Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Emil Filipčič: Moto

09.09.2019

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2019

Emil Filipčič piše ves čas predvsem o sebi, je popisovalec veselih in pogosto junaških epizod iz lastnega življenja in tudi roman Moto vsebuje predvsem izbrana poglavja iz avtobiografije, ki zajemajo iz polstoletnega spominskega bazena. Pri tej pisavi imamo pogosto občutek, da se njen avtor v teh popisih in spominih postavlja v določene vloge in pred nami še enkrat preigrava in odigrava svoje življenje. Občutek, da je igralec v literaturi, še krepi dejstvo, da je pogosto nastopal v gledališču, spomnimo se ga na primer iz Bolhe v ušesu ali Revizorja, tudi iz uprizoritve njegove Božanske tragedije, kjer sta se s soigralcem v plavutkah spretno spotikala po odru, ga nezadržno lomila in se hkrati z občinstvom brezdanje zabavala.
Vendar Filipčič pristopa k sebi skozi različne vhode, enkrat je jaguar in potem starodavni in izumrli morski pes iz pramorja, o sebi govori skozi različne začasne identitete in je sam in ostalo zlahka vse mogoče, vse zato, da bi še bolj pokazal, kako pretočno, neulovljivo in neobstojno je tisto, čemur pravimo identiteta. Že pionirski modernizem iz prve polovice dvajsetega stoletja je stavil na popisovanje notranjih svetov, drugi val, ki so mu kritiški sopotniki rekli nova proza ali prozni ludizem, pa je namesto enotnega toka zavesti, ki naj se kar najbolj približal živahnemu življenju v glavi, pokazal ravno na prelome v identiteti. Ti seveda omogočajo sobivanje različnih privzetih literarnih stilov, ki so pogosto pobrani in navdihnjeni z množično kulturo ali priklicujejo literarno tradicijo.
Filipčič se tokrat bitja in žitja loteva najprej skozi figuro slikarja Mota, sicer sopotnika velikih nacionalnih umetnikov, ki se ravno sonči v slavi ob gledališki uprizoritvi Butnskale; ta je nastala kot radijska igra, kasneje doživela filmsko in po gledališki še stripovsko različico, ki jo je zrisal Marko Derganc. Filipčič se tako gleda skozi oči enega od stranskih udeležencev umetniške in boemske scene, ki bi ji pogojno lahko rekli tudi hipijada: tudi tokrat je nekaj spominov na odhode kolegov v Indijo, od koder je eden od njih prinesel hašiš, drugi je pripeljal živega guruja in ga imel potem nastanjenega v kleti, na veliko veselje matere, saj je bil možiček nevsiljiv in skromen. Kot seveda ne manjkajo spomini na izlete v psihedelijo, izkušnje z lizergično kislino oziroma LSD-jem, ki tako inspirira mlade umetnike, da hočejo posneti film, ki naj pokaže realnost, kakor jo izostri kemija. Vendar so to bolj postranske epizode, v prvem delu romana Moto Filipčič preskakuje po svojem življenju, spominja se dramatika Mraka in atmosfere v Riu, hkrati že nostalgično ugotavlja, da se stvari spreminjajo, da izginjajo lokali, v katere so zahajali, da so se vrstniki poročili in razselili po podeželju, uspeli kot umetniki ali pomrli, se tudi že ločili in podobno. Roman je nekoliko bolj zresnjen kot prejšnji in prelit z otožnostjo; kjer so prej prevladovali odštekani toni in so se prerivale domislice, ki jim je bilo včasih kar težko slediti, je zdaj prevladujoče spoznanje, ki ga ponavlja za Rdečo knjigo Carla Gustava Junga, da je svoje življenje najtežje živeti. Morda tudi zato, ker je moral Filipčič sredi svojega spopadanja z romanom odpreti še eno fronto, z boleznijo, ki ga je napadla ravno v jezikavi organ.
Po prvem, spominskem delu, kjer srečujemo slavna kulturna omizja, velike literarne teoretike in praktike, markantne sopotnike iz sveta gledališča in slikarstva, sledi prelom in zareza: nenadoma se znajdemo v sedanjosti, v sprotnem spremljanju bolezni in potem v svetu stvari. Pred leti, ko je bil novi modernizem še dominantna smer, bi rekli, da v reizmu, torej v popisovanju sveta v njegovi predmetnosti. Filipčičevo pisanje se namreč konča z rahlo samoironičnim navijaškim potovanjem na tekme druge nogometne lige, v kateri igra njegov sorodnik, in ker v roman sodi vse, kar je na svetu, se pisanje konča s poročili s tekem, z goli in kartoni in imeni ekip in sodnikov. Filipčič s svojo fragmentarizirano in preskakujočo pisavo dokazuje, da vse sodi v življenje, in pisava, ki naj bo temu življenju zavezana, to vse tudi pripušča v literaturo. Vse pa tako, da ves čas vidimo, da je življenje predstava in da je Filipčič v njej glavni igralec, ki mu slava in pozornost nista zoprni. Nasprotno; to je priznal že v romanu Skrivnost užitka, v katerem se samovšečno kopa v slavi, ki mu jo je prinesla nagrada Prešernovega sklada. Tudi v romanu Moto so dolge strani povzetkov intervjujev, v kateri ga mediji sprašujejo, kakšni so občutki ob slavi ob postavitvi Butnskale na odrske deske. Filipčič se slavi seveda nastavlja in uživa, tako kot ne pozabi omeniti nagrad in omemb in zaveznikov iz vrst kritikov in teoretikov, ki so k tej slavi pripomogli. Ob tem ves čas slika svoj portret tudi skozi umetniške izdelke in miselne koncepte, s katerimi pride v stik, in ker je tokrat slikar z vzdevkom Moto referenca in poročevalec, je slikarstva več kot prej, seveda ob gledališču in literaturi, ki jima ostaja zavezan.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Emil Filipčič: Moto

09.09.2019

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2019

Emil Filipčič piše ves čas predvsem o sebi, je popisovalec veselih in pogosto junaških epizod iz lastnega življenja in tudi roman Moto vsebuje predvsem izbrana poglavja iz avtobiografije, ki zajemajo iz polstoletnega spominskega bazena. Pri tej pisavi imamo pogosto občutek, da se njen avtor v teh popisih in spominih postavlja v določene vloge in pred nami še enkrat preigrava in odigrava svoje življenje. Občutek, da je igralec v literaturi, še krepi dejstvo, da je pogosto nastopal v gledališču, spomnimo se ga na primer iz Bolhe v ušesu ali Revizorja, tudi iz uprizoritve njegove Božanske tragedije, kjer sta se s soigralcem v plavutkah spretno spotikala po odru, ga nezadržno lomila in se hkrati z občinstvom brezdanje zabavala.
Vendar Filipčič pristopa k sebi skozi različne vhode, enkrat je jaguar in potem starodavni in izumrli morski pes iz pramorja, o sebi govori skozi različne začasne identitete in je sam in ostalo zlahka vse mogoče, vse zato, da bi še bolj pokazal, kako pretočno, neulovljivo in neobstojno je tisto, čemur pravimo identiteta. Že pionirski modernizem iz prve polovice dvajsetega stoletja je stavil na popisovanje notranjih svetov, drugi val, ki so mu kritiški sopotniki rekli nova proza ali prozni ludizem, pa je namesto enotnega toka zavesti, ki naj se kar najbolj približal živahnemu življenju v glavi, pokazal ravno na prelome v identiteti. Ti seveda omogočajo sobivanje različnih privzetih literarnih stilov, ki so pogosto pobrani in navdihnjeni z množično kulturo ali priklicujejo literarno tradicijo.
Filipčič se tokrat bitja in žitja loteva najprej skozi figuro slikarja Mota, sicer sopotnika velikih nacionalnih umetnikov, ki se ravno sonči v slavi ob gledališki uprizoritvi Butnskale; ta je nastala kot radijska igra, kasneje doživela filmsko in po gledališki še stripovsko različico, ki jo je zrisal Marko Derganc. Filipčič se tako gleda skozi oči enega od stranskih udeležencev umetniške in boemske scene, ki bi ji pogojno lahko rekli tudi hipijada: tudi tokrat je nekaj spominov na odhode kolegov v Indijo, od koder je eden od njih prinesel hašiš, drugi je pripeljal živega guruja in ga imel potem nastanjenega v kleti, na veliko veselje matere, saj je bil možiček nevsiljiv in skromen. Kot seveda ne manjkajo spomini na izlete v psihedelijo, izkušnje z lizergično kislino oziroma LSD-jem, ki tako inspirira mlade umetnike, da hočejo posneti film, ki naj pokaže realnost, kakor jo izostri kemija. Vendar so to bolj postranske epizode, v prvem delu romana Moto Filipčič preskakuje po svojem življenju, spominja se dramatika Mraka in atmosfere v Riu, hkrati že nostalgično ugotavlja, da se stvari spreminjajo, da izginjajo lokali, v katere so zahajali, da so se vrstniki poročili in razselili po podeželju, uspeli kot umetniki ali pomrli, se tudi že ločili in podobno. Roman je nekoliko bolj zresnjen kot prejšnji in prelit z otožnostjo; kjer so prej prevladovali odštekani toni in so se prerivale domislice, ki jim je bilo včasih kar težko slediti, je zdaj prevladujoče spoznanje, ki ga ponavlja za Rdečo knjigo Carla Gustava Junga, da je svoje življenje najtežje živeti. Morda tudi zato, ker je moral Filipčič sredi svojega spopadanja z romanom odpreti še eno fronto, z boleznijo, ki ga je napadla ravno v jezikavi organ.
Po prvem, spominskem delu, kjer srečujemo slavna kulturna omizja, velike literarne teoretike in praktike, markantne sopotnike iz sveta gledališča in slikarstva, sledi prelom in zareza: nenadoma se znajdemo v sedanjosti, v sprotnem spremljanju bolezni in potem v svetu stvari. Pred leti, ko je bil novi modernizem še dominantna smer, bi rekli, da v reizmu, torej v popisovanju sveta v njegovi predmetnosti. Filipčičevo pisanje se namreč konča z rahlo samoironičnim navijaškim potovanjem na tekme druge nogometne lige, v kateri igra njegov sorodnik, in ker v roman sodi vse, kar je na svetu, se pisanje konča s poročili s tekem, z goli in kartoni in imeni ekip in sodnikov. Filipčič s svojo fragmentarizirano in preskakujočo pisavo dokazuje, da vse sodi v življenje, in pisava, ki naj bo temu življenju zavezana, to vse tudi pripušča v literaturo. Vse pa tako, da ves čas vidimo, da je življenje predstava in da je Filipčič v njej glavni igralec, ki mu slava in pozornost nista zoprni. Nasprotno; to je priznal že v romanu Skrivnost užitka, v katerem se samovšečno kopa v slavi, ki mu jo je prinesla nagrada Prešernovega sklada. Tudi v romanu Moto so dolge strani povzetkov intervjujev, v kateri ga mediji sprašujejo, kakšni so občutki ob slavi ob postavitvi Butnskale na odrske deske. Filipčič se slavi seveda nastavlja in uživa, tako kot ne pozabi omeniti nagrad in omemb in zaveznikov iz vrst kritikov in teoretikov, ki so k tej slavi pripomogli. Ob tem ves čas slika svoj portret tudi skozi umetniške izdelke in miselne koncepte, s katerimi pride v stik, in ker je tokrat slikar z vzdevkom Moto referenca in poročevalec, je slikarstva več kot prej, seveda ob gledališču in literaturi, ki jima ostaja zavezan.


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


14.04.2022

Tijana Grumić: 52 hertzov

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


14.04.2022

Pomlad bo rodovitna - Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.


13.04.2022

Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge

Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu


12.04.2022

Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge

V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


11.04.2022

Davorin Lenko: Triger

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Barbara Zupan.


11.04.2022

Dmitrij Gluhovski: Tekst

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


11.04.2022

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan.


08.04.2022

Nitram

Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.


Stran 37 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov