Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Mateja Perpar.

Ljubljana : Slovenska matica, 2018

Obsežno in temeljito védenje Lenarta Škofa, znanje številnih živih in prastarih jezikov, izvirno oživljanje mitologije ter poznavanje in interpretiranje filozofije iz preteklega in sedanjega časa vzbujajo občudovanje. Po zbranem branju in tehtnem premisleku bi bilo v vsebinsko in sporočilno zahtevni razpravi Antigonine sestre : o matrici ljubezni mogoče odkriti tri prevladujoče ravni avtorjevega miselnega prispevka, in sicer: prvič, eruditsko, drugič, novo in izvirno interpretacijo znanih osebnosti, mitov in filozofemov, od Antigone, Savitri in Metide do Lepe Vide in svete Marije, ter, tretjič, eksplicitno humanistično naravnanost, iskreno zaupanje v možnost revolucije etike in prizadevanje, da bi prispeval svoj delež k premagovanju in odpravljanju zla, trpljenja in krutosti sodobnega sveta. Pretresel ga je pogled na utopljenega dečka na morski obali, ni mu vseeno, kaj se dogaja z ljudmi, ki zaradi ogroženosti in brezperspektivnosti bežijo z domov ter iščejo boljše in človeka vredno življenje. Knjigo je namenil tako otrokom kot odraslim, vsem, ki trpijo v globalnem svetu.

Med drugim Lenart Škof potrjuje hipotezo, da naša etična življenja usmerjata dve genealogiji, ontologija mišljenja, ki je transcendentalna, in ontologija ljubezni, ta je empirična. Pomembna têrmina sta zanj gostoljubje in sočutje. Gostoljubje je pribežališče in dom; povezano je s tremi osnovnimi eksistencialnimi mejami: materinsko, generacijsko in etično-politično.

Nova Škofova knjiga je drugi del njegove načrtovane trilogije. Prva, že objavljena, se imenuje Etika diha, tretja – mistično-elementarna filozofska teologija življenja – šele nastaja. Antigonine sestre so poskus genealogije ljubezni, premislek o izgubljeni priložnosti teologije in filozofije v zvezi z njo ter o v sebi nasilnostnih mitoloških, filozofskih in teoloških modulacijah, ki so dolga stoletja vztrajale v pozabi spomina na začetek iz ljubezni v ljubezen. Avtor meni, da filozofiji danes manjka konkretizacija ontološkega mišljenja, ki bi lahko v sebi zajela misel na otroka. Otrok mora biti, tako trdi avtor, prvotna gesta vsake filozofije. Pisec odkriva pomen sorodnih stališč sodobne francoske filozofinje Luce Irigaray in sooblikuje novo teologijo ljubezni. Filozofinja je zanj šifra nove filozofske teologije in hkrati prehod k novoosmišljenemu mišljenju porajajoče se dobe Diha in Sape, vse to pod obzorjem prihajajoče in pričakujoče filozofije ljubezni, senzibilnosti in sočutja.

Avtor je prepričan, da je lastna ranljivost lahko most k drugemu. Opozarja na nekatere izvore preobilja ljubezni v mitoloških, kozmoloških, teoloških, filozofskih, literarnih in filmskih okvirih. Tako naj bi bila Antigona po njegovem mnenju v zgodnji evropski grški misli ničelna točka etike. V njej se združujejo stari nenapisani zakoni, etična pranačela in najvišji zakon ljubezni. Nova Škofova interpretacija se usmerja preko platforme matrice ljubezni. Pisec je pobudnik nove kozmično-feministične interpretacije pravičnosti. Njegova logika etičnih gest zadeva smrtnike – tako žive kot umrle. O absolutni prednosti feminine-matriksialne geste, ki je pred vsakršnimi, celo božjimi zakoni, govori pesem Suzane Škof z naslovom Mrtvi, uvrščena v opombo. V verzih pesnica poziva, da je najprej treba poskrbeti za tiste, ki so odšli, umiti kosti in nazadnje shraniti duše v alabastrne posode večnosti.

Ženska ima v Škofovem pisanju odločilno vlogo. Aplicirana je na nekaj zunanjega in višjega ter s svojo močjo, sočutjem in ljubeznijo ohranja kozmični red. Domiselne ideje o njej kar vrejo iz avtorja. Znanim razlagam dodaja svoje nekoliko drugačne interpretacije in jih oblikuje tako z imaginacijo kot s prodiranjem v mistične skrivnosti. Lenarta Škofa bi bilo mogoče imeti za komparativnega teologa. Kadar razvija svojo misel, se vrača k drugim mislecem, vrednoti njihova spoznanja in navaja terminološke razlike. V marsičem je Škof tudi feminilni teolog in filozof. Ves čas si namreč prizadeva, da bi iz teoloških razprav izluščil pomen ženskega, in to tako z vidika spolne razlike kot kozmičnega in etičnega pomena tega spola. Teoretik matriskialnega vidi v maternici začetek življenja ter od rojevanja prehaja k vidikom ženske in materinske ljubezni in ljubezni do otroka.

Knjiga Lenarta Škofa Antigonine sestre : o matrici ljubezni je izviren in zanimiv prispevek k slovenski filozofiji in teologiji. Opremljena je z umetniškimi fotografijami Maje Bjelica – umetničine podobe dopolnjujejo avtorjeve iskrene in humane pobude.