Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Ivan Lotrič:
Izbor in prevod Iztok Ilc; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Shuntarō Tanikawa (1931) je eden najbolj spoštovanih sodobnih japonskih pesnikov, izdal je prek šestdeset pesniških zbirk, ukvarja pa se tudi z literaturo za otroke – najbolj prepoznaven je po prevajanju Arašidkov Charlesa Schulza, leta 2008 je bil nominiran za nagrado Hansa Christiana Andersena. Sodeloval je pri številnih različnih projektih, med drugim je napisal besedilo glavne pesmi Miyazakijevega filma Čarovnik Howl in gibljivi grad. Navdušuje tudi njegova skromna ponižnost pred pesniško besedo, ki jo ceni v njeni izvirni obliki, saj od sedemdesetih let s pesniškimi kolegi ustvarja t. i. skupinsko veriženje verzov. V domovini je znan tudi njegov oče, filozof Tetsuzō Tanikawa.
V knjigo Dve milijardi svetlobnih let samote je vključenih kar devetindvajset Tanikawovih pesniških zbirk, in čeprav je iz vsake izbrana le peščica pesmi, je dovolj, da si lahko ustvarimo predstavo o njegovi poeziji in dobimo vpogled v nekatere spremembe, ki jih je doživela skozi čas. Izbor zajema precej dolgo obdobje, od prvenca z enakim naslovom, ki je izšel leta 1952, do zbirke Chagall in drevesni list iz leta 2005. Svojo poetiko je jasno zastavil že s prvencem, v katerem izstopa prav naslovna pesem Dve milijardi svetlobnih let samote. V njej opisuje človeštvo, ki si želi prijateljev na Marsu in je vedno bolj nemirno, ker se vesolje vedno bolj širi. Ta povezanost vseh z vsem, ki sega tudi iz naše atmosfere, je značilna za Tanikawovo celotno pesniško izražanje, pri tem celo rahlo spominja na južnokorejskega pesnika Ko Una.
Predstavljene pesmi so v veliki večini zgodbe, a nikoli epske, saj poezija po njegovo spada k trenutku, »se pravi, ne teče vzdolž časa, temveč odreže rezino časa«. Njegove rezine časa so sicer pogosto prepredene z bivanjskimi vprašanji, ki jih prav tako poraja strmenje v vesoljne širjave, pa tudi hiperzavedanje svoje okolice. V pesmi Kamen in svetloba zapiše, da je »svetloba […] komaj zdaj prišla na Zemljo«. To prepoznavanje hipnosti, trenutkov, ki bežijo, a so vseeno vsak zase nekaj posebnega, neverjetnega, edinstvenega, je ključno za razumevanje njegove poezije. Nikoli se ne neha spraševati, kaj je človek, kaj človeštvo, kaj vse skupaj pomeni, kaj je smisel našega obstoja in zakaj počnemo, kar počnemo. Pogost motiv je tudi smrt, še posebej pa izstopa, ko se pojavi pesniški subjekt Billy the Kid s presunljivim predsmrtnim monologom, dokler se ne sprijazni, da bo postal zvezda, ki bo krožila in krožila. Tudi v smrti je vesolje, v pesmi Muzej zapiše, da ljudje kar naprej nastajajo in kar naprej ugašajo. Kljub temu ga ne zajame malodušje, na trenutke je hudomušen, razigran, v nekem trenutku med pisanjem celo prekine samega sebe. Vrhunec pa je pesem Pesnik, začinjena s pikro podobo samovšečnega pesnika, ki hlepi po tem, da bi se njegov obraz znašel na znamkah. V poznejše zbirke se mu občasno prikradejo tudi motivi absurda.
S sprejemanjem vsega pride tudi pozorno motrenje narave, sicer značilno predvsem za japonsko pesniško obliko haiku. Nekaj zbirk haikujev je izdal tudi Tanikawa, a narava se redno pojavlja tudi v drugih njegovih pesmih. Najpogostejša so drevesa, ki živijo dlje kot človek, zato so po njegovem prepričanju mogočnejša, trajnejša, pomembnejša in vrednejša spoštovanja, v pesmi Pride pa omemba drevesne dolge življenjske dobe spominja na Strniševo Vrbo. Tanikawova poezija tako izkazuje veliko občutljivost in zavedanje, da smo morda res obsojeni na dve milijardi svetlobnih let samote, a le, če opustimo strmenje kvišku, med zvezde.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Ivan Lotrič:
Izbor in prevod Iztok Ilc; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Shuntarō Tanikawa (1931) je eden najbolj spoštovanih sodobnih japonskih pesnikov, izdal je prek šestdeset pesniških zbirk, ukvarja pa se tudi z literaturo za otroke – najbolj prepoznaven je po prevajanju Arašidkov Charlesa Schulza, leta 2008 je bil nominiran za nagrado Hansa Christiana Andersena. Sodeloval je pri številnih različnih projektih, med drugim je napisal besedilo glavne pesmi Miyazakijevega filma Čarovnik Howl in gibljivi grad. Navdušuje tudi njegova skromna ponižnost pred pesniško besedo, ki jo ceni v njeni izvirni obliki, saj od sedemdesetih let s pesniškimi kolegi ustvarja t. i. skupinsko veriženje verzov. V domovini je znan tudi njegov oče, filozof Tetsuzō Tanikawa.
V knjigo Dve milijardi svetlobnih let samote je vključenih kar devetindvajset Tanikawovih pesniških zbirk, in čeprav je iz vsake izbrana le peščica pesmi, je dovolj, da si lahko ustvarimo predstavo o njegovi poeziji in dobimo vpogled v nekatere spremembe, ki jih je doživela skozi čas. Izbor zajema precej dolgo obdobje, od prvenca z enakim naslovom, ki je izšel leta 1952, do zbirke Chagall in drevesni list iz leta 2005. Svojo poetiko je jasno zastavil že s prvencem, v katerem izstopa prav naslovna pesem Dve milijardi svetlobnih let samote. V njej opisuje človeštvo, ki si želi prijateljev na Marsu in je vedno bolj nemirno, ker se vesolje vedno bolj širi. Ta povezanost vseh z vsem, ki sega tudi iz naše atmosfere, je značilna za Tanikawovo celotno pesniško izražanje, pri tem celo rahlo spominja na južnokorejskega pesnika Ko Una.
Predstavljene pesmi so v veliki večini zgodbe, a nikoli epske, saj poezija po njegovo spada k trenutku, »se pravi, ne teče vzdolž časa, temveč odreže rezino časa«. Njegove rezine časa so sicer pogosto prepredene z bivanjskimi vprašanji, ki jih prav tako poraja strmenje v vesoljne širjave, pa tudi hiperzavedanje svoje okolice. V pesmi Kamen in svetloba zapiše, da je »svetloba […] komaj zdaj prišla na Zemljo«. To prepoznavanje hipnosti, trenutkov, ki bežijo, a so vseeno vsak zase nekaj posebnega, neverjetnega, edinstvenega, je ključno za razumevanje njegove poezije. Nikoli se ne neha spraševati, kaj je človek, kaj človeštvo, kaj vse skupaj pomeni, kaj je smisel našega obstoja in zakaj počnemo, kar počnemo. Pogost motiv je tudi smrt, še posebej pa izstopa, ko se pojavi pesniški subjekt Billy the Kid s presunljivim predsmrtnim monologom, dokler se ne sprijazni, da bo postal zvezda, ki bo krožila in krožila. Tudi v smrti je vesolje, v pesmi Muzej zapiše, da ljudje kar naprej nastajajo in kar naprej ugašajo. Kljub temu ga ne zajame malodušje, na trenutke je hudomušen, razigran, v nekem trenutku med pisanjem celo prekine samega sebe. Vrhunec pa je pesem Pesnik, začinjena s pikro podobo samovšečnega pesnika, ki hlepi po tem, da bi se njegov obraz znašel na znamkah. V poznejše zbirke se mu občasno prikradejo tudi motivi absurda.
S sprejemanjem vsega pride tudi pozorno motrenje narave, sicer značilno predvsem za japonsko pesniško obliko haiku. Nekaj zbirk haikujev je izdal tudi Tanikawa, a narava se redno pojavlja tudi v drugih njegovih pesmih. Najpogostejša so drevesa, ki živijo dlje kot človek, zato so po njegovem prepričanju mogočnejša, trajnejša, pomembnejša in vrednejša spoštovanja, v pesmi Pride pa omemba drevesne dolge življenjske dobe spominja na Strniševo Vrbo. Tanikawova poezija tako izkazuje veliko občutljivost in zavedanje, da smo morda res obsojeni na dve milijardi svetlobnih let samote, a le, če opustimo strmenje kvišku, med zvezde.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Neveljaven email naslov