Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Anja Golob: Da ne da ne bo ...

09.09.2019

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Maribor : samozaložba, 2019

Anji Golob v slovenski literaturi pripada posebno mesto, saj v zadnjih letih svoja dela prinaša med občinstvo na inovativne načine, zbirke izdaja v samozaložništvu in jih javno bere v celoti, ob tem pa se zaveda moči likovnega oblikovanja knjig in vrednosti poezije, kar je vidno ob vstopninah in izjemnem obisku njenih dogodkov. Premišljena so tudi njena besedila, ki se v poplavi siceršnjih enakih poetik že od začetkov ločijo od drugih ter se vzpostavljajo kot svojevrsten, načrtovan in kontinuiran razvoj eksistencialne tematike, razmerja med družbenim in intimnim ter vloge poezije v današnjem svetu.
Slednje se v avtoričinem opusu iz knjige v knjigo vse bolj obrača k eksperimentalnemu izrazu, pri čemer se četrta pesniška zbirka z oblikovno zasnovo s prerezom, prepletajočimi nitmi svoje vezave in belino neizgovorjenega konceptualno odpira kot kirurški poseg na srcu. To je opazno tudi v vsebini, ki jo kot okvir uvaja prva pesem oziroma kar naslov zbirke „da ne bo več prišla / da ne bo da me žge / da se odganjam odganja a / ne dorase / ne požene / korenin ne stebla listov / ne zacveti uvene da ne …“. V globini govori o intimnem odnosu in njegovem odtekanju, na površino pa v širšem loku prinaša temačnost, bolečino in negotovost: „vse to kar je kar je / retuširani plakati dvanajst / barv izmozgani ljudje / na avtobusih krakajoče / ptice zvoki brez terc“.
Čutne operacije so vidne tudi v nadaljevanju, v eksperimentalnem ciklu šesti čut, ki obravnava posamezna čutila. Ta se učinkovito prepletajo in navezujejo v anatomični gradnji občutij vse do zadnje pesmi cikla čut, v ozadju pa presunljivo govorijo o razgradnji govorke »iztaknem si oko na slepo zarežem na slepo odprem (…) odrežem si uho gluho za vse uhane (…) nos viham nos tako odpade sam (…) ko segam s prsti v usta da izrujem jezik / rujem z njim hkrati (…) v prst posadim / prst v prst / posadim počakam zgnije«.
Posamezni deli se nato vnovič sestavijo in izgorijo kot šesti čut. Telo kot organizem pri tem označuje zbirajoče mesto emocionalnih stanj, kar je dobro opaziti v pesmi jezik »vse besede ki mi jih je pomagal reči vse / krike vzdihe ko je odpovedoval vsa imena vtisnjena v telo in eno ime ki ga ne morem več reči brez podivjanega / nemira«.
Jezik je na eni strani mogoče razumeti kot primarno sredstvo ustvarjanja in stika subjektinje z Drugo, na drugi pa, v izpraznjenih mestih, kot izbris imena in nekega odnosa, ki se nato morebiti le za hip razkrije v nadaljevanju »tišine roko roka dlan dih oceani // ter tulež katja katja boli me če bo prišlo bo / prišlo samo oblaki ognji oceani«. Boleče (samo)opazovanje se iz anatomske razgradnje s silovitim naporom odvija v ločnici zunanjega (»ploščenje sveta zunaj obrati rubikove kocke«) in notranjega sveta (»čez ves svet eno ime za vse kar je eno / ime simptom prešle dvojine ime ki dreveni«) ter prinaša razkorak »dveh nians in črte ki ju loči da ne zdrsneta v to skoraj eno zgolj« med osamo in željo po nekdanji dvojini. Delna pomiritev se tako lahko zgodi le z ustvarjalno silo: »počasi poezija prihaja pomiritev z vsem«.
Telesu oziroma telesnosti subjektinje se priključujejo tudi prizori narave in simbolistika živalskega sveta, ki ob ljubezenski tematiki in izgubi skrivajo angažiranost do zunanjega, družbenega sveta, kar nas vodi vse do liričnega vrhunca pesmi to ni moj boj. Če je atmosfera do te točke obarvana z naslonitvijo na nekdanji ljubezenski odnos, prav ta pesem, ki jo najdemo na sredini zbirke, označuje dokončen odhod iz odnosa: »najtežje je nedvoumno vedeti / da ljubezen izkazuješ zadnjič / a da moraš vzdržati / oboje izkaz in zadnjikrat / če si zares ljubila«. Ob tem se s ponovitvami (»bolj novo bolj krvoločno bolj (…) bolj je manj bolj nič nič bolj / nič od nič«) zgodi prehod v situacijo, kjer smo v izgubljenem svetu (»eno požre drugo / eno požre eno / eno pa drugo«) ujeti v spone nepredvidljivosti in hkratnih cikličnih obnovitev, ki prinašajo spraševanje o smislu in osebni svobodi: »nemogoča beseda je beseda / svoboda in kako šele / kako pojem.«
To je vidno tudi v pesmi z naslovnim vprašanjem Kaj naj, ki brez iluzij in idealizma premleva minevanje časa, zapustitve odnosov in neizogibnosti smrti: »mi dihajmo / vase verjamemo v lastno brez / pogojnost (…) se naša telesa raztreščijo na ko / se v vetru razpustijo mi koščice kaj«.
Pesmi drugega dela tako v svojem eksperimentu še poglabljajo bivanjsko krizo, a se v daljavi lahko slika tudi želja po preseganju danega stanja: »(…) čez čas ljubezen čez ljubezen strah žalost čez strah (…) čez čez čez«.
Premišljena gradnja se ob vsebini zrcali tudi na oblikovni ravni, saj se Anja Golob ob paralelizmih, besednih igrah, zvočnosti in medbesedilnosti z jezikom vidno poigrava tudi na vizualni ravni. Ob dekonstrukciji in lomljenju verzov na ta način ves čas omogoča različne interpretacije, vstope v besedila in dvopomenskost posameznih besed in verzov. Pogosto (ne)smiseln svet in (ne)dosegljivost ljubezni se tako v svoji polnosti razkrivata ob večkratnem branju ter tudi elegantno iztečeta s ponovitvijo uvodnega okvira pri zaključnih dveh pesmi ne da ne in že, ki se obračata nazaj k uvodni pesmi in naslovu zbirke ter pričata »da dotik ne / poezija / življenje ne / ne da ne«, da nič v življenju ni enoznačno, da je telo lahko pošast, a hkrati sredstvo za vzpostavljanje ustvarjalnosti, povezovanja in iskanja novih načinov, četudi se prej prilegajoči se deli morebiti ne prilegajo več.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Anja Golob: Da ne da ne bo ...

09.09.2019

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Maribor : samozaložba, 2019

Anji Golob v slovenski literaturi pripada posebno mesto, saj v zadnjih letih svoja dela prinaša med občinstvo na inovativne načine, zbirke izdaja v samozaložništvu in jih javno bere v celoti, ob tem pa se zaveda moči likovnega oblikovanja knjig in vrednosti poezije, kar je vidno ob vstopninah in izjemnem obisku njenih dogodkov. Premišljena so tudi njena besedila, ki se v poplavi siceršnjih enakih poetik že od začetkov ločijo od drugih ter se vzpostavljajo kot svojevrsten, načrtovan in kontinuiran razvoj eksistencialne tematike, razmerja med družbenim in intimnim ter vloge poezije v današnjem svetu.
Slednje se v avtoričinem opusu iz knjige v knjigo vse bolj obrača k eksperimentalnemu izrazu, pri čemer se četrta pesniška zbirka z oblikovno zasnovo s prerezom, prepletajočimi nitmi svoje vezave in belino neizgovorjenega konceptualno odpira kot kirurški poseg na srcu. To je opazno tudi v vsebini, ki jo kot okvir uvaja prva pesem oziroma kar naslov zbirke „da ne bo več prišla / da ne bo da me žge / da se odganjam odganja a / ne dorase / ne požene / korenin ne stebla listov / ne zacveti uvene da ne …“. V globini govori o intimnem odnosu in njegovem odtekanju, na površino pa v širšem loku prinaša temačnost, bolečino in negotovost: „vse to kar je kar je / retuširani plakati dvanajst / barv izmozgani ljudje / na avtobusih krakajoče / ptice zvoki brez terc“.
Čutne operacije so vidne tudi v nadaljevanju, v eksperimentalnem ciklu šesti čut, ki obravnava posamezna čutila. Ta se učinkovito prepletajo in navezujejo v anatomični gradnji občutij vse do zadnje pesmi cikla čut, v ozadju pa presunljivo govorijo o razgradnji govorke »iztaknem si oko na slepo zarežem na slepo odprem (…) odrežem si uho gluho za vse uhane (…) nos viham nos tako odpade sam (…) ko segam s prsti v usta da izrujem jezik / rujem z njim hkrati (…) v prst posadim / prst v prst / posadim počakam zgnije«.
Posamezni deli se nato vnovič sestavijo in izgorijo kot šesti čut. Telo kot organizem pri tem označuje zbirajoče mesto emocionalnih stanj, kar je dobro opaziti v pesmi jezik »vse besede ki mi jih je pomagal reči vse / krike vzdihe ko je odpovedoval vsa imena vtisnjena v telo in eno ime ki ga ne morem več reči brez podivjanega / nemira«.
Jezik je na eni strani mogoče razumeti kot primarno sredstvo ustvarjanja in stika subjektinje z Drugo, na drugi pa, v izpraznjenih mestih, kot izbris imena in nekega odnosa, ki se nato morebiti le za hip razkrije v nadaljevanju »tišine roko roka dlan dih oceani // ter tulež katja katja boli me če bo prišlo bo / prišlo samo oblaki ognji oceani«. Boleče (samo)opazovanje se iz anatomske razgradnje s silovitim naporom odvija v ločnici zunanjega (»ploščenje sveta zunaj obrati rubikove kocke«) in notranjega sveta (»čez ves svet eno ime za vse kar je eno / ime simptom prešle dvojine ime ki dreveni«) ter prinaša razkorak »dveh nians in črte ki ju loči da ne zdrsneta v to skoraj eno zgolj« med osamo in željo po nekdanji dvojini. Delna pomiritev se tako lahko zgodi le z ustvarjalno silo: »počasi poezija prihaja pomiritev z vsem«.
Telesu oziroma telesnosti subjektinje se priključujejo tudi prizori narave in simbolistika živalskega sveta, ki ob ljubezenski tematiki in izgubi skrivajo angažiranost do zunanjega, družbenega sveta, kar nas vodi vse do liričnega vrhunca pesmi to ni moj boj. Če je atmosfera do te točke obarvana z naslonitvijo na nekdanji ljubezenski odnos, prav ta pesem, ki jo najdemo na sredini zbirke, označuje dokončen odhod iz odnosa: »najtežje je nedvoumno vedeti / da ljubezen izkazuješ zadnjič / a da moraš vzdržati / oboje izkaz in zadnjikrat / če si zares ljubila«. Ob tem se s ponovitvami (»bolj novo bolj krvoločno bolj (…) bolj je manj bolj nič nič bolj / nič od nič«) zgodi prehod v situacijo, kjer smo v izgubljenem svetu (»eno požre drugo / eno požre eno / eno pa drugo«) ujeti v spone nepredvidljivosti in hkratnih cikličnih obnovitev, ki prinašajo spraševanje o smislu in osebni svobodi: »nemogoča beseda je beseda / svoboda in kako šele / kako pojem.«
To je vidno tudi v pesmi z naslovnim vprašanjem Kaj naj, ki brez iluzij in idealizma premleva minevanje časa, zapustitve odnosov in neizogibnosti smrti: »mi dihajmo / vase verjamemo v lastno brez / pogojnost (…) se naša telesa raztreščijo na ko / se v vetru razpustijo mi koščice kaj«.
Pesmi drugega dela tako v svojem eksperimentu še poglabljajo bivanjsko krizo, a se v daljavi lahko slika tudi želja po preseganju danega stanja: »(…) čez čas ljubezen čez ljubezen strah žalost čez strah (…) čez čez čez«.
Premišljena gradnja se ob vsebini zrcali tudi na oblikovni ravni, saj se Anja Golob ob paralelizmih, besednih igrah, zvočnosti in medbesedilnosti z jezikom vidno poigrava tudi na vizualni ravni. Ob dekonstrukciji in lomljenju verzov na ta način ves čas omogoča različne interpretacije, vstope v besedila in dvopomenskost posameznih besed in verzov. Pogosto (ne)smiseln svet in (ne)dosegljivost ljubezni se tako v svoji polnosti razkrivata ob večkratnem branju ter tudi elegantno iztečeta s ponovitvijo uvodnega okvira pri zaključnih dveh pesmi ne da ne in že, ki se obračata nazaj k uvodni pesmi in naslovu zbirke ter pričata »da dotik ne / poezija / življenje ne / ne da ne«, da nič v življenju ni enoznačno, da je telo lahko pošast, a hkrati sredstvo za vzpostavljanje ustvarjalnosti, povezovanja in iskanja novih načinov, četudi se prej prilegajoči se deli morebiti ne prilegajo več.


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


Stran 40 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov