Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Igor Velše.
Ljubljana : ZRC SAZU, 2019
Pri Anji Mlakar, štiriintridesetletni avtorici monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik, velja najprej omeniti, da je po zaključenem študiju zgodovine, bibliotekarstva in arheologije doktorirala na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ta izbor in nato preplet različnih humanističnih ved ji je namreč zagotovil sijajno izhodišče za poglabljanje v različne razsežnosti teme, izražene v podnaslovu Drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori.
K temeljitejšemu razmišljanju o različnih vidikih tega pojava je Anjo Mlakar spodbudila tudi problematika neobvladljivih migracijskih gibanj v našem času, ki jih večina javnih medijev v povezavi s politiko obravnava tako, da le še stopnjujejo polarizacijo in ožijo prostor za ne že vnaprejšnje sovražno odzivanje. Ob vseh tovrstnih poročanjih in vsakdanjih pogovorih o tujcih, ki se k nam preseljujejo ali gredo čez naše ozemlje, je, kot pravi, začutila nekaj, »kar je bilo globlje od izrečene retorike, in globlje od strahu, da bodo živeli na naš račun, nam vsiljevali svoje navade in nam s svojo skoraj prirojeno deviantnostjo povzročali vsesplošne težave. Čutila sem, da se v takih trenutkih premakne nekaj globoko v nas. Nekaj prvinskega.«
To spoznanje je pred avtorico odpiralo vprašanja, kot sta: »Zakaj delamo to, kar delamo? Je ksenofobična retorika odraz vrednot, ki jih ima posameznik, ali lahko kaže na nekaj, česar korenine segajo globoko v našo psiho?« Iskanje odgovorov na ključno vprašanje, »kaj nas pravzaprav dela človeške in kako lahko to raziščemo prek naše kolektivne percepcije Tujca,« jo je pripeljalo na pot pisanja pričujoče knjige. Že prvi koraki so pokazali, da je tematika mnogo kompleksnejša od pogosto poenostavljene retorike v medijih in da tega, kar nas dela človeške, ne moremo vedno opisati s pridevniki ‘plemenito’, ‘normalno’ in ‘pravično’.
Anja Mlakar v uvodnih razmišljanjih razgrinja svoja teoretska izhodišča. Med drugim ugotavlja, da sta identiteta in drugost povezani, in da svojo identiteto ustvarimo v odnosu do drugih: Da obstajamo Mi, morajo obstajati tudi Drugi. Pri čemer si Jaz in Drugi nista enakovredna in tudi ne obstajata sama po sebi. Sta »konstrukta, popačen odsev realnosti, ki naj bi jo predstavljala«. Kajti »Jaz in Drugi nista enakovredna ustvarjalca svoje lastne podobe, ampak to vlogo prevzame zgolj prvi – tako kot podoba, ki jo pripisuje sebi, je tudi podoba Drugega njegova stvaritev.«
V nadaljevanju knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik avtorica razčlenjuje slovensko slovstveno folkloro in odkriva, koga in zakaj so posamezne skupnosti dojemale kot nepripadnika, tujca, Drugega. Prikazuje, kakšna merila so pripadniki skupnosti uporabili za določanje pripadnosti svoji skupnosti in kaj nam to pove o tej (naši) skupnosti. Pri tem opozarja, da informacije, ki jih o Drugih daje slovstvena folklora, niso enake empirični realnosti teh tujih skupnosti in njenih pripadnikov.
Kot »zgodovinski Drugi« v raziskavi nastopajo predvsem Turki, Francozi in Huni. Anja Mlakar ugotavlja, da pri njihovi (etnični) drugosti, kot se kaže v slovstveni folklori, ne gre za »naključne reprezentacije, ampak za mehanizme drugačenja, preko katerih se odražajo njihove pretežno negativne lastnosti«. Prepletanje kolektivnega spomina na zgodovinske stike zlasti s prvimi in drugimi je najbolj očitno v jezikovni drugačnosti in dejstvu, da so nastopali kot zavojevalci. Njihova drugost pa se kaže tudi skozi povezanost z nadnaravnim in onostranstvom, o čemer pričajo zgodbe o turških in francoskih zakladih ter nenavadnih pojavih na mestih njihovih grobov in podobno. Drugost v najskrajnejši obliki, še opozarja avtorica, je izrazitejša pri Turkih zaradi njihove demonizacije in pripisovanja skoraj nečloveške krutosti. To kaže, da ima »zgodovinska resničnost drugotno vlogo v primerjavi z identitetnimi potrebami Naše skupnosti.«
Poleg »zgodovinskih Drugih« avtorica obravnava tudi »večne Druge«, predvsem Jude in Rome, ki so imeli z večinskim prebivalstvom trajnejše stike. Ugotavlja, da so imeli zaradi nerazumevanja njihove kulture tudi drugod v Evropi večinoma negativno vlogo »večnega tujca«, zaznamovanega s stereotipi.
V sklepu monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik se Anja Mlakar vrača na začetek in pravi, da vsaka doba ustvarja svojega lastnega Drugega. Da tudi sodobne povedke o »aktualnih« drugih kažejo na ksenofobijo in nerazumevanje drugačnosti tujcev. Da je drugost v folklori univerzalna v času in prostoru in da v njej »Drugi ne govori s svojim glasom, ampak je zgolj projekcija in kot takšen pove več o Nas kot o Njih.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Igor Velše.
Ljubljana : ZRC SAZU, 2019
Pri Anji Mlakar, štiriintridesetletni avtorici monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik, velja najprej omeniti, da je po zaključenem študiju zgodovine, bibliotekarstva in arheologije doktorirala na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ta izbor in nato preplet različnih humanističnih ved ji je namreč zagotovil sijajno izhodišče za poglabljanje v različne razsežnosti teme, izražene v podnaslovu Drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori.
K temeljitejšemu razmišljanju o različnih vidikih tega pojava je Anjo Mlakar spodbudila tudi problematika neobvladljivih migracijskih gibanj v našem času, ki jih večina javnih medijev v povezavi s politiko obravnava tako, da le še stopnjujejo polarizacijo in ožijo prostor za ne že vnaprejšnje sovražno odzivanje. Ob vseh tovrstnih poročanjih in vsakdanjih pogovorih o tujcih, ki se k nam preseljujejo ali gredo čez naše ozemlje, je, kot pravi, začutila nekaj, »kar je bilo globlje od izrečene retorike, in globlje od strahu, da bodo živeli na naš račun, nam vsiljevali svoje navade in nam s svojo skoraj prirojeno deviantnostjo povzročali vsesplošne težave. Čutila sem, da se v takih trenutkih premakne nekaj globoko v nas. Nekaj prvinskega.«
To spoznanje je pred avtorico odpiralo vprašanja, kot sta: »Zakaj delamo to, kar delamo? Je ksenofobična retorika odraz vrednot, ki jih ima posameznik, ali lahko kaže na nekaj, česar korenine segajo globoko v našo psiho?« Iskanje odgovorov na ključno vprašanje, »kaj nas pravzaprav dela človeške in kako lahko to raziščemo prek naše kolektivne percepcije Tujca,« jo je pripeljalo na pot pisanja pričujoče knjige. Že prvi koraki so pokazali, da je tematika mnogo kompleksnejša od pogosto poenostavljene retorike v medijih in da tega, kar nas dela človeške, ne moremo vedno opisati s pridevniki ‘plemenito’, ‘normalno’ in ‘pravično’.
Anja Mlakar v uvodnih razmišljanjih razgrinja svoja teoretska izhodišča. Med drugim ugotavlja, da sta identiteta in drugost povezani, in da svojo identiteto ustvarimo v odnosu do drugih: Da obstajamo Mi, morajo obstajati tudi Drugi. Pri čemer si Jaz in Drugi nista enakovredna in tudi ne obstajata sama po sebi. Sta »konstrukta, popačen odsev realnosti, ki naj bi jo predstavljala«. Kajti »Jaz in Drugi nista enakovredna ustvarjalca svoje lastne podobe, ampak to vlogo prevzame zgolj prvi – tako kot podoba, ki jo pripisuje sebi, je tudi podoba Drugega njegova stvaritev.«
V nadaljevanju knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik avtorica razčlenjuje slovensko slovstveno folkloro in odkriva, koga in zakaj so posamezne skupnosti dojemale kot nepripadnika, tujca, Drugega. Prikazuje, kakšna merila so pripadniki skupnosti uporabili za določanje pripadnosti svoji skupnosti in kaj nam to pove o tej (naši) skupnosti. Pri tem opozarja, da informacije, ki jih o Drugih daje slovstvena folklora, niso enake empirični realnosti teh tujih skupnosti in njenih pripadnikov.
Kot »zgodovinski Drugi« v raziskavi nastopajo predvsem Turki, Francozi in Huni. Anja Mlakar ugotavlja, da pri njihovi (etnični) drugosti, kot se kaže v slovstveni folklori, ne gre za »naključne reprezentacije, ampak za mehanizme drugačenja, preko katerih se odražajo njihove pretežno negativne lastnosti«. Prepletanje kolektivnega spomina na zgodovinske stike zlasti s prvimi in drugimi je najbolj očitno v jezikovni drugačnosti in dejstvu, da so nastopali kot zavojevalci. Njihova drugost pa se kaže tudi skozi povezanost z nadnaravnim in onostranstvom, o čemer pričajo zgodbe o turških in francoskih zakladih ter nenavadnih pojavih na mestih njihovih grobov in podobno. Drugost v najskrajnejši obliki, še opozarja avtorica, je izrazitejša pri Turkih zaradi njihove demonizacije in pripisovanja skoraj nečloveške krutosti. To kaže, da ima »zgodovinska resničnost drugotno vlogo v primerjavi z identitetnimi potrebami Naše skupnosti.«
Poleg »zgodovinskih Drugih« avtorica obravnava tudi »večne Druge«, predvsem Jude in Rome, ki so imeli z večinskim prebivalstvom trajnejše stike. Ugotavlja, da so imeli zaradi nerazumevanja njihove kulture tudi drugod v Evropi večinoma negativno vlogo »večnega tujca«, zaznamovanega s stereotipi.
V sklepu monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik se Anja Mlakar vrača na začetek in pravi, da vsaka doba ustvarja svojega lastnega Drugega. Da tudi sodobne povedke o »aktualnih« drugih kažejo na ksenofobijo in nerazumevanje drugačnosti tujcev. Da je drugost v folklori univerzalna v času in prostoru in da v njej »Drugi ne govori s svojim glasom, ampak je zgolj projekcija in kot takšen pove več o Nas kot o Njih.«
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Neveljaven email naslov