Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Aleš Gabrič: V senci politike

16.09.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Od nastanka druge, Titove, komunistične, socialistične, nedemokratične Jugoslavije se bo kmalu izteklo tri četrt stoletja! Precej za eno življenje, a malo za zgodovinopisje in historično distanco, potrebno, da se od osnovnih dejstev odluščijo plasti subjektivnih in ideološko pristranskih pogledov na preteklost. In da iz mraka stopijo na dan odrinjene, zatajene, prepovedane ali sprevrnjene podrobnosti, ki že kanonizirane resnice prikazujejo v drugačni luči in narekujejo drugačen odnos do njih.
Današnji srednji rod zgodovinarjev je v tem pogledu dejaven in uspešen. Aleš Gabrič, avtor in soavtor več tehtnih del s področja novejše slovenske kulturne ter politične in šolske zgodovine je eden njegovih vidnejših predstavnikov. Monografija V senci politike, ki razkriva usodo opozicije v drugi Jugoslaviji, sploh ni tako tanka, kot bi bilo pričakovati – ob vedenju, da ji vseobvladujoča zmagovita politika ni dopuščala nobenih možnosti, da bi se utrdila in uveljavila. V Srbiji in Hrvaški je sicer imela nekaj besede, a le do trenutka, ko bi Milan Grol, Dragoljub Jovanović in drugi s svojimi kritikami in zahtevami utegnili pridobiti več kot le peščico somišljenikov. Do skrbno nadzorovanih prvih volitev poleti 1945 je bila ostankom predvojnih prozahodnih demokratično usmerjenih političnih strank dopuščena le iluzija, da lahko na voliščih dosežejo neko obliko pluralizma oziroma koalicije z oblastjo.
Takoj po volitvah se je ta iluzija razblinila, medtem ko v Sloveniji do resnejšega poskusa oblikovanja opozicije sploh ni prišlo. Gabrič pripominja, da se je o tem sicer veliko govorilo in pisalo, a malo vedelo. Vse do osemdesetih let je namreč tudi v uradnem zgodovinopisju prevladovalo stališče, da opozicije v Jugoslaviji ni bilo in da so bili politični nergači in nezadovoljneži z novim režimom pravzaprav le plačanci in agenti tujih držav in tujih obveščevalnih služb.
Javnost je resneje razburkala šele razstava Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990 z enako naslovljenim zbornikom v izdaji Nove revije. Eno njenih ključnih tez je postavil pisatelj Drago Jančar: »Vsak demokrat je antifašist, ni pa vsak antifašist demokrat.« Gabrič se strinja, a tezo parafrazira: »Vsak demokrat je antikomunist, ni pa vsak antikomunist že demokrat.« In prav ugotavljanje meje med tema dvema pojavoma je osrednji namen njegove raziskave: katerim posameznikom in skupinam bi lahko »pripisovali opozicijsko držo proti režimu, ki se je leta 1945 utrdil v Sloveniji in Jugoslaviji, in komu so opozicijskost pripisovali oblastniki,« čeprav se sam niti ni videl v tej vlogi. Ter kdo so bili tisti nasprotniki oblasti, ki bi jim »zaradi njihovih življenjskih izkušenj ali idejnih pogledov težko pripisovali demokratično idejno naravnanost«.
Gabrič dodaja, da je bila beseda opozicija pregnana celo iz javnega besednjaka. Če se komunistični ideologi niso mogli izogniti omenjanju poskusov nasprotovanja ljudskofrontni oblasti »delavcev, kmetov in poštene inteligence«, so jih poenostavljeno označevali za sovražnike ljudstva, dediče medvojnih kolaboracionistov, reakcionarje ipd. In če niso mogli do papirja, da bi objavljali svoje zahteve, je bil to pač njihov problem …
V prvi polovici knjige V senci politike, namenjene letu 1945, avtor med drugim opozarja, da so kljub vsem nitim, ki jih je imela v rokah oblast, nezadovoljstvo, med drugim v podpisanih in anonimnih pismih, izražali tudi ljudje brez vsakršnih opozicijskih teženj. Največ ženske, ki niso vedele, kje so njihovi moški in ali so sploh še živi, so zahtevale odgovore. A jih seveda niso dobile, ker se je oblast počutila dovolj močno.
Poglavje Somrak opozicije se posveča političnim sodnim procesom, ki so zatrli vse poskuse organiziranja dejanskih in tudi namišljenih nasprotnikov komunistične vladavine, o čemer sicer obstaja obsežna literatura – tudi izpod Gabričevega peresa. Takrat sta v ospredje stopili oznaki reakcija in izdaja, možnosti razbite in zastrašene opozicije pa se niso izboljšale niti po preobratu državne politike ob resoluciji Informbiroja.
Naslednji korak je bil obračun s Kocbekom in krščanskimi socialisti na začetku petdesetih let. Oblasti so orkestrirane napade na novelistično zbirko Strah in pogum kmalu ustavile, da iz pisatelja ne bi naredili mučenika. Delo so opravile »za zaprtimi vrati«, tako da so ga prisilile k odstopu z vseh položajev. Bolj ostro je Partija obračunala še z zagovorniki informbiroja in s starimi kadri v svojih vrstah, ki so, kot na primer Prežihov Voranc, izgubili njeno zaupanje.
V nadaljevanju knjige V senci politike Gabrič predstavlja manj znano, deloma ilegalno povojno povezovanje dijaštva, nasprotnega režimski Ljudski mladini Jugoslavije, ki pa je bilo oblastem manj nevarno kot delovanje kroga študentske Mladinske revije z Ivom Minattijem in Mitjo Mejakom na čelu. Leta 1951 so režimski mentorji sklenili preprečiti njihovo »neprimerno kulturno ustvarjalnost«. Mladi so jih prehiteli in ustanovili revijo Beseda, ki pa je, formalno zaradi nespoštovanja zakonov, dejansko pa zaradi objavljanja Zlatega poročnika Lojzeta Kovačiča, brez subvencij čez šest let usahnila. A ji je že čez nekaj mesecev sledila Revija 57, ki je bila še bolj neizprosno kritična do stanja v državi. Oblasti so se odzvale z grožnjami, ki jim je sledila zaplemba revije in obsodba njenega najostrejšega peresa, Jožeta Pučnika. Bil je korak pred drugimi. Gabrič pritrjuje večini akterjev dogajanja okrog Revije 57, vendar se ti, še opozarja, ne strinjajo, ali se je pravo opozicijsko delovanje začelo leta 1958 – kot je bolj enotno ocenila nasprotna stran v konfliktu – ali pa se je odločilni prelom zgodil šele trideset let pozneje s 57. številko Nove revije.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Aleš Gabrič: V senci politike

16.09.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Od nastanka druge, Titove, komunistične, socialistične, nedemokratične Jugoslavije se bo kmalu izteklo tri četrt stoletja! Precej za eno življenje, a malo za zgodovinopisje in historično distanco, potrebno, da se od osnovnih dejstev odluščijo plasti subjektivnih in ideološko pristranskih pogledov na preteklost. In da iz mraka stopijo na dan odrinjene, zatajene, prepovedane ali sprevrnjene podrobnosti, ki že kanonizirane resnice prikazujejo v drugačni luči in narekujejo drugačen odnos do njih.
Današnji srednji rod zgodovinarjev je v tem pogledu dejaven in uspešen. Aleš Gabrič, avtor in soavtor več tehtnih del s področja novejše slovenske kulturne ter politične in šolske zgodovine je eden njegovih vidnejših predstavnikov. Monografija V senci politike, ki razkriva usodo opozicije v drugi Jugoslaviji, sploh ni tako tanka, kot bi bilo pričakovati – ob vedenju, da ji vseobvladujoča zmagovita politika ni dopuščala nobenih možnosti, da bi se utrdila in uveljavila. V Srbiji in Hrvaški je sicer imela nekaj besede, a le do trenutka, ko bi Milan Grol, Dragoljub Jovanović in drugi s svojimi kritikami in zahtevami utegnili pridobiti več kot le peščico somišljenikov. Do skrbno nadzorovanih prvih volitev poleti 1945 je bila ostankom predvojnih prozahodnih demokratično usmerjenih političnih strank dopuščena le iluzija, da lahko na voliščih dosežejo neko obliko pluralizma oziroma koalicije z oblastjo.
Takoj po volitvah se je ta iluzija razblinila, medtem ko v Sloveniji do resnejšega poskusa oblikovanja opozicije sploh ni prišlo. Gabrič pripominja, da se je o tem sicer veliko govorilo in pisalo, a malo vedelo. Vse do osemdesetih let je namreč tudi v uradnem zgodovinopisju prevladovalo stališče, da opozicije v Jugoslaviji ni bilo in da so bili politični nergači in nezadovoljneži z novim režimom pravzaprav le plačanci in agenti tujih držav in tujih obveščevalnih služb.
Javnost je resneje razburkala šele razstava Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990 z enako naslovljenim zbornikom v izdaji Nove revije. Eno njenih ključnih tez je postavil pisatelj Drago Jančar: »Vsak demokrat je antifašist, ni pa vsak antifašist demokrat.« Gabrič se strinja, a tezo parafrazira: »Vsak demokrat je antikomunist, ni pa vsak antikomunist že demokrat.« In prav ugotavljanje meje med tema dvema pojavoma je osrednji namen njegove raziskave: katerim posameznikom in skupinam bi lahko »pripisovali opozicijsko držo proti režimu, ki se je leta 1945 utrdil v Sloveniji in Jugoslaviji, in komu so opozicijskost pripisovali oblastniki,« čeprav se sam niti ni videl v tej vlogi. Ter kdo so bili tisti nasprotniki oblasti, ki bi jim »zaradi njihovih življenjskih izkušenj ali idejnih pogledov težko pripisovali demokratično idejno naravnanost«.
Gabrič dodaja, da je bila beseda opozicija pregnana celo iz javnega besednjaka. Če se komunistični ideologi niso mogli izogniti omenjanju poskusov nasprotovanja ljudskofrontni oblasti »delavcev, kmetov in poštene inteligence«, so jih poenostavljeno označevali za sovražnike ljudstva, dediče medvojnih kolaboracionistov, reakcionarje ipd. In če niso mogli do papirja, da bi objavljali svoje zahteve, je bil to pač njihov problem …
V prvi polovici knjige V senci politike, namenjene letu 1945, avtor med drugim opozarja, da so kljub vsem nitim, ki jih je imela v rokah oblast, nezadovoljstvo, med drugim v podpisanih in anonimnih pismih, izražali tudi ljudje brez vsakršnih opozicijskih teženj. Največ ženske, ki niso vedele, kje so njihovi moški in ali so sploh še živi, so zahtevale odgovore. A jih seveda niso dobile, ker se je oblast počutila dovolj močno.
Poglavje Somrak opozicije se posveča političnim sodnim procesom, ki so zatrli vse poskuse organiziranja dejanskih in tudi namišljenih nasprotnikov komunistične vladavine, o čemer sicer obstaja obsežna literatura – tudi izpod Gabričevega peresa. Takrat sta v ospredje stopili oznaki reakcija in izdaja, možnosti razbite in zastrašene opozicije pa se niso izboljšale niti po preobratu državne politike ob resoluciji Informbiroja.
Naslednji korak je bil obračun s Kocbekom in krščanskimi socialisti na začetku petdesetih let. Oblasti so orkestrirane napade na novelistično zbirko Strah in pogum kmalu ustavile, da iz pisatelja ne bi naredili mučenika. Delo so opravile »za zaprtimi vrati«, tako da so ga prisilile k odstopu z vseh položajev. Bolj ostro je Partija obračunala še z zagovorniki informbiroja in s starimi kadri v svojih vrstah, ki so, kot na primer Prežihov Voranc, izgubili njeno zaupanje.
V nadaljevanju knjige V senci politike Gabrič predstavlja manj znano, deloma ilegalno povojno povezovanje dijaštva, nasprotnega režimski Ljudski mladini Jugoslavije, ki pa je bilo oblastem manj nevarno kot delovanje kroga študentske Mladinske revije z Ivom Minattijem in Mitjo Mejakom na čelu. Leta 1951 so režimski mentorji sklenili preprečiti njihovo »neprimerno kulturno ustvarjalnost«. Mladi so jih prehiteli in ustanovili revijo Beseda, ki pa je, formalno zaradi nespoštovanja zakonov, dejansko pa zaradi objavljanja Zlatega poročnika Lojzeta Kovačiča, brez subvencij čez šest let usahnila. A ji je že čez nekaj mesecev sledila Revija 57, ki je bila še bolj neizprosno kritična do stanja v državi. Oblasti so se odzvale z grožnjami, ki jim je sledila zaplemba revije in obsodba njenega najostrejšega peresa, Jožeta Pučnika. Bil je korak pred drugimi. Gabrič pritrjuje večini akterjev dogajanja okrog Revije 57, vendar se ti, še opozarja, ne strinjajo, ali se je pravo opozicijsko delovanje začelo leta 1958 – kot je bolj enotno ocenila nasprotna stran v konfliktu – ali pa se je odločilni prelom zgodil šele trideset let pozneje s 57. številko Nove revije.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


04.02.2022

Titan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.02.2022

Ulica nočnih mor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.02.2022

Aleksander Gadžijev navdušil publiko 2. koncerta 5. Zimskega festivala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.01.2022

Dževad Karahasan: Vonj po strahu

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Andrzej Stasiuk: Fado

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Nataša Velikonja: Prostor sred križišč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.


31.01.2022

Željko Kozinc: Ledina neba

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


28.01.2022

Vzporedni materi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Električno življenje Louisa Waina

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Junak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.01.2022

Sally Potter: Party

Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:


24.01.2022

Kristina Kočan: Selišča

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.


24.01.2022

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič


24.01.2022

Boris Kolar: Potopimo Islandijo

Avtorira recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan


21.01.2022

Zastoj

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

Tragedija Macbetha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

V Slovenski kinoteki predvajajo filme Chrisa Markerja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2022

Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostori

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Dejan Kaloper.


17.01.2022

Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


Stran 45 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov