Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

26.08.2019

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Eva Longyka Marušič.

Prevedel Jernej Županič; Ljubljana : LUD Šerpa, 2019

Oktobra 1869 pisatelj v poznih srednjih letih, “bradat in sključen, z visokim čelom in težkimi obrvmi”, anonimno pripotuje v Sankt Peterburg, da bi žaloval za svojim sinom (oziroma pastorkom) Pavlom. Čeprav sta okolje in čas sugestivna, nas J. M. Coetzee v svojem sedmem romanu Peterburški mojster (1994) za hip še pusti dvomiti o pisateljevi identiteti; šele najemodajalka Ana Sergejevna Kolenkina, pri kateri se nastani pisatelj, z omembo Besov, ki naj bi jih prebiral njen pokojni mož, nam potrdi, da gre za Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.
Coetzee je v Peterburškem mojstru, napisanem v zanj tako značilni avtofikcijski maniri, opisal smrt lastnega triindvajsetletnega sina, ki je umrl v skrivnostnih okoliščinah (resnični Pavel je sicer preživel pisatelja). Dostojevskega, ki je osrednji lik romana, vidimo, kako poskuša najti resnico o sinovem “samomoru” ter posledično priklicati njegovega duha. Priklicevanje mrtvega ga pahne v norost žalovanja, epileptične napade in erotično obsedenost s Pavlovo najemodajalko.
Čeprav je ta dialektični roman, v katerem je Dostojevski prikazan kot naiven in preračunljiv, sočuten in krut, pobožen in perverzen hkrati, zgrajen na odnosu oče – sin, se srečamo s celo pahljačo likov. Skupna jim je predvsem soočenost z brezmejno zimsko pokrajino, ki jo Coetzee sicer opiše na poetičen način (“Prišel je november in z njim prvi sneg. Nebo je polno močvirskih ptic, ki se selijo na jug”), ter s totalitarističnim političnim sistemom. Ponižani in razžaljeni, z okoli srca ovito vrvjo, kot piše Coetzee, predvsem skušajo preživeti, tako duhovno kot fizično.
Na ta način pisatelj ne obsodi nobenega izmed svojih likov, temveč jih malodane v realistični maniri prikaže kot rezultat okolja. V želji, da bi raziskal okoliščine Pavlove smrti, se Dostojevski sreča z nihilistom in revolucionarjem Nečajevom, ki je postal navdih za osnovno zgodbo in prototip za lik Pjotra Verhovenskega iz Besov. Nečajev je tipičen antagonist in še več: Dostojevskega s svojimi odgovori o revoluciji, Bogu, in ne nazadnje o pokroviteljstvu starejše generacije do mlajših spravi na rob solz in na rob smeha. Preko Nečajeva se v romanu odpre prostor za nov vizionarski svet.
Z Rusijo, predvsem pa s človekovo potrebo, da demonizira neznano, se je Coetzee že ukvarjal, in sicer v zgodnejšem romanu Čakajoč na barbare, kjer je na alegoričen način obračunal z južnoafriškim apartheidskim režimom. Kar združuje oba romana, ni toliko antagonistična pozicija in obravnava “sovražnika”, temveč osrednji lik romana, ki v sebi nosi univerzalizem. Peterburški mojster je, ravno zaradi lika Dostojevskega, precej temačen, po strukturi labirintsko zastavljen roman s primesmi melanholičnih usedlin.
Tisto kar roman hipotetično dviguje iz dušeslovja, so erotični prizori. Čeprav je jasno, da je to eden izmed načinov (ali pa morda celo edini?), kako pobegniti usodi, se Coetzee tu osvobodi in Dostojevskemu malodane podtakne lik Ane Sergejevne, ki je opisana kot erotično in poduhovljeno bitje. “Njeni kriki in sopenje so le napol utišani; niso in nikoli niso bili zvoki živalskega užitka /…/,“ piše Coetzee, “temveč način, kako se Ana Sergejevna spravi v erotični trans.” Jasno je, da je ta najbolj erotična ženska, kar jih je Dostojevski kdaj imel ob sebi, pisateljeva izmišljotina. Njena funkcija pa ni le v tem, da bi pisateljskega guruja skušala prizemljiti, temveč mu pokaže tudi, kako je videti resnična starševska skrb, tokrat sicer v drugačni relaciji: mati – hči. Ana Sergejevna je torej preko svoje hčere Matrjone nekakšna vez Dostojevskega z umrlim sinom, saj je bila Matrjona Pavlu najbližja, je pa tudi vez med pisateljem ter tistimi, ki jih opisuje oz. v imenu katerih govori. “Kar naprej govorite o vsebini človeških misli,” pisatelju zabrusi Nečajev, “Zgodovina niso misli, zgodovina se ne dela v glavah. Zgodovina se dela na ulicah.”
Ob specifični identiteti Dostojevskega je Coetzee situacijo pisateljev, ki posojajo glas utišanim in razžaljenim in jih po svoje tudi zlorabljajo, univerzaliziral. Coetzee je o vezi med jezikom in močjo pisal tudi v drugih romanih in esejih, v Peterburškem mojstru pa je to izjemno sublimno artikuliral: v nekem trenutku Dostojevski spozna, da pri iskanju Pavlovega duha in posledično tudi pri iskanju pravih besed, ne gre več za zvestobo, temveč za izdajstvo: “vse in vsakogar izrabiti za nekaj drugega, vse in vsakogar stisniti k sebi, da bi padli z njim”.
Osrednjo vlogo v Peterburškem mojstru ima zagotovo akt pisanja in pisane besede, bodisi v obliki dnevnikov, zgodb ali seznamov. Pisanje za Dostojevskega, kot ga je upodobil Coetzee, ni toliko vir moči, kot je vir identifikacije z umrlim sinom; identifikacija dobesedno pomeni pot do odrešitve in s tem tudi sprejetje smrti. Čeprav se ponekod zdi, da Coetzee v upodabljanju velikega ruskega pisatelja uporablja mimetični princip, na zadnjih straneh knjige vidimo, da mu gre za idejo, ki jo je priredil po svoje in pri tem ostal zvest izključno kompleksnemu podajanju Dostojevskega in njegovega časa.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

26.08.2019

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Eva Longyka Marušič.

Prevedel Jernej Županič; Ljubljana : LUD Šerpa, 2019

Oktobra 1869 pisatelj v poznih srednjih letih, “bradat in sključen, z visokim čelom in težkimi obrvmi”, anonimno pripotuje v Sankt Peterburg, da bi žaloval za svojim sinom (oziroma pastorkom) Pavlom. Čeprav sta okolje in čas sugestivna, nas J. M. Coetzee v svojem sedmem romanu Peterburški mojster (1994) za hip še pusti dvomiti o pisateljevi identiteti; šele najemodajalka Ana Sergejevna Kolenkina, pri kateri se nastani pisatelj, z omembo Besov, ki naj bi jih prebiral njen pokojni mož, nam potrdi, da gre za Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.
Coetzee je v Peterburškem mojstru, napisanem v zanj tako značilni avtofikcijski maniri, opisal smrt lastnega triindvajsetletnega sina, ki je umrl v skrivnostnih okoliščinah (resnični Pavel je sicer preživel pisatelja). Dostojevskega, ki je osrednji lik romana, vidimo, kako poskuša najti resnico o sinovem “samomoru” ter posledično priklicati njegovega duha. Priklicevanje mrtvega ga pahne v norost žalovanja, epileptične napade in erotično obsedenost s Pavlovo najemodajalko.
Čeprav je ta dialektični roman, v katerem je Dostojevski prikazan kot naiven in preračunljiv, sočuten in krut, pobožen in perverzen hkrati, zgrajen na odnosu oče – sin, se srečamo s celo pahljačo likov. Skupna jim je predvsem soočenost z brezmejno zimsko pokrajino, ki jo Coetzee sicer opiše na poetičen način (“Prišel je november in z njim prvi sneg. Nebo je polno močvirskih ptic, ki se selijo na jug”), ter s totalitarističnim političnim sistemom. Ponižani in razžaljeni, z okoli srca ovito vrvjo, kot piše Coetzee, predvsem skušajo preživeti, tako duhovno kot fizično.
Na ta način pisatelj ne obsodi nobenega izmed svojih likov, temveč jih malodane v realistični maniri prikaže kot rezultat okolja. V želji, da bi raziskal okoliščine Pavlove smrti, se Dostojevski sreča z nihilistom in revolucionarjem Nečajevom, ki je postal navdih za osnovno zgodbo in prototip za lik Pjotra Verhovenskega iz Besov. Nečajev je tipičen antagonist in še več: Dostojevskega s svojimi odgovori o revoluciji, Bogu, in ne nazadnje o pokroviteljstvu starejše generacije do mlajših spravi na rob solz in na rob smeha. Preko Nečajeva se v romanu odpre prostor za nov vizionarski svet.
Z Rusijo, predvsem pa s človekovo potrebo, da demonizira neznano, se je Coetzee že ukvarjal, in sicer v zgodnejšem romanu Čakajoč na barbare, kjer je na alegoričen način obračunal z južnoafriškim apartheidskim režimom. Kar združuje oba romana, ni toliko antagonistična pozicija in obravnava “sovražnika”, temveč osrednji lik romana, ki v sebi nosi univerzalizem. Peterburški mojster je, ravno zaradi lika Dostojevskega, precej temačen, po strukturi labirintsko zastavljen roman s primesmi melanholičnih usedlin.
Tisto kar roman hipotetično dviguje iz dušeslovja, so erotični prizori. Čeprav je jasno, da je to eden izmed načinov (ali pa morda celo edini?), kako pobegniti usodi, se Coetzee tu osvobodi in Dostojevskemu malodane podtakne lik Ane Sergejevne, ki je opisana kot erotično in poduhovljeno bitje. “Njeni kriki in sopenje so le napol utišani; niso in nikoli niso bili zvoki živalskega užitka /…/,“ piše Coetzee, “temveč način, kako se Ana Sergejevna spravi v erotični trans.” Jasno je, da je ta najbolj erotična ženska, kar jih je Dostojevski kdaj imel ob sebi, pisateljeva izmišljotina. Njena funkcija pa ni le v tem, da bi pisateljskega guruja skušala prizemljiti, temveč mu pokaže tudi, kako je videti resnična starševska skrb, tokrat sicer v drugačni relaciji: mati – hči. Ana Sergejevna je torej preko svoje hčere Matrjone nekakšna vez Dostojevskega z umrlim sinom, saj je bila Matrjona Pavlu najbližja, je pa tudi vez med pisateljem ter tistimi, ki jih opisuje oz. v imenu katerih govori. “Kar naprej govorite o vsebini človeških misli,” pisatelju zabrusi Nečajev, “Zgodovina niso misli, zgodovina se ne dela v glavah. Zgodovina se dela na ulicah.”
Ob specifični identiteti Dostojevskega je Coetzee situacijo pisateljev, ki posojajo glas utišanim in razžaljenim in jih po svoje tudi zlorabljajo, univerzaliziral. Coetzee je o vezi med jezikom in močjo pisal tudi v drugih romanih in esejih, v Peterburškem mojstru pa je to izjemno sublimno artikuliral: v nekem trenutku Dostojevski spozna, da pri iskanju Pavlovega duha in posledično tudi pri iskanju pravih besed, ne gre več za zvestobo, temveč za izdajstvo: “vse in vsakogar izrabiti za nekaj drugega, vse in vsakogar stisniti k sebi, da bi padli z njim”.
Osrednjo vlogo v Peterburškem mojstru ima zagotovo akt pisanja in pisane besede, bodisi v obliki dnevnikov, zgodb ali seznamov. Pisanje za Dostojevskega, kot ga je upodobil Coetzee, ni toliko vir moči, kot je vir identifikacije z umrlim sinom; identifikacija dobesedno pomeni pot do odrešitve in s tem tudi sprejetje smrti. Čeprav se ponekod zdi, da Coetzee v upodabljanju velikega ruskega pisatelja uporablja mimetični princip, na zadnjih straneh knjige vidimo, da mu gre za idejo, ki jo je priredil po svoje in pri tem ostal zvest izključno kompleksnemu podajanju Dostojevskega in njegovega časa.


25.10.2021

Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


25.10.2021

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 50 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov