Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Rot
Bere Jure Franko.
Prevedel Ferdinand Miklavc
»Svojemu rojstnemu mestu Ensenada in mestu, v katerem sem odraščal, sem bil dolžan napisati to knjigo,« pravi pisatelj Juan Octavio Prenz o svojem zadnjem romanu Samo drevesa imajo korenine. Pisec spremne besede Marko Kravos je knjigo označil za »polifonski roman«, tudi »kolektivni roman o individualistični veličini človeškosti«. Pred tem je Prenz poleg pesniških zbirk objavil romana Legenda o obglavljenem Inocenciju Pravičniku in Gospod Kreck. Prvi je svojevrstna nadrealistična zgodba, v kateri oblikuje svojo lastno različico južnoameriškega duha, drugi je spev o samohodstvu.
Prenzovo zadnjo knjigo Samo drevesa imajo korenine lahko beremo ne le kot roman, ampak tudi kot epsko družinsko pripoved ali kot – v zgodbe preoblikovane spomine, ki jih je pisatelj sam doživel ali jih je slišal od sorodnikov, istrskih rojakov in sosedov, dogajajo pa se v njegovem rojstnem kraju ob Riu de la Plata ali v Istri, iz katere so prišli njegovi predniki. Prenz opisuje dogodke iz otroštva v četrti Tabor zalivskega mesta Ensenada, literarizirano prikazuje pradedove prigode v Rovinju in Istri iz dobe avstro-ogrskega cesarstva ter povezuje dve celini in ljudi, ki potujejo v eno ali drugo smer, predvsem seveda v Ameriko. V tem pristaniškem mestu kakšnih 60 kilometrov od Buenos Airesa so se v začetku dvajsetega stoletja naselili prišleki iz vse Evrope. Otrok v četrti Tabor jih je ravnodušno opazoval, desetletja pozneje pa kot pisatelj vešče opisoval – včasih s humorjem, drugič groteskno, nežno ljubeznivo ali pa tudi uradniško vsakdanje. V Prenzovem romanu se vrstijo resnične zgodbe s poudarjenimi nasprotji. Otrok sliši številne jezike in zanj so vsi pravi, kajti celo oče in mati ne govorita enako, le v šoli se pojavljajo pravila, ki pa v zunanjem svetu ne veljajo. Podobni nesporazumi so se dogajali s priimki, v dokumentih so se pod vplivom nemškega, italijanskega ali kakšnega drugega državnega reda spreminjali, in tu je seveda nakazana problematičnost opredeljevanja narodnosti. Tudi usodo migranta, ki zapušča obubožano staro celino, zaznamuje nujnost materialnega uspeha. Tako v eni izmed zgodb mladi priseljenec poroča o pričakovanih uspehih v novi deželi in si izmišlja zapletene lažne zgodbe, da bi ustregel staršem in vaščanom iz rojstne vasi v Istri. Prenz se pri tem ponorčuje iz togega uradništva ter se upira nasilju nacionalizmov, družinskim zapovedim in drugemu. Po vzoru španskih klasikov, kot je na primer Cervantesov Don Kihot, se vsako izmed triintridesetih poglavij začenja s povzetkom v nekakšnem arhaičnem slogu, npr. takole: »… ki govori o pradedovi srhljivi in hkrati zabavni prvi smrti in o tem, kako jo je Aleksander Kreuz opisal.«
Naslov Samo drevesa imajo korenine je metafora za uporništvo. Avtor je bil pogosto pozvan, naj se nedvoumno izjasni o svoji identiteti, češ, ali je Argentinec, Jugoslovan ali Italijan. Prenz se je namreč rodil v Argentini leta 1932, od leta 1962 do leta 1967 je živel v Beogradu, se vrnil v La Plato, se znova naselil v Beogradu, leta 1975 pa se zasidral v Trstu in poučeval latinskoameriško književnost na tamkajšnji univerzi. Tam živi še danes.
Juan Octavio Prenz je uspešen predavatelj in pisatelj. Vedno je gojil stike s številnimi znanimi književniki, s svojim delom pa spodbujal ustvarjanje v svobodi in enakih pravicah za vse ljudi. Za svoje delo je prejel več nagrad, posebej moramo omeniti kubansko odlikovanje casa de las Américas za pesništvo ter v Italiji letošnjo nagrado nonino za življenjski opus.
Avtor recenzije: Andrej Rot
Bere Jure Franko.
Prevedel Ferdinand Miklavc
»Svojemu rojstnemu mestu Ensenada in mestu, v katerem sem odraščal, sem bil dolžan napisati to knjigo,« pravi pisatelj Juan Octavio Prenz o svojem zadnjem romanu Samo drevesa imajo korenine. Pisec spremne besede Marko Kravos je knjigo označil za »polifonski roman«, tudi »kolektivni roman o individualistični veličini človeškosti«. Pred tem je Prenz poleg pesniških zbirk objavil romana Legenda o obglavljenem Inocenciju Pravičniku in Gospod Kreck. Prvi je svojevrstna nadrealistična zgodba, v kateri oblikuje svojo lastno različico južnoameriškega duha, drugi je spev o samohodstvu.
Prenzovo zadnjo knjigo Samo drevesa imajo korenine lahko beremo ne le kot roman, ampak tudi kot epsko družinsko pripoved ali kot – v zgodbe preoblikovane spomine, ki jih je pisatelj sam doživel ali jih je slišal od sorodnikov, istrskih rojakov in sosedov, dogajajo pa se v njegovem rojstnem kraju ob Riu de la Plata ali v Istri, iz katere so prišli njegovi predniki. Prenz opisuje dogodke iz otroštva v četrti Tabor zalivskega mesta Ensenada, literarizirano prikazuje pradedove prigode v Rovinju in Istri iz dobe avstro-ogrskega cesarstva ter povezuje dve celini in ljudi, ki potujejo v eno ali drugo smer, predvsem seveda v Ameriko. V tem pristaniškem mestu kakšnih 60 kilometrov od Buenos Airesa so se v začetku dvajsetega stoletja naselili prišleki iz vse Evrope. Otrok v četrti Tabor jih je ravnodušno opazoval, desetletja pozneje pa kot pisatelj vešče opisoval – včasih s humorjem, drugič groteskno, nežno ljubeznivo ali pa tudi uradniško vsakdanje. V Prenzovem romanu se vrstijo resnične zgodbe s poudarjenimi nasprotji. Otrok sliši številne jezike in zanj so vsi pravi, kajti celo oče in mati ne govorita enako, le v šoli se pojavljajo pravila, ki pa v zunanjem svetu ne veljajo. Podobni nesporazumi so se dogajali s priimki, v dokumentih so se pod vplivom nemškega, italijanskega ali kakšnega drugega državnega reda spreminjali, in tu je seveda nakazana problematičnost opredeljevanja narodnosti. Tudi usodo migranta, ki zapušča obubožano staro celino, zaznamuje nujnost materialnega uspeha. Tako v eni izmed zgodb mladi priseljenec poroča o pričakovanih uspehih v novi deželi in si izmišlja zapletene lažne zgodbe, da bi ustregel staršem in vaščanom iz rojstne vasi v Istri. Prenz se pri tem ponorčuje iz togega uradništva ter se upira nasilju nacionalizmov, družinskim zapovedim in drugemu. Po vzoru španskih klasikov, kot je na primer Cervantesov Don Kihot, se vsako izmed triintridesetih poglavij začenja s povzetkom v nekakšnem arhaičnem slogu, npr. takole: »… ki govori o pradedovi srhljivi in hkrati zabavni prvi smrti in o tem, kako jo je Aleksander Kreuz opisal.«
Naslov Samo drevesa imajo korenine je metafora za uporništvo. Avtor je bil pogosto pozvan, naj se nedvoumno izjasni o svoji identiteti, češ, ali je Argentinec, Jugoslovan ali Italijan. Prenz se je namreč rodil v Argentini leta 1932, od leta 1962 do leta 1967 je živel v Beogradu, se vrnil v La Plato, se znova naselil v Beogradu, leta 1975 pa se zasidral v Trstu in poučeval latinskoameriško književnost na tamkajšnji univerzi. Tam živi še danes.
Juan Octavio Prenz je uspešen predavatelj in pisatelj. Vedno je gojil stike s številnimi znanimi književniki, s svojim delom pa spodbujal ustvarjanje v svobodi in enakih pravicah za vse ljudi. Za svoje delo je prejel več nagrad, posebej moramo omeniti kubansko odlikovanje casa de las Américas za pesništvo ter v Italiji letošnjo nagrado nonino za življenjski opus.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov