Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Od nastanka druge, Titove, komunistične, socialistične, nedemokratične Jugoslavije se bo kmalu izteklo tri četrt stoletja! Precej za eno življenje, a malo za zgodovinopisje in historično distanco, potrebno, da se od osnovnih dejstev odluščijo plasti subjektivnih in ideološko pristranskih pogledov na preteklost. In da iz mraka stopijo na dan odrinjene, zatajene, prepovedane ali sprevrnjene podrobnosti, ki že kanonizirane resnice prikazujejo v drugačni luči in narekujejo drugačen odnos do njih.
Današnji srednji rod zgodovinarjev je v tem pogledu dejaven in uspešen. Aleš Gabrič, avtor in soavtor več tehtnih del s področja novejše slovenske kulturne ter politične in šolske zgodovine je eden njegovih vidnejših predstavnikov. Monografija V senci politike, ki razkriva usodo opozicije v drugi Jugoslaviji, sploh ni tako tanka, kot bi bilo pričakovati – ob vedenju, da ji vseobvladujoča zmagovita politika ni dopuščala nobenih možnosti, da bi se utrdila in uveljavila. V Srbiji in Hrvaški je sicer imela nekaj besede, a le do trenutka, ko bi Milan Grol, Dragoljub Jovanović in drugi s svojimi kritikami in zahtevami utegnili pridobiti več kot le peščico somišljenikov. Do skrbno nadzorovanih prvih volitev poleti 1945 je bila ostankom predvojnih prozahodnih demokratično usmerjenih političnih strank dopuščena le iluzija, da lahko na voliščih dosežejo neko obliko pluralizma oziroma koalicije z oblastjo.
Takoj po volitvah se je ta iluzija razblinila, medtem ko v Sloveniji do resnejšega poskusa oblikovanja opozicije sploh ni prišlo. Gabrič pripominja, da se je o tem sicer veliko govorilo in pisalo, a malo vedelo. Vse do osemdesetih let je namreč tudi v uradnem zgodovinopisju prevladovalo stališče, da opozicije v Jugoslaviji ni bilo in da so bili politični nergači in nezadovoljneži z novim režimom pravzaprav le plačanci in agenti tujih držav in tujih obveščevalnih služb.
Javnost je resneje razburkala šele razstava Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990 z enako naslovljenim zbornikom v izdaji Nove revije. Eno njenih ključnih tez je postavil pisatelj Drago Jančar: »Vsak demokrat je antifašist, ni pa vsak antifašist demokrat.« Gabrič se strinja, a tezo parafrazira: »Vsak demokrat je antikomunist, ni pa vsak antikomunist že demokrat.« In prav ugotavljanje meje med tema dvema pojavoma je osrednji namen njegove raziskave: katerim posameznikom in skupinam bi lahko »pripisovali opozicijsko držo proti režimu, ki se je leta 1945 utrdil v Sloveniji in Jugoslaviji, in komu so opozicijskost pripisovali oblastniki,« čeprav se sam niti ni videl v tej vlogi. Ter kdo so bili tisti nasprotniki oblasti, ki bi jim »zaradi njihovih življenjskih izkušenj ali idejnih pogledov težko pripisovali demokratično idejno naravnanost«.
Gabrič dodaja, da je bila beseda opozicija pregnana celo iz javnega besednjaka. Če se komunistični ideologi niso mogli izogniti omenjanju poskusov nasprotovanja ljudskofrontni oblasti »delavcev, kmetov in poštene inteligence«, so jih poenostavljeno označevali za sovražnike ljudstva, dediče medvojnih kolaboracionistov, reakcionarje ipd. In če niso mogli do papirja, da bi objavljali svoje zahteve, je bil to pač njihov problem …
V prvi polovici knjige V senci politike, namenjene letu 1945, avtor med drugim opozarja, da so kljub vsem nitim, ki jih je imela v rokah oblast, nezadovoljstvo, med drugim v podpisanih in anonimnih pismih, izražali tudi ljudje brez vsakršnih opozicijskih teženj. Največ ženske, ki niso vedele, kje so njihovi moški in ali so sploh še živi, so zahtevale odgovore. A jih seveda niso dobile, ker se je oblast počutila dovolj močno.
Poglavje Somrak opozicije se posveča političnim sodnim procesom, ki so zatrli vse poskuse organiziranja dejanskih in tudi namišljenih nasprotnikov komunistične vladavine, o čemer sicer obstaja obsežna literatura – tudi izpod Gabričevega peresa. Takrat sta v ospredje stopili oznaki reakcija in izdaja, možnosti razbite in zastrašene opozicije pa se niso izboljšale niti po preobratu državne politike ob resoluciji Informbiroja.
Naslednji korak je bil obračun s Kocbekom in krščanskimi socialisti na začetku petdesetih let. Oblasti so orkestrirane napade na novelistično zbirko Strah in pogum kmalu ustavile, da iz pisatelja ne bi naredili mučenika. Delo so opravile »za zaprtimi vrati«, tako da so ga prisilile k odstopu z vseh položajev. Bolj ostro je Partija obračunala še z zagovorniki informbiroja in s starimi kadri v svojih vrstah, ki so, kot na primer Prežihov Voranc, izgubili njeno zaupanje.
V nadaljevanju knjige V senci politike Gabrič predstavlja manj znano, deloma ilegalno povojno povezovanje dijaštva, nasprotnega režimski Ljudski mladini Jugoslavije, ki pa je bilo oblastem manj nevarno kot delovanje kroga študentske Mladinske revije z Ivom Minattijem in Mitjo Mejakom na čelu. Leta 1951 so režimski mentorji sklenili preprečiti njihovo »neprimerno kulturno ustvarjalnost«. Mladi so jih prehiteli in ustanovili revijo Beseda, ki pa je, formalno zaradi nespoštovanja zakonov, dejansko pa zaradi objavljanja Zlatega poročnika Lojzeta Kovačiča, brez subvencij čez šest let usahnila. A ji je že čez nekaj mesecev sledila Revija 57, ki je bila še bolj neizprosno kritična do stanja v državi. Oblasti so se odzvale z grožnjami, ki jim je sledila zaplemba revije in obsodba njenega najostrejšega peresa, Jožeta Pučnika. Bil je korak pred drugimi. Gabrič pritrjuje večini akterjev dogajanja okrog Revije 57, vendar se ti, še opozarja, ne strinjajo, ali se je pravo opozicijsko delovanje začelo leta 1958 – kot je bolj enotno ocenila nasprotna stran v konfliktu – ali pa se je odločilni prelom zgodil šele trideset let pozneje s 57. številko Nove revije.