Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kdor se je v šoli učil francoščine, bo skoraj zagotovo pritrdilno odgovoril na vprašanje o učenju jezika s poezijo Jacquesa Préverta. Pesem Zajtrk (Le petit déjeuner) je na primer klasika pri spoznavanju osnov preteklika. Prévertove preproste in na videz lahkotne pesmi so priljubljeno šolsko gradivo povsod po svetu, tudi v Franciji; berejo jih množice, ne le izbranci, kar je tudi njihov namen. Najbolj prepoznaven francoski pesnik 20. stoletja, tudi uspešen filmski scenarist, je namreč pisal o običajnih ljudeh in vsakdanjem življenju.
Besede so zbirka močno raznolikih besedil; nekatera so dolga le nekaj vrstic, druga se razprostirajo čez več strani. V njih so ujete impresije, utrinki iz mestnega življenja; prizori iz romantičnih razmerij in družinskih odnosov, z ulic in tržnic, iz učilnic in domov … Majhni trenutki nežnosti in sreče se prepletajo s frustracijo, bolečino in absurdom, ki so posledica druge svetovne vojne in družbene neenakosti, ki jo je zakuhal kapitalizem. Ena pretresljivejših, a najlepših je pesem Barbara, posvečena neznanki z ulice v Brestu na zahodu Francije. Njen zasanjani prvi del, ko Barbara v dežju skoči v objem izbrancu, namreč prekine kruta resničnost vojne, ki za sabo pusti opustošenje in obilico nerešenih vprašanj.
Jacques Prévert, po političnem prepričanju levičar, je bil odločen nasprotnik vojne in zagovornik miru. Bil je proti elitam, za pravice zatiranih. Proti indoktrinaciji, kakršno sta vsiljevala rimskokatoliška cerkev in šolski sistem, in za kritično in ustvarjalno mišljenje. Proti lažnemu konformizmu, kakršnega je burleskno prikazal v Poskusu opisa gostije glav v Parizu, Francija. Večina pesmi, ki so sicer nastajale več let ter so bile tu in tam tudi objavljene, je zato angažiranih in družbenokritičnih. Napisane so v prostem slogu, navadno brez ločil, a so ritmične, zvočne, polne besednih iger, ki jim je bil odlično kos tudi prevajalec Aleš Berger. Ne črpajo iz vzvišenega pesniškega jezika, temveč iz ljudskega, razumljivega vsakomur. Med trpkimi spoznanji se najdejo tudi številne igrive in duhovite iskrice, zaradi katerih so pesmi še bolj berljive. Njihovo sporočilo je jasno, pa naj se sliši še tako naivno: mir, ljubezen, sloga in pravičnost.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kdor se je v šoli učil francoščine, bo skoraj zagotovo pritrdilno odgovoril na vprašanje o učenju jezika s poezijo Jacquesa Préverta. Pesem Zajtrk (Le petit déjeuner) je na primer klasika pri spoznavanju osnov preteklika. Prévertove preproste in na videz lahkotne pesmi so priljubljeno šolsko gradivo povsod po svetu, tudi v Franciji; berejo jih množice, ne le izbranci, kar je tudi njihov namen. Najbolj prepoznaven francoski pesnik 20. stoletja, tudi uspešen filmski scenarist, je namreč pisal o običajnih ljudeh in vsakdanjem življenju.
Besede so zbirka močno raznolikih besedil; nekatera so dolga le nekaj vrstic, druga se razprostirajo čez več strani. V njih so ujete impresije, utrinki iz mestnega življenja; prizori iz romantičnih razmerij in družinskih odnosov, z ulic in tržnic, iz učilnic in domov … Majhni trenutki nežnosti in sreče se prepletajo s frustracijo, bolečino in absurdom, ki so posledica druge svetovne vojne in družbene neenakosti, ki jo je zakuhal kapitalizem. Ena pretresljivejših, a najlepših je pesem Barbara, posvečena neznanki z ulice v Brestu na zahodu Francije. Njen zasanjani prvi del, ko Barbara v dežju skoči v objem izbrancu, namreč prekine kruta resničnost vojne, ki za sabo pusti opustošenje in obilico nerešenih vprašanj.
Jacques Prévert, po političnem prepričanju levičar, je bil odločen nasprotnik vojne in zagovornik miru. Bil je proti elitam, za pravice zatiranih. Proti indoktrinaciji, kakršno sta vsiljevala rimskokatoliška cerkev in šolski sistem, in za kritično in ustvarjalno mišljenje. Proti lažnemu konformizmu, kakršnega je burleskno prikazal v Poskusu opisa gostije glav v Parizu, Francija. Večina pesmi, ki so sicer nastajale več let ter so bile tu in tam tudi objavljene, je zato angažiranih in družbenokritičnih. Napisane so v prostem slogu, navadno brez ločil, a so ritmične, zvočne, polne besednih iger, ki jim je bil odlično kos tudi prevajalec Aleš Berger. Ne črpajo iz vzvišenega pesniškega jezika, temveč iz ljudskega, razumljivega vsakomur. Med trpkimi spoznanji se najdejo tudi številne igrive in duhovite iskrice, zaradi katerih so pesmi še bolj berljive. Njihovo sporočilo je jasno, pa naj se sliši še tako naivno: mir, ljubezen, sloga in pravičnost.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov