Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Emil Filipčič piše ves čas predvsem o sebi, je popisovalec veselih in pogosto junaških epizod iz lastnega življenja in tudi roman Moto vsebuje predvsem izbrana poglavja iz avtobiografije, ki zajemajo iz polstoletnega spominskega bazena. Pri tej pisavi imamo pogosto občutek, da se njen avtor v teh popisih in spominih postavlja v določene vloge in pred nami še enkrat preigrava in odigrava svoje življenje. Občutek, da je igralec v literaturi, še krepi dejstvo, da je pogosto nastopal v gledališču, spomnimo se ga na primer iz Bolhe v ušesu ali Revizorja, tudi iz uprizoritve njegove Božanske tragedije, kjer sta se s soigralcem v plavutkah spretno spotikala po odru, ga nezadržno lomila in se hkrati z občinstvom brezdanje zabavala.
Vendar Filipčič pristopa k sebi skozi različne vhode, enkrat je jaguar in potem starodavni in izumrli morski pes iz pramorja, o sebi govori skozi različne začasne identitete in je sam in ostalo zlahka vse mogoče, vse zato, da bi še bolj pokazal, kako pretočno, neulovljivo in neobstojno je tisto, čemur pravimo identiteta. Že pionirski modernizem iz prve polovice dvajsetega stoletja je stavil na popisovanje notranjih svetov, drugi val, ki so mu kritiški sopotniki rekli nova proza ali prozni ludizem, pa je namesto enotnega toka zavesti, ki naj se kar najbolj približal živahnemu življenju v glavi, pokazal ravno na prelome v identiteti. Ti seveda omogočajo sobivanje različnih privzetih literarnih stilov, ki so pogosto pobrani in navdihnjeni z množično kulturo ali priklicujejo literarno tradicijo.
Filipčič se tokrat bitja in žitja loteva najprej skozi figuro slikarja Mota, sicer sopotnika velikih nacionalnih umetnikov, ki se ravno sonči v slavi ob gledališki uprizoritvi Butnskale; ta je nastala kot radijska igra, kasneje doživela filmsko in po gledališki še stripovsko različico, ki jo je zrisal Marko Derganc. Filipčič se tako gleda skozi oči enega od stranskih udeležencev umetniške in boemske scene, ki bi ji pogojno lahko rekli tudi hipijada: tudi tokrat je nekaj spominov na odhode kolegov v Indijo, od koder je eden od njih prinesel hašiš, drugi je pripeljal živega guruja in ga imel potem nastanjenega v kleti, na veliko veselje matere, saj je bil možiček nevsiljiv in skromen. Kot seveda ne manjkajo spomini na izlete v psihedelijo, izkušnje z lizergično kislino oziroma LSD-jem, ki tako inspirira mlade umetnike, da hočejo posneti film, ki naj pokaže realnost, kakor jo izostri kemija. Vendar so to bolj postranske epizode, v prvem delu romana Moto Filipčič preskakuje po svojem življenju, spominja se dramatika Mraka in atmosfere v Riu, hkrati že nostalgično ugotavlja, da se stvari spreminjajo, da izginjajo lokali, v katere so zahajali, da so se vrstniki poročili in razselili po podeželju, uspeli kot umetniki ali pomrli, se tudi že ločili in podobno. Roman je nekoliko bolj zresnjen kot prejšnji in prelit z otožnostjo; kjer so prej prevladovali odštekani toni in so se prerivale domislice, ki jim je bilo včasih kar težko slediti, je zdaj prevladujoče spoznanje, ki ga ponavlja za Rdečo knjigo Carla Gustava Junga, da je svoje življenje najtežje živeti. Morda tudi zato, ker je moral Filipčič sredi svojega spopadanja z romanom odpreti še eno fronto, z boleznijo, ki ga je napadla ravno v jezikavi organ.
Po prvem, spominskem delu, kjer srečujemo slavna kulturna omizja, velike literarne teoretike in praktike, markantne sopotnike iz sveta gledališča in slikarstva, sledi prelom in zareza: nenadoma se znajdemo v sedanjosti, v sprotnem spremljanju bolezni in potem v svetu stvari. Pred leti, ko je bil novi modernizem še dominantna smer, bi rekli, da v reizmu, torej v popisovanju sveta v njegovi predmetnosti. Filipčičevo pisanje se namreč konča z rahlo samoironičnim navijaškim potovanjem na tekme druge nogometne lige, v kateri igra njegov sorodnik, in ker v roman sodi vse, kar je na svetu, se pisanje konča s poročili s tekem, z goli in kartoni in imeni ekip in sodnikov. Filipčič s svojo fragmentarizirano in preskakujočo pisavo dokazuje, da vse sodi v življenje, in pisava, ki naj bo temu življenju zavezana, to vse tudi pripušča v literaturo. Vse pa tako, da ves čas vidimo, da je življenje predstava in da je Filipčič v njej glavni igralec, ki mu slava in pozornost nista zoprni. Nasprotno; to je priznal že v romanu Skrivnost užitka, v katerem se samovšečno kopa v slavi, ki mu jo je prinesla nagrada Prešernovega sklada. Tudi v romanu Moto so dolge strani povzetkov intervjujev, v kateri ga mediji sprašujejo, kakšni so občutki ob slavi ob postavitvi Butnskale na odrske deske. Filipčič se slavi seveda nastavlja in uživa, tako kot ne pozabi omeniti nagrad in omemb in zaveznikov iz vrst kritikov in teoretikov, ki so k tej slavi pripomogli. Ob tem ves čas slika svoj portret tudi skozi umetniške izdelke in miselne koncepte, s katerimi pride v stik, in ker je tokrat slikar z vzdevkom Moto referenca in poročevalec, je slikarstva več kot prej, seveda ob gledališču in literaturi, ki jima ostaja zavezan.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Emil Filipčič piše ves čas predvsem o sebi, je popisovalec veselih in pogosto junaških epizod iz lastnega življenja in tudi roman Moto vsebuje predvsem izbrana poglavja iz avtobiografije, ki zajemajo iz polstoletnega spominskega bazena. Pri tej pisavi imamo pogosto občutek, da se njen avtor v teh popisih in spominih postavlja v določene vloge in pred nami še enkrat preigrava in odigrava svoje življenje. Občutek, da je igralec v literaturi, še krepi dejstvo, da je pogosto nastopal v gledališču, spomnimo se ga na primer iz Bolhe v ušesu ali Revizorja, tudi iz uprizoritve njegove Božanske tragedije, kjer sta se s soigralcem v plavutkah spretno spotikala po odru, ga nezadržno lomila in se hkrati z občinstvom brezdanje zabavala.
Vendar Filipčič pristopa k sebi skozi različne vhode, enkrat je jaguar in potem starodavni in izumrli morski pes iz pramorja, o sebi govori skozi različne začasne identitete in je sam in ostalo zlahka vse mogoče, vse zato, da bi še bolj pokazal, kako pretočno, neulovljivo in neobstojno je tisto, čemur pravimo identiteta. Že pionirski modernizem iz prve polovice dvajsetega stoletja je stavil na popisovanje notranjih svetov, drugi val, ki so mu kritiški sopotniki rekli nova proza ali prozni ludizem, pa je namesto enotnega toka zavesti, ki naj se kar najbolj približal živahnemu življenju v glavi, pokazal ravno na prelome v identiteti. Ti seveda omogočajo sobivanje različnih privzetih literarnih stilov, ki so pogosto pobrani in navdihnjeni z množično kulturo ali priklicujejo literarno tradicijo.
Filipčič se tokrat bitja in žitja loteva najprej skozi figuro slikarja Mota, sicer sopotnika velikih nacionalnih umetnikov, ki se ravno sonči v slavi ob gledališki uprizoritvi Butnskale; ta je nastala kot radijska igra, kasneje doživela filmsko in po gledališki še stripovsko različico, ki jo je zrisal Marko Derganc. Filipčič se tako gleda skozi oči enega od stranskih udeležencev umetniške in boemske scene, ki bi ji pogojno lahko rekli tudi hipijada: tudi tokrat je nekaj spominov na odhode kolegov v Indijo, od koder je eden od njih prinesel hašiš, drugi je pripeljal živega guruja in ga imel potem nastanjenega v kleti, na veliko veselje matere, saj je bil možiček nevsiljiv in skromen. Kot seveda ne manjkajo spomini na izlete v psihedelijo, izkušnje z lizergično kislino oziroma LSD-jem, ki tako inspirira mlade umetnike, da hočejo posneti film, ki naj pokaže realnost, kakor jo izostri kemija. Vendar so to bolj postranske epizode, v prvem delu romana Moto Filipčič preskakuje po svojem življenju, spominja se dramatika Mraka in atmosfere v Riu, hkrati že nostalgično ugotavlja, da se stvari spreminjajo, da izginjajo lokali, v katere so zahajali, da so se vrstniki poročili in razselili po podeželju, uspeli kot umetniki ali pomrli, se tudi že ločili in podobno. Roman je nekoliko bolj zresnjen kot prejšnji in prelit z otožnostjo; kjer so prej prevladovali odštekani toni in so se prerivale domislice, ki jim je bilo včasih kar težko slediti, je zdaj prevladujoče spoznanje, ki ga ponavlja za Rdečo knjigo Carla Gustava Junga, da je svoje življenje najtežje živeti. Morda tudi zato, ker je moral Filipčič sredi svojega spopadanja z romanom odpreti še eno fronto, z boleznijo, ki ga je napadla ravno v jezikavi organ.
Po prvem, spominskem delu, kjer srečujemo slavna kulturna omizja, velike literarne teoretike in praktike, markantne sopotnike iz sveta gledališča in slikarstva, sledi prelom in zareza: nenadoma se znajdemo v sedanjosti, v sprotnem spremljanju bolezni in potem v svetu stvari. Pred leti, ko je bil novi modernizem še dominantna smer, bi rekli, da v reizmu, torej v popisovanju sveta v njegovi predmetnosti. Filipčičevo pisanje se namreč konča z rahlo samoironičnim navijaškim potovanjem na tekme druge nogometne lige, v kateri igra njegov sorodnik, in ker v roman sodi vse, kar je na svetu, se pisanje konča s poročili s tekem, z goli in kartoni in imeni ekip in sodnikov. Filipčič s svojo fragmentarizirano in preskakujočo pisavo dokazuje, da vse sodi v življenje, in pisava, ki naj bo temu življenju zavezana, to vse tudi pripušča v literaturo. Vse pa tako, da ves čas vidimo, da je življenje predstava in da je Filipčič v njej glavni igralec, ki mu slava in pozornost nista zoprni. Nasprotno; to je priznal že v romanu Skrivnost užitka, v katerem se samovšečno kopa v slavi, ki mu jo je prinesla nagrada Prešernovega sklada. Tudi v romanu Moto so dolge strani povzetkov intervjujev, v kateri ga mediji sprašujejo, kakšni so občutki ob slavi ob postavitvi Butnskale na odrske deske. Filipčič se slavi seveda nastavlja in uživa, tako kot ne pozabi omeniti nagrad in omemb in zaveznikov iz vrst kritikov in teoretikov, ki so k tej slavi pripomogli. Ob tem ves čas slika svoj portret tudi skozi umetniške izdelke in miselne koncepte, s katerimi pride v stik, in ker je tokrat slikar z vzdevkom Moto referenca in poročevalec, je slikarstva več kot prej, seveda ob gledališču in literaturi, ki jima ostaja zavezan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Neveljaven email naslov