Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Anna Świrszczyńska: Baba sem

02.09.2019

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Zbirka Baba sem je v izvirniku izšla leta 1972, torej v obdobju, ko sta pri nas svoje umetniške vrhunce dosegali sicer tri desetletji mlajši Saša Vegri in Svetlana Makarovič, Anna Świrszczyńska, ki je imela dobršen življenja takrat že za sabo, pa je doživljala novo ustvarjalno pomlad. V sedemdesetih letih je namreč povsem preobrazila svojo poetiko, ki jo je razvila že pred vojno, ko se je uveljavila kot svojska modernistka z umetelno stilizirano poezijo in hitro postala eden najbolj prepoznavnih poljskih pesniških glasov 20. stoletja. Spremembo pesniškega sloga, ki je šel v smer skrajne izrazne poenostavitve in lapidarnosti, očitne tudi v zbirki Baba sem, je povzročila izkušnja vojne, ko je bila avtorica aktivna v varšavskem podzemnem kulturnem življenju, opravljala pa je tudi razna fizična dela, med drugim je bila bolničarka prostovoljka.
Kot nakazuje naslov, je knjiga v celoti posvečena ženskam oziroma različnim razsežnostim ženskosti. Zbirko uvaja nekakšna galerija podob žensk s trpkimi izkušnjami. V teh praviloma kratkih nekajvrstičnicah spoznamo različne protagonistke, sestre z dna, ki ne sodijo v reklamne kategorije zadovoljna, srečna in uresničena. To so posameznice, ki ponavljajo ukoreninjene patriarhalne vzorce, so vanje ujete in praviloma ne znajo ali ne zmorejo ven. Skozi skopo, vendar natančno tretjeosebno naracijo se pred bralčevimi očmi vrstijo žrtve družinskega nasilja, ženske, stigmatizirane kot prešuštnice, nezakonske, samohranilke, zlorabljene, žene alkoholikov, brezdomke, obubožane starke, kmetice, žanjice, nosečnice, norice … Pesmi suho izpostavljajo dejstva, verzi ne igrajo na naše emocije, temveč slikajo razmere, posamezne situacije, ki vsakič prerastejo v metonimijo življenja. Čeprav gre po večini za trpeče ženske, so med njimi tudi take, ki v zaostrenih razmerah ohranjajo dostojanstvo svojega spola, svojo ženskost. To ni navadna ženskost, temveč »babjost« pravih pravcatih bab, ki z vsako nadaljnjo pesmijo zbirke izgubljajo negativni predznak.
Že v uvodnem delu prepoznamo izrazito usmerjenost na žensko telo, izpostavljena je fizičnost bivanja, še posebej denimo v pesmi Ženska se pogovarja s svojim stegnom, v kateri lirski subjekt temu dela telesa izkazuje posebno naklonjenost in tako na nek način presega v zahodnem svetu ukoreninjeno dihotomijo med telesom in dušo oziroma celo nadvlado duše:

»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«

V zbirki je sicer nemara celo več pesmi, ki tematizirajo negativen odnos do telesa in fizično eksistenco predstavljajo kot vir bolečine, trpljenja, negativnih stereotipov, predvsem pa je na fizis vezan občutek minevanja oziroma smrtnosti. Tako se izpovedovalka Antonina v pesmi Debelo črevo sprašuje: »Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«
Ti nasprotujoči si razmišljanji o telesu kot nosilcu užitka in naslade na eni ter povzročitelju trpljenja in smrti na drugi strani določata skrajnosti sicer široke pahljače ženskih subjektov, zajetih v zbirki, njihovih različnih najintimnejših občutkov, doživljanj, izkušenj, samoanaliz in pogledov na svet in družbo.
Uvodnemu kalejdoskopu sledijo trije cikli izpovednih pesmi: Felicijina ljubezen, Antoninina ljubezen in Štafanijina ljubezen, uokvirjata pa jih Prolog in Epilog. Po načinu gradnje so pesmi teh razdelkov enotne in sorodne uvodnemu delu, le da tretjeosebno naracijo v celoti nadomešča prvoosebna izpoved. Vse tri naslovne izpovedovalke namreč o svojem življenju premišljujejo prek ljubezenskega ali partnerskega odnosa v najrazličnejših fazah obstoja in najrazličnejših pojavnih oblikah, od fizičnega do v duhovne razsežnosti sublimiranega razmerja.
Če se uvod zbirke Baba sem z osredotočenostjo na trpljenje in zlorabo žensk kljub raznolikosti prikazanih usod zdi precej monoliten, so trije razdelki v tem smislu precej bolj razgibani, saj pogosteje in bolj očitno kažejo tudi svetlejše, močnejše plati ženskosti oziroma babjosti. Pravzaprav so pesmi v ciklih urejene tako, da tvorijo nekakšno intimno življenjsko zgodbo posameznice … zgodbo, ki se ne ozira na uradne mejnike ali druge zunanje manifestacije, temveč jo zanimajo zasebnost, notranji vzgibi, čustva, dinamika telesa, srca in duše … Prav zaradi te raznolikosti, v kateri je ženski glas docela razprt in opolnomočen in se ljubezensko nebo in ljubezenski pekel razcvetata visoko, se zdi drugi del zbirke še prepričljivejši.
Vendar pa Baba sem Anne Świrszczyńske kot celota tako formalno kot vsebinsko deluje presenetljivo sodobno in sveže. Skozi slogovno poenostavljene verze, okleščene sleherne metaforike, vstopamo v intimo žensk, kjer črno na belem uziramo njihovo živo bistvo. Zbirka tako ni pomembna le zaradi zapolnjevanja lukenj v recepciji poljske poezije, temveč se kaže kot sodobna in relevantna tudi v današnjem trenutku in sploh kot ena tistih stvaritev, ki so obstale na situ zgodovine in žensko optiko uveljavile kot literarno enakovredno in produktivno.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Anna Świrszczyńska: Baba sem

02.09.2019

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.

Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Zbirka Baba sem je v izvirniku izšla leta 1972, torej v obdobju, ko sta pri nas svoje umetniške vrhunce dosegali sicer tri desetletji mlajši Saša Vegri in Svetlana Makarovič, Anna Świrszczyńska, ki je imela dobršen življenja takrat že za sabo, pa je doživljala novo ustvarjalno pomlad. V sedemdesetih letih je namreč povsem preobrazila svojo poetiko, ki jo je razvila že pred vojno, ko se je uveljavila kot svojska modernistka z umetelno stilizirano poezijo in hitro postala eden najbolj prepoznavnih poljskih pesniških glasov 20. stoletja. Spremembo pesniškega sloga, ki je šel v smer skrajne izrazne poenostavitve in lapidarnosti, očitne tudi v zbirki Baba sem, je povzročila izkušnja vojne, ko je bila avtorica aktivna v varšavskem podzemnem kulturnem življenju, opravljala pa je tudi razna fizična dela, med drugim je bila bolničarka prostovoljka.
Kot nakazuje naslov, je knjiga v celoti posvečena ženskam oziroma različnim razsežnostim ženskosti. Zbirko uvaja nekakšna galerija podob žensk s trpkimi izkušnjami. V teh praviloma kratkih nekajvrstičnicah spoznamo različne protagonistke, sestre z dna, ki ne sodijo v reklamne kategorije zadovoljna, srečna in uresničena. To so posameznice, ki ponavljajo ukoreninjene patriarhalne vzorce, so vanje ujete in praviloma ne znajo ali ne zmorejo ven. Skozi skopo, vendar natančno tretjeosebno naracijo se pred bralčevimi očmi vrstijo žrtve družinskega nasilja, ženske, stigmatizirane kot prešuštnice, nezakonske, samohranilke, zlorabljene, žene alkoholikov, brezdomke, obubožane starke, kmetice, žanjice, nosečnice, norice … Pesmi suho izpostavljajo dejstva, verzi ne igrajo na naše emocije, temveč slikajo razmere, posamezne situacije, ki vsakič prerastejo v metonimijo življenja. Čeprav gre po večini za trpeče ženske, so med njimi tudi take, ki v zaostrenih razmerah ohranjajo dostojanstvo svojega spola, svojo ženskost. To ni navadna ženskost, temveč »babjost« pravih pravcatih bab, ki z vsako nadaljnjo pesmijo zbirke izgubljajo negativni predznak.
Že v uvodnem delu prepoznamo izrazito usmerjenost na žensko telo, izpostavljena je fizičnost bivanja, še posebej denimo v pesmi Ženska se pogovarja s svojim stegnom, v kateri lirski subjekt temu dela telesa izkazuje posebno naklonjenost in tako na nek način presega v zahodnem svetu ukoreninjeno dihotomijo med telesom in dušo oziroma celo nadvlado duše:

»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«

V zbirki je sicer nemara celo več pesmi, ki tematizirajo negativen odnos do telesa in fizično eksistenco predstavljajo kot vir bolečine, trpljenja, negativnih stereotipov, predvsem pa je na fizis vezan občutek minevanja oziroma smrtnosti. Tako se izpovedovalka Antonina v pesmi Debelo črevo sprašuje: »Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«
Ti nasprotujoči si razmišljanji o telesu kot nosilcu užitka in naslade na eni ter povzročitelju trpljenja in smrti na drugi strani določata skrajnosti sicer široke pahljače ženskih subjektov, zajetih v zbirki, njihovih različnih najintimnejših občutkov, doživljanj, izkušenj, samoanaliz in pogledov na svet in družbo.
Uvodnemu kalejdoskopu sledijo trije cikli izpovednih pesmi: Felicijina ljubezen, Antoninina ljubezen in Štafanijina ljubezen, uokvirjata pa jih Prolog in Epilog. Po načinu gradnje so pesmi teh razdelkov enotne in sorodne uvodnemu delu, le da tretjeosebno naracijo v celoti nadomešča prvoosebna izpoved. Vse tri naslovne izpovedovalke namreč o svojem življenju premišljujejo prek ljubezenskega ali partnerskega odnosa v najrazličnejših fazah obstoja in najrazličnejših pojavnih oblikah, od fizičnega do v duhovne razsežnosti sublimiranega razmerja.
Če se uvod zbirke Baba sem z osredotočenostjo na trpljenje in zlorabo žensk kljub raznolikosti prikazanih usod zdi precej monoliten, so trije razdelki v tem smislu precej bolj razgibani, saj pogosteje in bolj očitno kažejo tudi svetlejše, močnejše plati ženskosti oziroma babjosti. Pravzaprav so pesmi v ciklih urejene tako, da tvorijo nekakšno intimno življenjsko zgodbo posameznice … zgodbo, ki se ne ozira na uradne mejnike ali druge zunanje manifestacije, temveč jo zanimajo zasebnost, notranji vzgibi, čustva, dinamika telesa, srca in duše … Prav zaradi te raznolikosti, v kateri je ženski glas docela razprt in opolnomočen in se ljubezensko nebo in ljubezenski pekel razcvetata visoko, se zdi drugi del zbirke še prepričljivejši.
Vendar pa Baba sem Anne Świrszczyńske kot celota tako formalno kot vsebinsko deluje presenetljivo sodobno in sveže. Skozi slogovno poenostavljene verze, okleščene sleherne metaforike, vstopamo v intimo žensk, kjer črno na belem uziramo njihovo živo bistvo. Zbirka tako ni pomembna le zaradi zapolnjevanja lukenj v recepciji poljske poezije, temveč se kaže kot sodobna in relevantna tudi v današnjem trenutku in sploh kot ena tistih stvaritev, ki so obstale na situ zgodovine in žensko optiko uveljavile kot literarno enakovredno in produktivno.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Saša Stanišić: Čigav si

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Robert Simonišek: Pejsaži

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


20.09.2021

Jernej Dirnbek: Tramp

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


19.09.2021

LGL: Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.09.2021

LGL: Moj dedek je bil češnjevo drevo

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.


13.09.2021

Urša Zabukovec: Levo oko, desno oko

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Peter Kolšek: Neslišna navodila

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mirt Komel: Detektiv Dante

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Ivan Lotrič.


13.09.2021

Mateja Gomboc: Balada o drevesu

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan


10.09.2021

MGL - Hanoh Levin: Zimska poroka

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)


06.09.2021

Ana Pepelnik: Treš

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja


06.09.2021

Franjo Frančič: V kraljestvu nove države

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


06.09.2021

Brina Svit: Ne želi si lahke poti

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


06.09.2021

Marcel Štefančič: Slovenski sen

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jasna Rodošek.


04.09.2021

In podgana se je smejala

3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc


05.09.2021

Samuel Beckett: Konec igre

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.


05.09.2021

Lucy Prebble: Učinek

Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:


30.08.2021

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.


Stran 52 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov