Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Ivan Lotrič:
Izbor in prevod Iztok Ilc; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Shuntarō Tanikawa (1931) je eden najbolj spoštovanih sodobnih japonskih pesnikov, izdal je prek šestdeset pesniških zbirk, ukvarja pa se tudi z literaturo za otroke – najbolj prepoznaven je po prevajanju Arašidkov Charlesa Schulza, leta 2008 je bil nominiran za nagrado Hansa Christiana Andersena. Sodeloval je pri številnih različnih projektih, med drugim je napisal besedilo glavne pesmi Miyazakijevega filma Čarovnik Howl in gibljivi grad. Navdušuje tudi njegova skromna ponižnost pred pesniško besedo, ki jo ceni v njeni izvirni obliki, saj od sedemdesetih let s pesniškimi kolegi ustvarja t. i. skupinsko veriženje verzov. V domovini je znan tudi njegov oče, filozof Tetsuzō Tanikawa.
V knjigo Dve milijardi svetlobnih let samote je vključenih kar devetindvajset Tanikawovih pesniških zbirk, in čeprav je iz vsake izbrana le peščica pesmi, je dovolj, da si lahko ustvarimo predstavo o njegovi poeziji in dobimo vpogled v nekatere spremembe, ki jih je doživela skozi čas. Izbor zajema precej dolgo obdobje, od prvenca z enakim naslovom, ki je izšel leta 1952, do zbirke Chagall in drevesni list iz leta 2005. Svojo poetiko je jasno zastavil že s prvencem, v katerem izstopa prav naslovna pesem Dve milijardi svetlobnih let samote. V njej opisuje človeštvo, ki si želi prijateljev na Marsu in je vedno bolj nemirno, ker se vesolje vedno bolj širi. Ta povezanost vseh z vsem, ki sega tudi iz naše atmosfere, je značilna za Tanikawovo celotno pesniško izražanje, pri tem celo rahlo spominja na južnokorejskega pesnika Ko Una.
Predstavljene pesmi so v veliki večini zgodbe, a nikoli epske, saj poezija po njegovo spada k trenutku, »se pravi, ne teče vzdolž časa, temveč odreže rezino časa«. Njegove rezine časa so sicer pogosto prepredene z bivanjskimi vprašanji, ki jih prav tako poraja strmenje v vesoljne širjave, pa tudi hiperzavedanje svoje okolice. V pesmi Kamen in svetloba zapiše, da je »svetloba […] komaj zdaj prišla na Zemljo«. To prepoznavanje hipnosti, trenutkov, ki bežijo, a so vseeno vsak zase nekaj posebnega, neverjetnega, edinstvenega, je ključno za razumevanje njegove poezije. Nikoli se ne neha spraševati, kaj je človek, kaj človeštvo, kaj vse skupaj pomeni, kaj je smisel našega obstoja in zakaj počnemo, kar počnemo. Pogost motiv je tudi smrt, še posebej pa izstopa, ko se pojavi pesniški subjekt Billy the Kid s presunljivim predsmrtnim monologom, dokler se ne sprijazni, da bo postal zvezda, ki bo krožila in krožila. Tudi v smrti je vesolje, v pesmi Muzej zapiše, da ljudje kar naprej nastajajo in kar naprej ugašajo. Kljub temu ga ne zajame malodušje, na trenutke je hudomušen, razigran, v nekem trenutku med pisanjem celo prekine samega sebe. Vrhunec pa je pesem Pesnik, začinjena s pikro podobo samovšečnega pesnika, ki hlepi po tem, da bi se njegov obraz znašel na znamkah. V poznejše zbirke se mu občasno prikradejo tudi motivi absurda.
S sprejemanjem vsega pride tudi pozorno motrenje narave, sicer značilno predvsem za japonsko pesniško obliko haiku. Nekaj zbirk haikujev je izdal tudi Tanikawa, a narava se redno pojavlja tudi v drugih njegovih pesmih. Najpogostejša so drevesa, ki živijo dlje kot človek, zato so po njegovem prepričanju mogočnejša, trajnejša, pomembnejša in vrednejša spoštovanja, v pesmi Pride pa omemba drevesne dolge življenjske dobe spominja na Strniševo Vrbo. Tanikawova poezija tako izkazuje veliko občutljivost in zavedanje, da smo morda res obsojeni na dve milijardi svetlobnih let samote, a le, če opustimo strmenje kvišku, med zvezde.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Ivan Lotrič:
Izbor in prevod Iztok Ilc; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Shuntarō Tanikawa (1931) je eden najbolj spoštovanih sodobnih japonskih pesnikov, izdal je prek šestdeset pesniških zbirk, ukvarja pa se tudi z literaturo za otroke – najbolj prepoznaven je po prevajanju Arašidkov Charlesa Schulza, leta 2008 je bil nominiran za nagrado Hansa Christiana Andersena. Sodeloval je pri številnih različnih projektih, med drugim je napisal besedilo glavne pesmi Miyazakijevega filma Čarovnik Howl in gibljivi grad. Navdušuje tudi njegova skromna ponižnost pred pesniško besedo, ki jo ceni v njeni izvirni obliki, saj od sedemdesetih let s pesniškimi kolegi ustvarja t. i. skupinsko veriženje verzov. V domovini je znan tudi njegov oče, filozof Tetsuzō Tanikawa.
V knjigo Dve milijardi svetlobnih let samote je vključenih kar devetindvajset Tanikawovih pesniških zbirk, in čeprav je iz vsake izbrana le peščica pesmi, je dovolj, da si lahko ustvarimo predstavo o njegovi poeziji in dobimo vpogled v nekatere spremembe, ki jih je doživela skozi čas. Izbor zajema precej dolgo obdobje, od prvenca z enakim naslovom, ki je izšel leta 1952, do zbirke Chagall in drevesni list iz leta 2005. Svojo poetiko je jasno zastavil že s prvencem, v katerem izstopa prav naslovna pesem Dve milijardi svetlobnih let samote. V njej opisuje človeštvo, ki si želi prijateljev na Marsu in je vedno bolj nemirno, ker se vesolje vedno bolj širi. Ta povezanost vseh z vsem, ki sega tudi iz naše atmosfere, je značilna za Tanikawovo celotno pesniško izražanje, pri tem celo rahlo spominja na južnokorejskega pesnika Ko Una.
Predstavljene pesmi so v veliki večini zgodbe, a nikoli epske, saj poezija po njegovo spada k trenutku, »se pravi, ne teče vzdolž časa, temveč odreže rezino časa«. Njegove rezine časa so sicer pogosto prepredene z bivanjskimi vprašanji, ki jih prav tako poraja strmenje v vesoljne širjave, pa tudi hiperzavedanje svoje okolice. V pesmi Kamen in svetloba zapiše, da je »svetloba […] komaj zdaj prišla na Zemljo«. To prepoznavanje hipnosti, trenutkov, ki bežijo, a so vseeno vsak zase nekaj posebnega, neverjetnega, edinstvenega, je ključno za razumevanje njegove poezije. Nikoli se ne neha spraševati, kaj je človek, kaj človeštvo, kaj vse skupaj pomeni, kaj je smisel našega obstoja in zakaj počnemo, kar počnemo. Pogost motiv je tudi smrt, še posebej pa izstopa, ko se pojavi pesniški subjekt Billy the Kid s presunljivim predsmrtnim monologom, dokler se ne sprijazni, da bo postal zvezda, ki bo krožila in krožila. Tudi v smrti je vesolje, v pesmi Muzej zapiše, da ljudje kar naprej nastajajo in kar naprej ugašajo. Kljub temu ga ne zajame malodušje, na trenutke je hudomušen, razigran, v nekem trenutku med pisanjem celo prekine samega sebe. Vrhunec pa je pesem Pesnik, začinjena s pikro podobo samovšečnega pesnika, ki hlepi po tem, da bi se njegov obraz znašel na znamkah. V poznejše zbirke se mu občasno prikradejo tudi motivi absurda.
S sprejemanjem vsega pride tudi pozorno motrenje narave, sicer značilno predvsem za japonsko pesniško obliko haiku. Nekaj zbirk haikujev je izdal tudi Tanikawa, a narava se redno pojavlja tudi v drugih njegovih pesmih. Najpogostejša so drevesa, ki živijo dlje kot človek, zato so po njegovem prepričanju mogočnejša, trajnejša, pomembnejša in vrednejša spoštovanja, v pesmi Pride pa omemba drevesne dolge življenjske dobe spominja na Strniševo Vrbo. Tanikawova poezija tako izkazuje veliko občutljivost in zavedanje, da smo morda res obsojeni na dve milijardi svetlobnih let samote, a le, če opustimo strmenje kvišku, med zvezde.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Neveljaven email naslov