Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Založba Pivec, 2019, spremna beseda Goran Vojnović

Boštjan Narat, esejist, kolumnist, kantavtor, član glasbene zasedbe Katalena in voditelj oddaje Panoptikum je v drugi zbirki esejev Podaja v prazno izostril svoj miselni konstrukt posameznega eseja, pri čemer je vsaka teza utemeljena s slikovitimi primeri, ter ostal zvest nenehnemu miselnemu dvoboju. S samim sabo ali z drugim, drugimi.

Uvod v zbirko esejev ostaja enak. Razlaga izvorov nastanka ali morebitnih prejšnjih objav, vendar sedaj razširjenih esejev, je še zmeraj natančno pojasnjena, tako kot v prvi zbirki esejev z naslovom Partíja, ki je leta 2013 izšla pri isti založbi in je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Sledi esej z enakim naslovom, kot ga ima zbirka, torej Podaja v prazno. Pri tem se odpira tista nehvaležna vloga in tesnoba slehernika, ki se ukvarja z besedno umetnostjo – ali bo knjiga sploh koga dosegla ali pa bo zgolj strel v prazno. A to vprašanje je odveč, saj so eseji berljivi, premišljeni in zelo dialoški. Umeščeni so v današnji čas, vendar s težo zgodovine, prežeti s kritiko sistema, o katerem Narat temeljito premišljuje in se dotika več plasti družbenega življenja. Ob tem spretno vnaša vsakodnevne primere in pripetljaje ali pa izhaja iz literature, ki jo tudi navaja.

Eseji, ki so razdeljeni v tri sklope (Zvok in čas, Poklon aparatu in Nekaj več), so po idejni plati blizu manifestu zoper družbo in vladajoči aparat, hkrati pa so kot uvid v avtorjevo mišljenje in premišljanje o svojem lastnem ustvarjanju, zlasti leposlovja in glasbe. Čeprav nam Boštjan Narat slika katastrofalno sliko današnje družbe in generacij, ki prihajajo za nami, je to nevsiljivo in več kot resnično. V dobi neoliberalizma, ki s svojimi lovkami sega povsod, avtor spretno vnaša svoje poglede na različna razmerja in odnose do posameznika, ki je zgolj še izžemajoče; do reči, ki imajo vedno krajši rok trajanja in se je načrtno zastaranje več kot prijelo; do delovanja, dela, ki ni več cenjeno in spoštovano; domoljubja, ki res zna biti kičasto. Razmišlja o športu, ki na čuden način postane zgodba gledalca, ne le športnika, športnice, in cel mehanizem, ki nekdanji slogan pomembno je sodelovati, ne zmagati spreminja v apetite ne le po zmagi, temveč predvsem po denarju. Piše o sočutju, solidarnosti, ki ju ni več, in o mišljenju, ki postaja nevarno in je vse bolj nezaželeno. A Naratov pretres stanja ni prav nič družbeno-angažiran ali prisiljen, saj so besede izbrane in izžarevajo upanje, da taki polemični zapisi niso zgolj alarmi ali senzacionalna odkritja stanja našega duha. Tudi oseben vnos, drobci iz avtorjeva življenja, ni vsiljiv ali pretiran.

Posebno vlogo v esejih imajo digresije v ležečem tisku, ki vodijo v zastranitve in delujejo kot dodatne razlage ali komentarji, ki na prav ironičen način poudarjajo avtorjevo razmišljanje in spoznanja. Pogosto je zaslutiti, da je Boštjan Narat dober opazovalec in poslušalec, hkrati pa se nenehno spopada z igro jezika, glasbe ali preprosto kakega športa. Pri tem preigrava do gola, nasprotnika potiska v kot, pravzaprav do zaključka samega eseja. Več kot očitno ni naključje, da si je za pisca spremne besede izbral Gorana Vojnovića.

Eseji v knjigi Podaja v prazno so jezikovno spretno dodelani, ideje so jasno izražene. Skratka sledijo temu, kar je avtor zapisal v eseju Prostor prebliska in prostor premisleka:

»Literatura zahteva čas, sistem, disciplino in fokus. Pomanjkanje časa povzroča razpršenost, ki onemogoča poglobljeno refleksijo. Iz razpršenosti se rojevajo samo prebliski. Razpršenost je razseljenost duha, ki lahko zgolj analizira aktualne zadeve, nezmožna pa je sinteze in celostnega uvida.«

Boštjan Narat je z zbirko esejev Podaja prazno kritično prikazal sistem, ki deluje, po volji tistih, ki z njim upravljajo. Več kot odlično pa je prikazal tudi odnos do lastnega pisanja, branja, kako priti do gore, čeprav z muko. Prav tako pa so ti eseji kot protiutež družbi, ki ji za marsikaj ni več mar in kljub poplavi priznanj in dosežkov postaja antiintelektualna. In ko znova vzpostavimo odnos do predmetov, sočloveka, umetnosti, prav tako do samega sebe, se lahko začnejo pravi premisleki in razmišljanja. Za konec dodajam citat iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda: »In zato je treba vztrajati: vztrajati v smislu, vztrajati v misli. Vztrajati v svobodi.«