Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Luiza Pesjak, Urška Perenič: Beatin dnevnik

19.08.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Renato Horvat.

Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019

Še ne dvajsetletni Luizi Crobath je bilo namenjeno, da bo postala znamenita Slovenka že veliko prej, preden je vstopila v slovensko literaturo. Za to je poskrbel njen oče, ugledni ljubljanski odvetnik, politik in mecen Blaž Crobath, delodajalec in tudi prijatelj Franceta Prešerna, ko je še pred svojo smrtjo leta 1848 slikarju Mihaelu Stroju naročil njen portret. Upodobitev je postala ena najznamenitejših slik v Narodni galeriji v Ljubljani, burila je hrepenenje občudovalcev in zanimanje umetnostnih zgodovinarjev in drugih raziskovalcev. Največ za to, da je niso omenjali le zaradi lepote in uglednega rodu, pa je Luiza, potem ko je v zakonu s trgovcem Simonom Pesjakom rodila pet hčera, storila sama s peresom v roki. Pa ne toliko s prestopom v drugo jezikovno oziroma narodno identiteto, temveč predvsem s tem, da je bila ženska. V času, ko je bilo literarno ustvarjanje zadeva moških.
Luiza Pesjak je prva na Slovenskem prevajala pravljice bratov Grimm, med njena pomembnejša dela pa spada še libreto za opero Gorenjski slavček, ki jo je uglasbil Anton Foerster. Po nekaj mladostnih nemških pesmih (prevedel jih je Janez Menart) je prvo slovensko pesem objavila šele leta 1864 in poslej je slovenščino tako v pesniških in proznih objavah kot v osebni korespondenci uporabljala pogosteje kot nemščino. Prvenstvo ima tudi med slovenskimi dramatičarkami – čeprav je njena rokopisna žaloigra France Prešeren dramatično šibko delo, so ji poznejši raziskovalci pripisali veliko dokumentarno vrednost. Priča tudi o poznanstvu s pesnikom, ki ga je njen oče z drugimi izobraženci pogosto vabil k omizju. Luiza je občudovala Prešernove pesmi, a tudi on, nekaj časa njen domači učitelj, ji je bil naklonjen: napisal ji je dve nemški posvetilni pesmi in slovensko posvetilo v podarjenih Poezijah.
A kljub pogostim objavam v časnikih in revijah to Luize Pesjak ne bi povzdignilo med naše večje pozornosti vredne literarne ustvarjalke, če leta 1877 pri novomeškem založniku Janezu Krajcu ne bi izšel njen roman Beatin dnevnik. Pa še ta bi – po bolj ko ne odklonilnih ocenah Janka Kersnika, Franceta Koblarja, Antona Slodnjaka in drugih starejših literarnih zgodovinarjev – najbrž še danes veljal le za tipično, v slabšalnem pomenu, sentimentalno, umetniško neprepričljivo žensko pisanje, če v osemdesetih letih 20. stoletja ne bi bil deležen pozornejšega branja.
Prvi je romanu priznal inovativnost in zapolnjevanje žanrske vrzeli v slovenski književnosti Miran Hladnik ter opozoril še na duhovite humorno-ironične vložke in ne nazadnje na obsežnost, ki je presegala večino sočasnih moških romanov. Še bolj je uvrščanje Beatinega dnevnika v sentimentalno podzvrst trivialne književnosti zavrnila Katja Mihurko Poniž ter opozorila na spregledane povezave zlasti z ustvarjalkami angleškega in francoskega psihološkega romana. Urška Perenič je ta trenutek zadnja in najodločnejša v vrsti literarnih zgodovinark in zgodovinarjev, ki v romanu Luize Pesjakove, potem ko je opozorila na razvoj pogledov nanj, odkriva še druge prezrte in napačno interpretirane razsežnosti. V uvodni besedi in znanstvenokritičnih opombah na koncu faksimila izvirnika postavlja v ospredje tri odkritja, ki ta roman in njegovo avtorico postavljajo v povsem novo luč.
Izdaja najprej pomika Luizo Pesjak – skupaj s Prešernom, ki je začel pesniti v nemščini, ter z Lili Novy, Almo Karlin in drugimi dvo- oz večjezičnimi in večkulturnimi avtorji – z obrobja nacionalnega literarnega sistema proti njegovemu središču.
Do drugega prelomnega odkritja je Urško Perenič pripeljal poglobljen študij pisateljičine zapuščine v rokopisnem oddelku NUK-a, predvsem njenih še v nemščini pisanih najstniških dnevnikov. Iz njih je razbrala, da dogajališče Beatine zgodbe ni namišljen, z gozdovi obdan romantičen dvorec, temveč da je graščina Š. v resnici Šneberg, last grofov Lichtenbergov, danes Snežnik na Notranjskem, ki ga je leta 1844 obiskala tudi Luiza. Njena junakinja je prišla tja za guvernanto dvojčic Roze in Vijole ter se zapletla v družinske skrivnosti in ljubezenske vezi. Preverjanje drugih s kraticami označenih lokacij v okolici in arhivskih virov je domneve Urške Perenič le še potrdilo.
Zato, je prepričana Urška Perenič, je treba romanu Luize Pesjak Beatin dnevnik priznati nacionalno relevantnost in ga, po kritičen pretresu v spremni študiji, v nasprotju z dozdajšnjima žanrskima oznakama – ženski in sentimentalni roman – obravnavati »kot primer dveh doslej povsem spregledanih tipov: dnevniškega in družinskega romana. Beatin dnevnik je prvi primerek slovenskega dnevniškega romana sploh!« Novost v slovenskem kontekstu, še dodaja Urška Perenič, pa je tudi spoznanje o zgledovanju pri skandinavskem meščanskem tipu družinskega romana – zlasti pri pisanju švedske zagovornice ženskih pravic Fredrike Bremer.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Luiza Pesjak, Urška Perenič: Beatin dnevnik

19.08.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Renato Horvat.

Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019

Še ne dvajsetletni Luizi Crobath je bilo namenjeno, da bo postala znamenita Slovenka že veliko prej, preden je vstopila v slovensko literaturo. Za to je poskrbel njen oče, ugledni ljubljanski odvetnik, politik in mecen Blaž Crobath, delodajalec in tudi prijatelj Franceta Prešerna, ko je še pred svojo smrtjo leta 1848 slikarju Mihaelu Stroju naročil njen portret. Upodobitev je postala ena najznamenitejših slik v Narodni galeriji v Ljubljani, burila je hrepenenje občudovalcev in zanimanje umetnostnih zgodovinarjev in drugih raziskovalcev. Največ za to, da je niso omenjali le zaradi lepote in uglednega rodu, pa je Luiza, potem ko je v zakonu s trgovcem Simonom Pesjakom rodila pet hčera, storila sama s peresom v roki. Pa ne toliko s prestopom v drugo jezikovno oziroma narodno identiteto, temveč predvsem s tem, da je bila ženska. V času, ko je bilo literarno ustvarjanje zadeva moških.
Luiza Pesjak je prva na Slovenskem prevajala pravljice bratov Grimm, med njena pomembnejša dela pa spada še libreto za opero Gorenjski slavček, ki jo je uglasbil Anton Foerster. Po nekaj mladostnih nemških pesmih (prevedel jih je Janez Menart) je prvo slovensko pesem objavila šele leta 1864 in poslej je slovenščino tako v pesniških in proznih objavah kot v osebni korespondenci uporabljala pogosteje kot nemščino. Prvenstvo ima tudi med slovenskimi dramatičarkami – čeprav je njena rokopisna žaloigra France Prešeren dramatično šibko delo, so ji poznejši raziskovalci pripisali veliko dokumentarno vrednost. Priča tudi o poznanstvu s pesnikom, ki ga je njen oče z drugimi izobraženci pogosto vabil k omizju. Luiza je občudovala Prešernove pesmi, a tudi on, nekaj časa njen domači učitelj, ji je bil naklonjen: napisal ji je dve nemški posvetilni pesmi in slovensko posvetilo v podarjenih Poezijah.
A kljub pogostim objavam v časnikih in revijah to Luize Pesjak ne bi povzdignilo med naše večje pozornosti vredne literarne ustvarjalke, če leta 1877 pri novomeškem založniku Janezu Krajcu ne bi izšel njen roman Beatin dnevnik. Pa še ta bi – po bolj ko ne odklonilnih ocenah Janka Kersnika, Franceta Koblarja, Antona Slodnjaka in drugih starejših literarnih zgodovinarjev – najbrž še danes veljal le za tipično, v slabšalnem pomenu, sentimentalno, umetniško neprepričljivo žensko pisanje, če v osemdesetih letih 20. stoletja ne bi bil deležen pozornejšega branja.
Prvi je romanu priznal inovativnost in zapolnjevanje žanrske vrzeli v slovenski književnosti Miran Hladnik ter opozoril še na duhovite humorno-ironične vložke in ne nazadnje na obsežnost, ki je presegala večino sočasnih moških romanov. Še bolj je uvrščanje Beatinega dnevnika v sentimentalno podzvrst trivialne književnosti zavrnila Katja Mihurko Poniž ter opozorila na spregledane povezave zlasti z ustvarjalkami angleškega in francoskega psihološkega romana. Urška Perenič je ta trenutek zadnja in najodločnejša v vrsti literarnih zgodovinark in zgodovinarjev, ki v romanu Luize Pesjakove, potem ko je opozorila na razvoj pogledov nanj, odkriva še druge prezrte in napačno interpretirane razsežnosti. V uvodni besedi in znanstvenokritičnih opombah na koncu faksimila izvirnika postavlja v ospredje tri odkritja, ki ta roman in njegovo avtorico postavljajo v povsem novo luč.
Izdaja najprej pomika Luizo Pesjak – skupaj s Prešernom, ki je začel pesniti v nemščini, ter z Lili Novy, Almo Karlin in drugimi dvo- oz večjezičnimi in večkulturnimi avtorji – z obrobja nacionalnega literarnega sistema proti njegovemu središču.
Do drugega prelomnega odkritja je Urško Perenič pripeljal poglobljen študij pisateljičine zapuščine v rokopisnem oddelku NUK-a, predvsem njenih še v nemščini pisanih najstniških dnevnikov. Iz njih je razbrala, da dogajališče Beatine zgodbe ni namišljen, z gozdovi obdan romantičen dvorec, temveč da je graščina Š. v resnici Šneberg, last grofov Lichtenbergov, danes Snežnik na Notranjskem, ki ga je leta 1844 obiskala tudi Luiza. Njena junakinja je prišla tja za guvernanto dvojčic Roze in Vijole ter se zapletla v družinske skrivnosti in ljubezenske vezi. Preverjanje drugih s kraticami označenih lokacij v okolici in arhivskih virov je domneve Urške Perenič le še potrdilo.
Zato, je prepričana Urška Perenič, je treba romanu Luize Pesjak Beatin dnevnik priznati nacionalno relevantnost in ga, po kritičen pretresu v spremni študiji, v nasprotju z dozdajšnjima žanrskima oznakama – ženski in sentimentalni roman – obravnavati »kot primer dveh doslej povsem spregledanih tipov: dnevniškega in družinskega romana. Beatin dnevnik je prvi primerek slovenskega dnevniškega romana sploh!« Novost v slovenskem kontekstu, še dodaja Urška Perenič, pa je tudi spoznanje o zgledovanju pri skandinavskem meščanskem tipu družinskega romana – zlasti pri pisanju švedske zagovornice ženskih pravic Fredrike Bremer.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


Stran 39 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov