Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Maribor : samozaložba, 2019

Anji Golob v slovenski literaturi pripada posebno mesto, saj v zadnjih letih svoja dela prinaša med občinstvo na inovativne načine, zbirke izdaja v samozaložništvu in jih javno bere v celoti, ob tem pa se zaveda moči likovnega oblikovanja knjig in vrednosti poezije, kar je vidno ob vstopninah in izjemnem obisku njenih dogodkov. Premišljena so tudi njena besedila, ki se v poplavi siceršnjih enakih poetik že od začetkov ločijo od drugih ter se vzpostavljajo kot svojevrsten, načrtovan in kontinuiran razvoj eksistencialne tematike, razmerja med družbenim in intimnim ter vloge poezije v današnjem svetu.
Slednje se v avtoričinem opusu iz knjige v knjigo vse bolj obrača k eksperimentalnemu izrazu, pri čemer se četrta pesniška zbirka z oblikovno zasnovo s prerezom, prepletajočimi nitmi svoje vezave in belino neizgovorjenega konceptualno odpira kot kirurški poseg na srcu. To je opazno tudi v vsebini, ki jo kot okvir uvaja prva pesem oziroma kar naslov zbirke „da ne bo več prišla / da ne bo da me žge / da se odganjam odganja a / ne dorase / ne požene / korenin ne stebla listov / ne zacveti uvene da ne …“. V globini govori o intimnem odnosu in njegovem odtekanju, na površino pa v širšem loku prinaša temačnost, bolečino in negotovost: „vse to kar je kar je / retuširani plakati dvanajst / barv izmozgani ljudje / na avtobusih krakajoče / ptice zvoki brez terc“.
Čutne operacije so vidne tudi v nadaljevanju, v eksperimentalnem ciklu šesti čut, ki obravnava posamezna čutila. Ta se učinkovito prepletajo in navezujejo v anatomični gradnji občutij vse do zadnje pesmi cikla čut, v ozadju pa presunljivo govorijo o razgradnji govorke »iztaknem si oko na slepo zarežem na slepo odprem (…) odrežem si uho gluho za vse uhane (…) nos viham nos tako odpade sam (…) ko segam s prsti v usta da izrujem jezik / rujem z njim hkrati (…) v prst posadim / prst v prst / posadim počakam zgnije«.
Posamezni deli se nato vnovič sestavijo in izgorijo kot šesti čut. Telo kot organizem pri tem označuje zbirajoče mesto emocionalnih stanj, kar je dobro opaziti v pesmi jezik »vse besede ki mi jih je pomagal reči vse / krike vzdihe ko je odpovedoval vsa imena vtisnjena v telo in eno ime ki ga ne morem več reči brez podivjanega / nemira«.
Jezik je na eni strani mogoče razumeti kot primarno sredstvo ustvarjanja in stika subjektinje z Drugo, na drugi pa, v izpraznjenih mestih, kot izbris imena in nekega odnosa, ki se nato morebiti le za hip razkrije v nadaljevanju »tišine roko roka dlan dih oceani // ter tulež katja katja boli me če bo prišlo bo / prišlo samo oblaki ognji oceani«. Boleče (samo)opazovanje se iz anatomske razgradnje s silovitim naporom odvija v ločnici zunanjega (»ploščenje sveta zunaj obrati rubikove kocke«) in notranjega sveta (»čez ves svet eno ime za vse kar je eno / ime simptom prešle dvojine ime ki dreveni«) ter prinaša razkorak »dveh nians in črte ki ju loči da ne zdrsneta v to skoraj eno zgolj« med osamo in željo po nekdanji dvojini. Delna pomiritev se tako lahko zgodi le z ustvarjalno silo: »počasi poezija prihaja pomiritev z vsem«.
Telesu oziroma telesnosti subjektinje se priključujejo tudi prizori narave in simbolistika živalskega sveta, ki ob ljubezenski tematiki in izgubi skrivajo angažiranost do zunanjega, družbenega sveta, kar nas vodi vse do liričnega vrhunca pesmi to ni moj boj. Če je atmosfera do te točke obarvana z naslonitvijo na nekdanji ljubezenski odnos, prav ta pesem, ki jo najdemo na sredini zbirke, označuje dokončen odhod iz odnosa: »najtežje je nedvoumno vedeti / da ljubezen izkazuješ zadnjič / a da moraš vzdržati / oboje izkaz in zadnjikrat / če si zares ljubila«. Ob tem se s ponovitvami (»bolj novo bolj krvoločno bolj (…) bolj je manj bolj nič nič bolj / nič od nič«) zgodi prehod v situacijo, kjer smo v izgubljenem svetu (»eno požre drugo / eno požre eno / eno pa drugo«) ujeti v spone nepredvidljivosti in hkratnih cikličnih obnovitev, ki prinašajo spraševanje o smislu in osebni svobodi: »nemogoča beseda je beseda / svoboda in kako šele / kako pojem.«
To je vidno tudi v pesmi z naslovnim vprašanjem Kaj naj, ki brez iluzij in idealizma premleva minevanje časa, zapustitve odnosov in neizogibnosti smrti: »mi dihajmo / vase verjamemo v lastno brez / pogojnost (…) se naša telesa raztreščijo na ko / se v vetru razpustijo mi koščice kaj«.
Pesmi drugega dela tako v svojem eksperimentu še poglabljajo bivanjsko krizo, a se v daljavi lahko slika tudi želja po preseganju danega stanja: »(…) čez čas ljubezen čez ljubezen strah žalost čez strah (…) čez čez čez«.
Premišljena gradnja se ob vsebini zrcali tudi na oblikovni ravni, saj se Anja Golob ob paralelizmih, besednih igrah, zvočnosti in medbesedilnosti z jezikom vidno poigrava tudi na vizualni ravni. Ob dekonstrukciji in lomljenju verzov na ta način ves čas omogoča različne interpretacije, vstope v besedila in dvopomenskost posameznih besed in verzov. Pogosto (ne)smiseln svet in (ne)dosegljivost ljubezni se tako v svoji polnosti razkrivata ob večkratnem branju ter tudi elegantno iztečeta s ponovitvijo uvodnega okvira pri zaključnih dveh pesmi ne da ne in že, ki se obračata nazaj k uvodni pesmi in naslovu zbirke ter pričata »da dotik ne / poezija / življenje ne / ne da ne«, da nič v življenju ni enoznačno, da je telo lahko pošast, a hkrati sredstvo za vzpostavljanje ustvarjalnosti, povezovanja in iskanja novih načinov, četudi se prej prilegajoči se deli morebiti ne prilegajo več.