Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kdor se je v šoli učil francoščine, bo skoraj zagotovo pritrdilno odgovoril na vprašanje o učenju jezika s poezijo Jacquesa Préverta. Pesem Zajtrk (Le petit déjeuner) je na primer klasika pri spoznavanju osnov preteklika. Prévertove preproste in na videz lahkotne pesmi so priljubljeno šolsko gradivo povsod po svetu, tudi v Franciji; berejo jih množice, ne le izbranci, kar je tudi njihov namen. Najbolj prepoznaven francoski pesnik 20. stoletja, tudi uspešen filmski scenarist, je namreč pisal o običajnih ljudeh in vsakdanjem življenju.
Besede so zbirka močno raznolikih besedil; nekatera so dolga le nekaj vrstic, druga se razprostirajo čez več strani. V njih so ujete impresije, utrinki iz mestnega življenja; prizori iz romantičnih razmerij in družinskih odnosov, z ulic in tržnic, iz učilnic in domov … Majhni trenutki nežnosti in sreče se prepletajo s frustracijo, bolečino in absurdom, ki so posledica druge svetovne vojne in družbene neenakosti, ki jo je zakuhal kapitalizem. Ena pretresljivejših, a najlepših je pesem Barbara, posvečena neznanki z ulice v Brestu na zahodu Francije. Njen zasanjani prvi del, ko Barbara v dežju skoči v objem izbrancu, namreč prekine kruta resničnost vojne, ki za sabo pusti opustošenje in obilico nerešenih vprašanj.
Jacques Prévert, po političnem prepričanju levičar, je bil odločen nasprotnik vojne in zagovornik miru. Bil je proti elitam, za pravice zatiranih. Proti indoktrinaciji, kakršno sta vsiljevala rimskokatoliška cerkev in šolski sistem, in za kritično in ustvarjalno mišljenje. Proti lažnemu konformizmu, kakršnega je burleskno prikazal v Poskusu opisa gostije glav v Parizu, Francija. Večina pesmi, ki so sicer nastajale več let ter so bile tu in tam tudi objavljene, je zato angažiranih in družbenokritičnih. Napisane so v prostem slogu, navadno brez ločil, a so ritmične, zvočne, polne besednih iger, ki jim je bil odlično kos tudi prevajalec Aleš Berger. Ne črpajo iz vzvišenega pesniškega jezika, temveč iz ljudskega, razumljivega vsakomur. Med trpkimi spoznanji se najdejo tudi številne igrive in duhovite iskrice, zaradi katerih so pesmi še bolj berljive. Njihovo sporočilo je jasno, pa naj se sliši še tako naivno: mir, ljubezen, sloga in pravičnost.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kdor se je v šoli učil francoščine, bo skoraj zagotovo pritrdilno odgovoril na vprašanje o učenju jezika s poezijo Jacquesa Préverta. Pesem Zajtrk (Le petit déjeuner) je na primer klasika pri spoznavanju osnov preteklika. Prévertove preproste in na videz lahkotne pesmi so priljubljeno šolsko gradivo povsod po svetu, tudi v Franciji; berejo jih množice, ne le izbranci, kar je tudi njihov namen. Najbolj prepoznaven francoski pesnik 20. stoletja, tudi uspešen filmski scenarist, je namreč pisal o običajnih ljudeh in vsakdanjem življenju.
Besede so zbirka močno raznolikih besedil; nekatera so dolga le nekaj vrstic, druga se razprostirajo čez več strani. V njih so ujete impresije, utrinki iz mestnega življenja; prizori iz romantičnih razmerij in družinskih odnosov, z ulic in tržnic, iz učilnic in domov … Majhni trenutki nežnosti in sreče se prepletajo s frustracijo, bolečino in absurdom, ki so posledica druge svetovne vojne in družbene neenakosti, ki jo je zakuhal kapitalizem. Ena pretresljivejših, a najlepših je pesem Barbara, posvečena neznanki z ulice v Brestu na zahodu Francije. Njen zasanjani prvi del, ko Barbara v dežju skoči v objem izbrancu, namreč prekine kruta resničnost vojne, ki za sabo pusti opustošenje in obilico nerešenih vprašanj.
Jacques Prévert, po političnem prepričanju levičar, je bil odločen nasprotnik vojne in zagovornik miru. Bil je proti elitam, za pravice zatiranih. Proti indoktrinaciji, kakršno sta vsiljevala rimskokatoliška cerkev in šolski sistem, in za kritično in ustvarjalno mišljenje. Proti lažnemu konformizmu, kakršnega je burleskno prikazal v Poskusu opisa gostije glav v Parizu, Francija. Večina pesmi, ki so sicer nastajale več let ter so bile tu in tam tudi objavljene, je zato angažiranih in družbenokritičnih. Napisane so v prostem slogu, navadno brez ločil, a so ritmične, zvočne, polne besednih iger, ki jim je bil odlično kos tudi prevajalec Aleš Berger. Ne črpajo iz vzvišenega pesniškega jezika, temveč iz ljudskega, razumljivega vsakomur. Med trpkimi spoznanji se najdejo tudi številne igrive in duhovite iskrice, zaradi katerih so pesmi še bolj berljive. Njihovo sporočilo je jasno, pa naj se sliši še tako naivno: mir, ljubezen, sloga in pravičnost.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman
Neveljaven email naslov