Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Založba Pivec, 2019, spremna beseda Goran Vojnović
Boštjan Narat, esejist, kolumnist, kantavtor, član glasbene zasedbe Katalena in voditelj oddaje Panoptikum je v drugi zbirki esejev Podaja v prazno izostril svoj miselni konstrukt posameznega eseja, pri čemer je vsaka teza utemeljena s slikovitimi primeri, ter ostal zvest nenehnemu miselnemu dvoboju. S samim sabo ali z drugim, drugimi.
Uvod v zbirko esejev ostaja enak. Razlaga izvorov nastanka ali morebitnih prejšnjih objav, vendar sedaj razširjenih esejev, je še zmeraj natančno pojasnjena, tako kot v prvi zbirki esejev z naslovom Partíja, ki je leta 2013 izšla pri isti založbi in je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Sledi esej z enakim naslovom, kot ga ima zbirka, torej Podaja v prazno. Pri tem se odpira tista nehvaležna vloga in tesnoba slehernika, ki se ukvarja z besedno umetnostjo – ali bo knjiga sploh koga dosegla ali pa bo zgolj strel v prazno. A to vprašanje je odveč, saj so eseji berljivi, premišljeni in zelo dialoški. Umeščeni so v današnji čas, vendar s težo zgodovine, prežeti s kritiko sistema, o katerem Narat temeljito premišljuje in se dotika več plasti družbenega življenja. Ob tem spretno vnaša vsakodnevne primere in pripetljaje ali pa izhaja iz literature, ki jo tudi navaja.
Eseji, ki so razdeljeni v tri sklope (Zvok in čas, Poklon aparatu in Nekaj več), so po idejni plati blizu manifestu zoper družbo in vladajoči aparat, hkrati pa so kot uvid v avtorjevo mišljenje in premišljanje o svojem lastnem ustvarjanju, zlasti leposlovja in glasbe. Čeprav nam Boštjan Narat slika katastrofalno sliko današnje družbe in generacij, ki prihajajo za nami, je to nevsiljivo in več kot resnično. V dobi neoliberalizma, ki s svojimi lovkami sega povsod, avtor spretno vnaša svoje poglede na različna razmerja in odnose do posameznika, ki je zgolj še izžemajoče; do reči, ki imajo vedno krajši rok trajanja in se je načrtno zastaranje več kot prijelo; do delovanja, dela, ki ni več cenjeno in spoštovano; domoljubja, ki res zna biti kičasto. Razmišlja o športu, ki na čuden način postane zgodba gledalca, ne le športnika, športnice, in cel mehanizem, ki nekdanji slogan pomembno je sodelovati, ne zmagati spreminja v apetite ne le po zmagi, temveč predvsem po denarju. Piše o sočutju, solidarnosti, ki ju ni več, in o mišljenju, ki postaja nevarno in je vse bolj nezaželeno. A Naratov pretres stanja ni prav nič družbeno-angažiran ali prisiljen, saj so besede izbrane in izžarevajo upanje, da taki polemični zapisi niso zgolj alarmi ali senzacionalna odkritja stanja našega duha. Tudi oseben vnos, drobci iz avtorjeva življenja, ni vsiljiv ali pretiran.
Posebno vlogo v esejih imajo digresije v ležečem tisku, ki vodijo v zastranitve in delujejo kot dodatne razlage ali komentarji, ki na prav ironičen način poudarjajo avtorjevo razmišljanje in spoznanja. Pogosto je zaslutiti, da je Boštjan Narat dober opazovalec in poslušalec, hkrati pa se nenehno spopada z igro jezika, glasbe ali preprosto kakega športa. Pri tem preigrava do gola, nasprotnika potiska v kot, pravzaprav do zaključka samega eseja. Več kot očitno ni naključje, da si je za pisca spremne besede izbral Gorana Vojnovića.
Eseji v knjigi Podaja v prazno so jezikovno spretno dodelani, ideje so jasno izražene. Skratka sledijo temu, kar je avtor zapisal v eseju Prostor prebliska in prostor premisleka:
»Literatura zahteva čas, sistem, disciplino in fokus. Pomanjkanje časa povzroča razpršenost, ki onemogoča poglobljeno refleksijo. Iz razpršenosti se rojevajo samo prebliski. Razpršenost je razseljenost duha, ki lahko zgolj analizira aktualne zadeve, nezmožna pa je sinteze in celostnega uvida.«
Boštjan Narat je z zbirko esejev Podaja prazno kritično prikazal sistem, ki deluje, po volji tistih, ki z njim upravljajo. Več kot odlično pa je prikazal tudi odnos do lastnega pisanja, branja, kako priti do gore, čeprav z muko. Prav tako pa so ti eseji kot protiutež družbi, ki ji za marsikaj ni več mar in kljub poplavi priznanj in dosežkov postaja antiintelektualna. In ko znova vzpostavimo odnos do predmetov, sočloveka, umetnosti, prav tako do samega sebe, se lahko začnejo pravi premisleki in razmišljanja. Za konec dodajam citat iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda: »In zato je treba vztrajati: vztrajati v smislu, vztrajati v misli. Vztrajati v svobodi.«
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Založba Pivec, 2019, spremna beseda Goran Vojnović
Boštjan Narat, esejist, kolumnist, kantavtor, član glasbene zasedbe Katalena in voditelj oddaje Panoptikum je v drugi zbirki esejev Podaja v prazno izostril svoj miselni konstrukt posameznega eseja, pri čemer je vsaka teza utemeljena s slikovitimi primeri, ter ostal zvest nenehnemu miselnemu dvoboju. S samim sabo ali z drugim, drugimi.
Uvod v zbirko esejev ostaja enak. Razlaga izvorov nastanka ali morebitnih prejšnjih objav, vendar sedaj razširjenih esejev, je še zmeraj natančno pojasnjena, tako kot v prvi zbirki esejev z naslovom Partíja, ki je leta 2013 izšla pri isti založbi in je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Sledi esej z enakim naslovom, kot ga ima zbirka, torej Podaja v prazno. Pri tem se odpira tista nehvaležna vloga in tesnoba slehernika, ki se ukvarja z besedno umetnostjo – ali bo knjiga sploh koga dosegla ali pa bo zgolj strel v prazno. A to vprašanje je odveč, saj so eseji berljivi, premišljeni in zelo dialoški. Umeščeni so v današnji čas, vendar s težo zgodovine, prežeti s kritiko sistema, o katerem Narat temeljito premišljuje in se dotika več plasti družbenega življenja. Ob tem spretno vnaša vsakodnevne primere in pripetljaje ali pa izhaja iz literature, ki jo tudi navaja.
Eseji, ki so razdeljeni v tri sklope (Zvok in čas, Poklon aparatu in Nekaj več), so po idejni plati blizu manifestu zoper družbo in vladajoči aparat, hkrati pa so kot uvid v avtorjevo mišljenje in premišljanje o svojem lastnem ustvarjanju, zlasti leposlovja in glasbe. Čeprav nam Boštjan Narat slika katastrofalno sliko današnje družbe in generacij, ki prihajajo za nami, je to nevsiljivo in več kot resnično. V dobi neoliberalizma, ki s svojimi lovkami sega povsod, avtor spretno vnaša svoje poglede na različna razmerja in odnose do posameznika, ki je zgolj še izžemajoče; do reči, ki imajo vedno krajši rok trajanja in se je načrtno zastaranje več kot prijelo; do delovanja, dela, ki ni več cenjeno in spoštovano; domoljubja, ki res zna biti kičasto. Razmišlja o športu, ki na čuden način postane zgodba gledalca, ne le športnika, športnice, in cel mehanizem, ki nekdanji slogan pomembno je sodelovati, ne zmagati spreminja v apetite ne le po zmagi, temveč predvsem po denarju. Piše o sočutju, solidarnosti, ki ju ni več, in o mišljenju, ki postaja nevarno in je vse bolj nezaželeno. A Naratov pretres stanja ni prav nič družbeno-angažiran ali prisiljen, saj so besede izbrane in izžarevajo upanje, da taki polemični zapisi niso zgolj alarmi ali senzacionalna odkritja stanja našega duha. Tudi oseben vnos, drobci iz avtorjeva življenja, ni vsiljiv ali pretiran.
Posebno vlogo v esejih imajo digresije v ležečem tisku, ki vodijo v zastranitve in delujejo kot dodatne razlage ali komentarji, ki na prav ironičen način poudarjajo avtorjevo razmišljanje in spoznanja. Pogosto je zaslutiti, da je Boštjan Narat dober opazovalec in poslušalec, hkrati pa se nenehno spopada z igro jezika, glasbe ali preprosto kakega športa. Pri tem preigrava do gola, nasprotnika potiska v kot, pravzaprav do zaključka samega eseja. Več kot očitno ni naključje, da si je za pisca spremne besede izbral Gorana Vojnovića.
Eseji v knjigi Podaja v prazno so jezikovno spretno dodelani, ideje so jasno izražene. Skratka sledijo temu, kar je avtor zapisal v eseju Prostor prebliska in prostor premisleka:
»Literatura zahteva čas, sistem, disciplino in fokus. Pomanjkanje časa povzroča razpršenost, ki onemogoča poglobljeno refleksijo. Iz razpršenosti se rojevajo samo prebliski. Razpršenost je razseljenost duha, ki lahko zgolj analizira aktualne zadeve, nezmožna pa je sinteze in celostnega uvida.«
Boštjan Narat je z zbirko esejev Podaja prazno kritično prikazal sistem, ki deluje, po volji tistih, ki z njim upravljajo. Več kot odlično pa je prikazal tudi odnos do lastnega pisanja, branja, kako priti do gore, čeprav z muko. Prav tako pa so ti eseji kot protiutež družbi, ki ji za marsikaj ni več mar in kljub poplavi priznanj in dosežkov postaja antiintelektualna. In ko znova vzpostavimo odnos do predmetov, sočloveka, umetnosti, prav tako do samega sebe, se lahko začnejo pravi premisleki in razmišljanja. Za konec dodajam citat iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda: »In zato je treba vztrajati: vztrajati v smislu, vztrajati v misli. Vztrajati v svobodi.«
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov