Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

26.08.2019

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Eva Longyka Marušič.

Prevedel Jernej Županič; Ljubljana : LUD Šerpa, 2019

Oktobra 1869 pisatelj v poznih srednjih letih, “bradat in sključen, z visokim čelom in težkimi obrvmi”, anonimno pripotuje v Sankt Peterburg, da bi žaloval za svojim sinom (oziroma pastorkom) Pavlom. Čeprav sta okolje in čas sugestivna, nas J. M. Coetzee v svojem sedmem romanu Peterburški mojster (1994) za hip še pusti dvomiti o pisateljevi identiteti; šele najemodajalka Ana Sergejevna Kolenkina, pri kateri se nastani pisatelj, z omembo Besov, ki naj bi jih prebiral njen pokojni mož, nam potrdi, da gre za Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.
Coetzee je v Peterburškem mojstru, napisanem v zanj tako značilni avtofikcijski maniri, opisal smrt lastnega triindvajsetletnega sina, ki je umrl v skrivnostnih okoliščinah (resnični Pavel je sicer preživel pisatelja). Dostojevskega, ki je osrednji lik romana, vidimo, kako poskuša najti resnico o sinovem “samomoru” ter posledično priklicati njegovega duha. Priklicevanje mrtvega ga pahne v norost žalovanja, epileptične napade in erotično obsedenost s Pavlovo najemodajalko.
Čeprav je ta dialektični roman, v katerem je Dostojevski prikazan kot naiven in preračunljiv, sočuten in krut, pobožen in perverzen hkrati, zgrajen na odnosu oče – sin, se srečamo s celo pahljačo likov. Skupna jim je predvsem soočenost z brezmejno zimsko pokrajino, ki jo Coetzee sicer opiše na poetičen način (“Prišel je november in z njim prvi sneg. Nebo je polno močvirskih ptic, ki se selijo na jug”), ter s totalitarističnim političnim sistemom. Ponižani in razžaljeni, z okoli srca ovito vrvjo, kot piše Coetzee, predvsem skušajo preživeti, tako duhovno kot fizično.
Na ta način pisatelj ne obsodi nobenega izmed svojih likov, temveč jih malodane v realistični maniri prikaže kot rezultat okolja. V želji, da bi raziskal okoliščine Pavlove smrti, se Dostojevski sreča z nihilistom in revolucionarjem Nečajevom, ki je postal navdih za osnovno zgodbo in prototip za lik Pjotra Verhovenskega iz Besov. Nečajev je tipičen antagonist in še več: Dostojevskega s svojimi odgovori o revoluciji, Bogu, in ne nazadnje o pokroviteljstvu starejše generacije do mlajših spravi na rob solz in na rob smeha. Preko Nečajeva se v romanu odpre prostor za nov vizionarski svet.
Z Rusijo, predvsem pa s človekovo potrebo, da demonizira neznano, se je Coetzee že ukvarjal, in sicer v zgodnejšem romanu Čakajoč na barbare, kjer je na alegoričen način obračunal z južnoafriškim apartheidskim režimom. Kar združuje oba romana, ni toliko antagonistična pozicija in obravnava “sovražnika”, temveč osrednji lik romana, ki v sebi nosi univerzalizem. Peterburški mojster je, ravno zaradi lika Dostojevskega, precej temačen, po strukturi labirintsko zastavljen roman s primesmi melanholičnih usedlin.
Tisto kar roman hipotetično dviguje iz dušeslovja, so erotični prizori. Čeprav je jasno, da je to eden izmed načinov (ali pa morda celo edini?), kako pobegniti usodi, se Coetzee tu osvobodi in Dostojevskemu malodane podtakne lik Ane Sergejevne, ki je opisana kot erotično in poduhovljeno bitje. “Njeni kriki in sopenje so le napol utišani; niso in nikoli niso bili zvoki živalskega užitka /…/,“ piše Coetzee, “temveč način, kako se Ana Sergejevna spravi v erotični trans.” Jasno je, da je ta najbolj erotična ženska, kar jih je Dostojevski kdaj imel ob sebi, pisateljeva izmišljotina. Njena funkcija pa ni le v tem, da bi pisateljskega guruja skušala prizemljiti, temveč mu pokaže tudi, kako je videti resnična starševska skrb, tokrat sicer v drugačni relaciji: mati – hči. Ana Sergejevna je torej preko svoje hčere Matrjone nekakšna vez Dostojevskega z umrlim sinom, saj je bila Matrjona Pavlu najbližja, je pa tudi vez med pisateljem ter tistimi, ki jih opisuje oz. v imenu katerih govori. “Kar naprej govorite o vsebini človeških misli,” pisatelju zabrusi Nečajev, “Zgodovina niso misli, zgodovina se ne dela v glavah. Zgodovina se dela na ulicah.”
Ob specifični identiteti Dostojevskega je Coetzee situacijo pisateljev, ki posojajo glas utišanim in razžaljenim in jih po svoje tudi zlorabljajo, univerzaliziral. Coetzee je o vezi med jezikom in močjo pisal tudi v drugih romanih in esejih, v Peterburškem mojstru pa je to izjemno sublimno artikuliral: v nekem trenutku Dostojevski spozna, da pri iskanju Pavlovega duha in posledično tudi pri iskanju pravih besed, ne gre več za zvestobo, temveč za izdajstvo: “vse in vsakogar izrabiti za nekaj drugega, vse in vsakogar stisniti k sebi, da bi padli z njim”.
Osrednjo vlogo v Peterburškem mojstru ima zagotovo akt pisanja in pisane besede, bodisi v obliki dnevnikov, zgodb ali seznamov. Pisanje za Dostojevskega, kot ga je upodobil Coetzee, ni toliko vir moči, kot je vir identifikacije z umrlim sinom; identifikacija dobesedno pomeni pot do odrešitve in s tem tudi sprejetje smrti. Čeprav se ponekod zdi, da Coetzee v upodabljanju velikega ruskega pisatelja uporablja mimetični princip, na zadnjih straneh knjige vidimo, da mu gre za idejo, ki jo je priredil po svoje in pri tem ostal zvest izključno kompleksnemu podajanju Dostojevskega in njegovega časa.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

26.08.2019

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Eva Longyka Marušič.

Prevedel Jernej Županič; Ljubljana : LUD Šerpa, 2019

Oktobra 1869 pisatelj v poznih srednjih letih, “bradat in sključen, z visokim čelom in težkimi obrvmi”, anonimno pripotuje v Sankt Peterburg, da bi žaloval za svojim sinom (oziroma pastorkom) Pavlom. Čeprav sta okolje in čas sugestivna, nas J. M. Coetzee v svojem sedmem romanu Peterburški mojster (1994) za hip še pusti dvomiti o pisateljevi identiteti; šele najemodajalka Ana Sergejevna Kolenkina, pri kateri se nastani pisatelj, z omembo Besov, ki naj bi jih prebiral njen pokojni mož, nam potrdi, da gre za Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.
Coetzee je v Peterburškem mojstru, napisanem v zanj tako značilni avtofikcijski maniri, opisal smrt lastnega triindvajsetletnega sina, ki je umrl v skrivnostnih okoliščinah (resnični Pavel je sicer preživel pisatelja). Dostojevskega, ki je osrednji lik romana, vidimo, kako poskuša najti resnico o sinovem “samomoru” ter posledično priklicati njegovega duha. Priklicevanje mrtvega ga pahne v norost žalovanja, epileptične napade in erotično obsedenost s Pavlovo najemodajalko.
Čeprav je ta dialektični roman, v katerem je Dostojevski prikazan kot naiven in preračunljiv, sočuten in krut, pobožen in perverzen hkrati, zgrajen na odnosu oče – sin, se srečamo s celo pahljačo likov. Skupna jim je predvsem soočenost z brezmejno zimsko pokrajino, ki jo Coetzee sicer opiše na poetičen način (“Prišel je november in z njim prvi sneg. Nebo je polno močvirskih ptic, ki se selijo na jug”), ter s totalitarističnim političnim sistemom. Ponižani in razžaljeni, z okoli srca ovito vrvjo, kot piše Coetzee, predvsem skušajo preživeti, tako duhovno kot fizično.
Na ta način pisatelj ne obsodi nobenega izmed svojih likov, temveč jih malodane v realistični maniri prikaže kot rezultat okolja. V želji, da bi raziskal okoliščine Pavlove smrti, se Dostojevski sreča z nihilistom in revolucionarjem Nečajevom, ki je postal navdih za osnovno zgodbo in prototip za lik Pjotra Verhovenskega iz Besov. Nečajev je tipičen antagonist in še več: Dostojevskega s svojimi odgovori o revoluciji, Bogu, in ne nazadnje o pokroviteljstvu starejše generacije do mlajših spravi na rob solz in na rob smeha. Preko Nečajeva se v romanu odpre prostor za nov vizionarski svet.
Z Rusijo, predvsem pa s človekovo potrebo, da demonizira neznano, se je Coetzee že ukvarjal, in sicer v zgodnejšem romanu Čakajoč na barbare, kjer je na alegoričen način obračunal z južnoafriškim apartheidskim režimom. Kar združuje oba romana, ni toliko antagonistična pozicija in obravnava “sovražnika”, temveč osrednji lik romana, ki v sebi nosi univerzalizem. Peterburški mojster je, ravno zaradi lika Dostojevskega, precej temačen, po strukturi labirintsko zastavljen roman s primesmi melanholičnih usedlin.
Tisto kar roman hipotetično dviguje iz dušeslovja, so erotični prizori. Čeprav je jasno, da je to eden izmed načinov (ali pa morda celo edini?), kako pobegniti usodi, se Coetzee tu osvobodi in Dostojevskemu malodane podtakne lik Ane Sergejevne, ki je opisana kot erotično in poduhovljeno bitje. “Njeni kriki in sopenje so le napol utišani; niso in nikoli niso bili zvoki živalskega užitka /…/,“ piše Coetzee, “temveč način, kako se Ana Sergejevna spravi v erotični trans.” Jasno je, da je ta najbolj erotična ženska, kar jih je Dostojevski kdaj imel ob sebi, pisateljeva izmišljotina. Njena funkcija pa ni le v tem, da bi pisateljskega guruja skušala prizemljiti, temveč mu pokaže tudi, kako je videti resnična starševska skrb, tokrat sicer v drugačni relaciji: mati – hči. Ana Sergejevna je torej preko svoje hčere Matrjone nekakšna vez Dostojevskega z umrlim sinom, saj je bila Matrjona Pavlu najbližja, je pa tudi vez med pisateljem ter tistimi, ki jih opisuje oz. v imenu katerih govori. “Kar naprej govorite o vsebini človeških misli,” pisatelju zabrusi Nečajev, “Zgodovina niso misli, zgodovina se ne dela v glavah. Zgodovina se dela na ulicah.”
Ob specifični identiteti Dostojevskega je Coetzee situacijo pisateljev, ki posojajo glas utišanim in razžaljenim in jih po svoje tudi zlorabljajo, univerzaliziral. Coetzee je o vezi med jezikom in močjo pisal tudi v drugih romanih in esejih, v Peterburškem mojstru pa je to izjemno sublimno artikuliral: v nekem trenutku Dostojevski spozna, da pri iskanju Pavlovega duha in posledično tudi pri iskanju pravih besed, ne gre več za zvestobo, temveč za izdajstvo: “vse in vsakogar izrabiti za nekaj drugega, vse in vsakogar stisniti k sebi, da bi padli z njim”.
Osrednjo vlogo v Peterburškem mojstru ima zagotovo akt pisanja in pisane besede, bodisi v obliki dnevnikov, zgodb ali seznamov. Pisanje za Dostojevskega, kot ga je upodobil Coetzee, ni toliko vir moči, kot je vir identifikacije z umrlim sinom; identifikacija dobesedno pomeni pot do odrešitve in s tem tudi sprejetje smrti. Čeprav se ponekod zdi, da Coetzee v upodabljanju velikega ruskega pisatelja uporablja mimetični princip, na zadnjih straneh knjige vidimo, da mu gre za idejo, ki jo je priredil po svoje in pri tem ostal zvest izključno kompleksnemu podajanju Dostojevskega in njegovega časa.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 51 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov