Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Ljubljana : Škuc, 2019
Književnica, skladateljica in producentka Nina Dragičević je v svojem ustvarjanju znana predvsem po učinkoviti mešanici družbeno kritičnega delovanja in zvočnoeksperimentalnega izraza. Avtorica, ki ves čas prehaja med glasbeno in besedno umetnostjo, je do sedaj izdala roman Kdo ima druge skrbi, esejistično monografijo Slavne neznane, v kateri iz sociološkega zornega kota tematizira prezrte zvočne umetnice, in esejistično monografijo Med njima je glasba: Glasba v konstrukciji lezbične scene ter pred kratkim odločno zakorakala tudi v območje poezije.
Njena prva pesniška zbirka Ljubav reče greva se že oblikovno loči od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije, saj jo je zgradila kot celostno pesnitev oziroma eno samo poemo. Ta nas na enainosemdesetih straneh skozi oči umetnice, samozaposlene v kulturi, vodi skozi mestno pokrajino in družbene sisteme in podsisteme znotraj nje. Že na samem začetku se bralcu ob vzpostavitvi subjektinje v grumovski maniri groteske prikazuje zatohla atmosfera s statično, skorajda brezizhodno situacijo, ki slehernika postopoma razčloveči. Ob negotovi prihodnosti se temu pridruži prevpraševanje na ravni notranjega monologa, a je bolj kot stanje obupa v besedilu mogoče prepoznati močno željo po preživetju. Nina Dragičević namreč učinkovito izpostavlja prepletanje različnih zvočnih elementov, ki na eni strani nakazujejo družbeno nasilje do slehernice ali slehernika, na drugi strani pa s pomočjo ponavljajočih se zaklinjanj in repeticij širijo prostor iz notranjosti navzven, pri čemer prav ritem postane življenjska moč ali osrednje gonilo zbirke. Premišljena raba zvoka poskrbi tudi za večplastnost pogleda in različne pozicije izrekanja, saj se večglasju zunanjega sveta ob siceršnjem notranjem monologu v kurzivi pomembno pridružuje tudi intimni dialog z njo – ljubav. Šele ta sproži potrebni impulz, ki govorčinim prej negotovim korakom dokončno omogoči, da se podajo na pot, četudi ta označuje zavestno premikanje skozi kroge pekla družbenih in sistemskih anomalij.
Kot v svojem dosedanjem delu Nina Dragičević postavlja na površje ksenofobijo, homofobijo, odklonilen odnos do manjšin in revščine oziroma tisto, kar je pogosto zamolčano oziroma, bolje, neslišno. Poglobljeno poslušanje razlaščene subjektinje v nadaljevanju namreč prinaša ene bolj uspelih upodobitev družbe v njenih splošno sprejetih anomalijah, pri čemer avtorica zajema širok spekter trenutne situacije – od kulturne scene do prekarnosti ter odklonilnega odnosa do socialnih slojev in skupin znotraj nesmiselnih birokratskih sistemov. Pri tem problematiko dobrodošlo posreduje brez moraliziranja, pač pa s svežo kritiško noto. To je na primer vidno v epizodi, ko se subjektinja s pridobitvijo statusa samozaposlene v kulturi le za las izogne eksistencialni krizi. V tem ne zgolj problematizira svoj prekarni položaj, saj v retrospektivi dodaja spomin na očeta, ki se je komaj izognil izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Na prvi videz gre za različni, a v svojem bistvu enakovredni dejanji nedelujočega aparata, ki je glavni podeljevalec dovoljenj biti nekaj in biti tukaj. Ob družbenih neskladjih pa obvezno obstajajo tisti, ki jih povzročajo ali se vsaj pasivno izogibajo konfrontaciji in možnim konfliktom. Na ravni zbirke to ob prikazu hinavščine, nerazumevanja in koristoljubnosti premišljeno poteka predvsem skozi zvočni aparat birokracije – od posameznih glasov uradnic in književnic vse do veganskih aktivistk. Svet, ki ga avtorica izpostavlja, pa ni črno-bel, med drugim smo priča tudi izjemno sočutnim trenutkom, denimo v administracijski situaciji, kjer si nasproti stojita uradnica in prosilka, pri čemer obe, tako hierarhično višja kot nižja slehernica, ostajata talki sistema. Slikanju neskladnosti se pridružuje nevladni sektor, med drugim kulturniška omejenost, ki svojo produkcijo ustvarja po krožnem principu obnavljanja in ne dovoljuje novih prebojev, na drugi pa sodobni in popularni kvaziaktivizem, denimo ko ljubiteljica živali vleče žival na ketni in niti ne pomisli, da »metoda ogledala pomeni sodelovanje«. Med iskanjem možnosti preživetja v sistemu, ki ne ceni posameznikovega življenja, tako ne umanjka niti dobro prikazanega sarkazma in ironije, pri čemer pa se dejanjem iz obupa odreka tudi zaključek zbirke. Ta iz mesta absurda vitalistično vodi nazaj do ljubavi – edinega morebiti še možnega prostora varnosti, razumevanja, svobode in predvsem vira moči, da se o vseh odtenkih družbenega nasilja odkrito spregovori.
Pesniška zbirka Nine Dragičević Ljubav reče greva, ki je hkrati kritična in ljubezenska pesnitev, se v svojem prehajanju skozi različne anomalije povsem zaveda družbenih omejitev, a tudi tega, da je ena od nalog poezije razkrivati tisto, kar si ne želi biti vidno. V svoji smeri iskanja upora se ne ukloni in tako deluje predvsem kot knjiga preživetja in hkratni priročnik neskladij, ki se jih vsi zavedamo, a o njih nihče ne govori. Zatorej ne more biti naključno, da se v poemi večkrat pojavi verz, ki pravi »to pesem pišete vi«, s katerim avtorica ne zgolj poziva k soodgovornosti, ampak pred naš obraz dobrodošlo nastavlja zrcalo, ki ga danes vse bolj potrebujemo.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Ljubljana : Škuc, 2019
Književnica, skladateljica in producentka Nina Dragičević je v svojem ustvarjanju znana predvsem po učinkoviti mešanici družbeno kritičnega delovanja in zvočnoeksperimentalnega izraza. Avtorica, ki ves čas prehaja med glasbeno in besedno umetnostjo, je do sedaj izdala roman Kdo ima druge skrbi, esejistično monografijo Slavne neznane, v kateri iz sociološkega zornega kota tematizira prezrte zvočne umetnice, in esejistično monografijo Med njima je glasba: Glasba v konstrukciji lezbične scene ter pred kratkim odločno zakorakala tudi v območje poezije.
Njena prva pesniška zbirka Ljubav reče greva se že oblikovno loči od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije, saj jo je zgradila kot celostno pesnitev oziroma eno samo poemo. Ta nas na enainosemdesetih straneh skozi oči umetnice, samozaposlene v kulturi, vodi skozi mestno pokrajino in družbene sisteme in podsisteme znotraj nje. Že na samem začetku se bralcu ob vzpostavitvi subjektinje v grumovski maniri groteske prikazuje zatohla atmosfera s statično, skorajda brezizhodno situacijo, ki slehernika postopoma razčloveči. Ob negotovi prihodnosti se temu pridruži prevpraševanje na ravni notranjega monologa, a je bolj kot stanje obupa v besedilu mogoče prepoznati močno željo po preživetju. Nina Dragičević namreč učinkovito izpostavlja prepletanje različnih zvočnih elementov, ki na eni strani nakazujejo družbeno nasilje do slehernice ali slehernika, na drugi strani pa s pomočjo ponavljajočih se zaklinjanj in repeticij širijo prostor iz notranjosti navzven, pri čemer prav ritem postane življenjska moč ali osrednje gonilo zbirke. Premišljena raba zvoka poskrbi tudi za večplastnost pogleda in različne pozicije izrekanja, saj se večglasju zunanjega sveta ob siceršnjem notranjem monologu v kurzivi pomembno pridružuje tudi intimni dialog z njo – ljubav. Šele ta sproži potrebni impulz, ki govorčinim prej negotovim korakom dokončno omogoči, da se podajo na pot, četudi ta označuje zavestno premikanje skozi kroge pekla družbenih in sistemskih anomalij.
Kot v svojem dosedanjem delu Nina Dragičević postavlja na površje ksenofobijo, homofobijo, odklonilen odnos do manjšin in revščine oziroma tisto, kar je pogosto zamolčano oziroma, bolje, neslišno. Poglobljeno poslušanje razlaščene subjektinje v nadaljevanju namreč prinaša ene bolj uspelih upodobitev družbe v njenih splošno sprejetih anomalijah, pri čemer avtorica zajema širok spekter trenutne situacije – od kulturne scene do prekarnosti ter odklonilnega odnosa do socialnih slojev in skupin znotraj nesmiselnih birokratskih sistemov. Pri tem problematiko dobrodošlo posreduje brez moraliziranja, pač pa s svežo kritiško noto. To je na primer vidno v epizodi, ko se subjektinja s pridobitvijo statusa samozaposlene v kulturi le za las izogne eksistencialni krizi. V tem ne zgolj problematizira svoj prekarni položaj, saj v retrospektivi dodaja spomin na očeta, ki se je komaj izognil izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Na prvi videz gre za različni, a v svojem bistvu enakovredni dejanji nedelujočega aparata, ki je glavni podeljevalec dovoljenj biti nekaj in biti tukaj. Ob družbenih neskladjih pa obvezno obstajajo tisti, ki jih povzročajo ali se vsaj pasivno izogibajo konfrontaciji in možnim konfliktom. Na ravni zbirke to ob prikazu hinavščine, nerazumevanja in koristoljubnosti premišljeno poteka predvsem skozi zvočni aparat birokracije – od posameznih glasov uradnic in književnic vse do veganskih aktivistk. Svet, ki ga avtorica izpostavlja, pa ni črno-bel, med drugim smo priča tudi izjemno sočutnim trenutkom, denimo v administracijski situaciji, kjer si nasproti stojita uradnica in prosilka, pri čemer obe, tako hierarhično višja kot nižja slehernica, ostajata talki sistema. Slikanju neskladnosti se pridružuje nevladni sektor, med drugim kulturniška omejenost, ki svojo produkcijo ustvarja po krožnem principu obnavljanja in ne dovoljuje novih prebojev, na drugi pa sodobni in popularni kvaziaktivizem, denimo ko ljubiteljica živali vleče žival na ketni in niti ne pomisli, da »metoda ogledala pomeni sodelovanje«. Med iskanjem možnosti preživetja v sistemu, ki ne ceni posameznikovega življenja, tako ne umanjka niti dobro prikazanega sarkazma in ironije, pri čemer pa se dejanjem iz obupa odreka tudi zaključek zbirke. Ta iz mesta absurda vitalistično vodi nazaj do ljubavi – edinega morebiti še možnega prostora varnosti, razumevanja, svobode in predvsem vira moči, da se o vseh odtenkih družbenega nasilja odkrito spregovori.
Pesniška zbirka Nine Dragičević Ljubav reče greva, ki je hkrati kritična in ljubezenska pesnitev, se v svojem prehajanju skozi različne anomalije povsem zaveda družbenih omejitev, a tudi tega, da je ena od nalog poezije razkrivati tisto, kar si ne želi biti vidno. V svoji smeri iskanja upora se ne ukloni in tako deluje predvsem kot knjiga preživetja in hkratni priročnik neskladij, ki se jih vsi zavedamo, a o njih nihče ne govori. Zatorej ne more biti naključno, da se v poemi večkrat pojavi verz, ki pravi »to pesem pišete vi«, s katerim avtorica ne zgolj poziva k soodgovornosti, ampak pred naš obraz dobrodošlo nastavlja zrcalo, ki ga danes vse bolj potrebujemo.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov