Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Anna Świrszczyńska: Baba sem

02.09.2019

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Zbirka Baba sem je v izvirniku izšla leta 1972, torej v obdobju, ko sta pri nas svoje umetniške vrhunce dosegali sicer tri desetletji mlajši Saša Vegri in Svetlana Makarovič, Anna Świrszczyńska, ki je imela dobršen življenja takrat že za sabo, pa je doživljala novo ustvarjalno pomlad. V sedemdesetih letih je namreč povsem preobrazila svojo poetiko, ki jo je razvila že pred vojno, ko se je uveljavila kot svojska modernistka z umetelno stilizirano poezijo in hitro postala eden najbolj prepoznavnih poljskih pesniških glasov 20. stoletja. Spremembo pesniškega sloga, ki je šel v smer skrajne izrazne poenostavitve in lapidarnosti, očitne tudi v zbirki Baba sem, je povzročila izkušnja vojne, ko je bila avtorica aktivna v varšavskem podzemnem kulturnem življenju, opravljala pa je tudi razna fizična dela, med drugim je bila bolničarka prostovoljka.
Kot nakazuje naslov, je knjiga v celoti posvečena ženskam oziroma različnim razsežnostim ženskosti. Zbirko uvaja nekakšna galerija podob žensk s trpkimi izkušnjami. V teh praviloma kratkih nekajvrstičnicah spoznamo različne protagonistke, sestre z dna, ki ne sodijo v reklamne kategorije zadovoljna, srečna in uresničena. To so posameznice, ki ponavljajo ukoreninjene patriarhalne vzorce, so vanje ujete in praviloma ne znajo ali ne zmorejo ven. Skozi skopo, vendar natančno tretjeosebno naracijo se pred bralčevimi očmi vrstijo žrtve družinskega nasilja, ženske, stigmatizirane kot prešuštnice, nezakonske, samohranilke, zlorabljene, žene alkoholikov, brezdomke, obubožane starke, kmetice, žanjice, nosečnice, norice … Pesmi suho izpostavljajo dejstva, verzi ne igrajo na naše emocije, temveč slikajo razmere, posamezne situacije, ki vsakič prerastejo v metonimijo življenja. Čeprav gre po večini za trpeče ženske, so med njimi tudi take, ki v zaostrenih razmerah ohranjajo dostojanstvo svojega spola, svojo ženskost. To ni navadna ženskost, temveč »babjost« pravih pravcatih bab, ki z vsako nadaljnjo pesmijo zbirke izgubljajo negativni predznak.
Že v uvodnem delu prepoznamo izrazito usmerjenost na žensko telo, izpostavljena je fizičnost bivanja, še posebej denimo v pesmi Ženska se pogovarja s svojim stegnom, v kateri lirski subjekt temu dela telesa izkazuje posebno naklonjenost in tako na nek način presega v zahodnem svetu ukoreninjeno dihotomijo med telesom in dušo oziroma celo nadvlado duše:

»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«

V zbirki je sicer nemara celo več pesmi, ki tematizirajo negativen odnos do telesa in fizično eksistenco predstavljajo kot vir bolečine, trpljenja, negativnih stereotipov, predvsem pa je na fizis vezan občutek minevanja oziroma smrtnosti. Tako se izpovedovalka Antonina v pesmi Debelo črevo sprašuje: »Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«
Ti nasprotujoči si razmišljanji o telesu kot nosilcu užitka in naslade na eni ter povzročitelju trpljenja in smrti na drugi strani določata skrajnosti sicer široke pahljače ženskih subjektov, zajetih v zbirki, njihovih različnih najintimnejših občutkov, doživljanj, izkušenj, samoanaliz in pogledov na svet in družbo.
Uvodnemu kalejdoskopu sledijo trije cikli izpovednih pesmi: Felicijina ljubezen, Antoninina ljubezen in Štafanijina ljubezen, uokvirjata pa jih Prolog in Epilog. Po načinu gradnje so pesmi teh razdelkov enotne in sorodne uvodnemu delu, le da tretjeosebno naracijo v celoti nadomešča prvoosebna izpoved. Vse tri naslovne izpovedovalke namreč o svojem življenju premišljujejo prek ljubezenskega ali partnerskega odnosa v najrazličnejših fazah obstoja in najrazličnejših pojavnih oblikah, od fizičnega do v duhovne razsežnosti sublimiranega razmerja.
Če se uvod zbirke Baba sem z osredotočenostjo na trpljenje in zlorabo žensk kljub raznolikosti prikazanih usod zdi precej monoliten, so trije razdelki v tem smislu precej bolj razgibani, saj pogosteje in bolj očitno kažejo tudi svetlejše, močnejše plati ženskosti oziroma babjosti. Pravzaprav so pesmi v ciklih urejene tako, da tvorijo nekakšno intimno življenjsko zgodbo posameznice … zgodbo, ki se ne ozira na uradne mejnike ali druge zunanje manifestacije, temveč jo zanimajo zasebnost, notranji vzgibi, čustva, dinamika telesa, srca in duše … Prav zaradi te raznolikosti, v kateri je ženski glas docela razprt in opolnomočen in se ljubezensko nebo in ljubezenski pekel razcvetata visoko, se zdi drugi del zbirke še prepričljivejši.
Vendar pa Baba sem Anne Świrszczyńske kot celota tako formalno kot vsebinsko deluje presenetljivo sodobno in sveže. Skozi slogovno poenostavljene verze, okleščene sleherne metaforike, vstopamo v intimo žensk, kjer črno na belem uziramo njihovo živo bistvo. Zbirka tako ni pomembna le zaradi zapolnjevanja lukenj v recepciji poljske poezije, temveč se kaže kot sodobna in relevantna tudi v današnjem trenutku in sploh kot ena tistih stvaritev, ki so obstale na situ zgodovine in žensko optiko uveljavile kot literarno enakovredno in produktivno.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Anna Świrszczyńska: Baba sem

02.09.2019

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Zbirka Baba sem je v izvirniku izšla leta 1972, torej v obdobju, ko sta pri nas svoje umetniške vrhunce dosegali sicer tri desetletji mlajši Saša Vegri in Svetlana Makarovič, Anna Świrszczyńska, ki je imela dobršen življenja takrat že za sabo, pa je doživljala novo ustvarjalno pomlad. V sedemdesetih letih je namreč povsem preobrazila svojo poetiko, ki jo je razvila že pred vojno, ko se je uveljavila kot svojska modernistka z umetelno stilizirano poezijo in hitro postala eden najbolj prepoznavnih poljskih pesniških glasov 20. stoletja. Spremembo pesniškega sloga, ki je šel v smer skrajne izrazne poenostavitve in lapidarnosti, očitne tudi v zbirki Baba sem, je povzročila izkušnja vojne, ko je bila avtorica aktivna v varšavskem podzemnem kulturnem življenju, opravljala pa je tudi razna fizična dela, med drugim je bila bolničarka prostovoljka.
Kot nakazuje naslov, je knjiga v celoti posvečena ženskam oziroma različnim razsežnostim ženskosti. Zbirko uvaja nekakšna galerija podob žensk s trpkimi izkušnjami. V teh praviloma kratkih nekajvrstičnicah spoznamo različne protagonistke, sestre z dna, ki ne sodijo v reklamne kategorije zadovoljna, srečna in uresničena. To so posameznice, ki ponavljajo ukoreninjene patriarhalne vzorce, so vanje ujete in praviloma ne znajo ali ne zmorejo ven. Skozi skopo, vendar natančno tretjeosebno naracijo se pred bralčevimi očmi vrstijo žrtve družinskega nasilja, ženske, stigmatizirane kot prešuštnice, nezakonske, samohranilke, zlorabljene, žene alkoholikov, brezdomke, obubožane starke, kmetice, žanjice, nosečnice, norice … Pesmi suho izpostavljajo dejstva, verzi ne igrajo na naše emocije, temveč slikajo razmere, posamezne situacije, ki vsakič prerastejo v metonimijo življenja. Čeprav gre po večini za trpeče ženske, so med njimi tudi take, ki v zaostrenih razmerah ohranjajo dostojanstvo svojega spola, svojo ženskost. To ni navadna ženskost, temveč »babjost« pravih pravcatih bab, ki z vsako nadaljnjo pesmijo zbirke izgubljajo negativni predznak.
Že v uvodnem delu prepoznamo izrazito usmerjenost na žensko telo, izpostavljena je fizičnost bivanja, še posebej denimo v pesmi Ženska se pogovarja s svojim stegnom, v kateri lirski subjekt temu dela telesa izkazuje posebno naklonjenost in tako na nek način presega v zahodnem svetu ukoreninjeno dihotomijo med telesom in dušo oziroma celo nadvlado duše:

»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«

V zbirki je sicer nemara celo več pesmi, ki tematizirajo negativen odnos do telesa in fizično eksistenco predstavljajo kot vir bolečine, trpljenja, negativnih stereotipov, predvsem pa je na fizis vezan občutek minevanja oziroma smrtnosti. Tako se izpovedovalka Antonina v pesmi Debelo črevo sprašuje: »Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«
Ti nasprotujoči si razmišljanji o telesu kot nosilcu užitka in naslade na eni ter povzročitelju trpljenja in smrti na drugi strani določata skrajnosti sicer široke pahljače ženskih subjektov, zajetih v zbirki, njihovih različnih najintimnejših občutkov, doživljanj, izkušenj, samoanaliz in pogledov na svet in družbo.
Uvodnemu kalejdoskopu sledijo trije cikli izpovednih pesmi: Felicijina ljubezen, Antoninina ljubezen in Štafanijina ljubezen, uokvirjata pa jih Prolog in Epilog. Po načinu gradnje so pesmi teh razdelkov enotne in sorodne uvodnemu delu, le da tretjeosebno naracijo v celoti nadomešča prvoosebna izpoved. Vse tri naslovne izpovedovalke namreč o svojem življenju premišljujejo prek ljubezenskega ali partnerskega odnosa v najrazličnejših fazah obstoja in najrazličnejših pojavnih oblikah, od fizičnega do v duhovne razsežnosti sublimiranega razmerja.
Če se uvod zbirke Baba sem z osredotočenostjo na trpljenje in zlorabo žensk kljub raznolikosti prikazanih usod zdi precej monoliten, so trije razdelki v tem smislu precej bolj razgibani, saj pogosteje in bolj očitno kažejo tudi svetlejše, močnejše plati ženskosti oziroma babjosti. Pravzaprav so pesmi v ciklih urejene tako, da tvorijo nekakšno intimno življenjsko zgodbo posameznice … zgodbo, ki se ne ozira na uradne mejnike ali druge zunanje manifestacije, temveč jo zanimajo zasebnost, notranji vzgibi, čustva, dinamika telesa, srca in duše … Prav zaradi te raznolikosti, v kateri je ženski glas docela razprt in opolnomočen in se ljubezensko nebo in ljubezenski pekel razcvetata visoko, se zdi drugi del zbirke še prepričljivejši.
Vendar pa Baba sem Anne Świrszczyńske kot celota tako formalno kot vsebinsko deluje presenetljivo sodobno in sveže. Skozi slogovno poenostavljene verze, okleščene sleherne metaforike, vstopamo v intimo žensk, kjer črno na belem uziramo njihovo živo bistvo. Zbirka tako ni pomembna le zaradi zapolnjevanja lukenj v recepciji poljske poezije, temveč se kaže kot sodobna in relevantna tudi v današnjem trenutku in sploh kot ena tistih stvaritev, ki so obstale na situ zgodovine in žensko optiko uveljavile kot literarno enakovredno in produktivno.


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov