Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Igor Velše.
Ljubljana : ZRC SAZU, 2019
Pri Anji Mlakar, štiriintridesetletni avtorici monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik, velja najprej omeniti, da je po zaključenem študiju zgodovine, bibliotekarstva in arheologije doktorirala na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ta izbor in nato preplet različnih humanističnih ved ji je namreč zagotovil sijajno izhodišče za poglabljanje v različne razsežnosti teme, izražene v podnaslovu Drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori.
K temeljitejšemu razmišljanju o različnih vidikih tega pojava je Anjo Mlakar spodbudila tudi problematika neobvladljivih migracijskih gibanj v našem času, ki jih večina javnih medijev v povezavi s politiko obravnava tako, da le še stopnjujejo polarizacijo in ožijo prostor za ne že vnaprejšnje sovražno odzivanje. Ob vseh tovrstnih poročanjih in vsakdanjih pogovorih o tujcih, ki se k nam preseljujejo ali gredo čez naše ozemlje, je, kot pravi, začutila nekaj, »kar je bilo globlje od izrečene retorike, in globlje od strahu, da bodo živeli na naš račun, nam vsiljevali svoje navade in nam s svojo skoraj prirojeno deviantnostjo povzročali vsesplošne težave. Čutila sem, da se v takih trenutkih premakne nekaj globoko v nas. Nekaj prvinskega.«
To spoznanje je pred avtorico odpiralo vprašanja, kot sta: »Zakaj delamo to, kar delamo? Je ksenofobična retorika odraz vrednot, ki jih ima posameznik, ali lahko kaže na nekaj, česar korenine segajo globoko v našo psiho?« Iskanje odgovorov na ključno vprašanje, »kaj nas pravzaprav dela človeške in kako lahko to raziščemo prek naše kolektivne percepcije Tujca,« jo je pripeljalo na pot pisanja pričujoče knjige. Že prvi koraki so pokazali, da je tematika mnogo kompleksnejša od pogosto poenostavljene retorike v medijih in da tega, kar nas dela človeške, ne moremo vedno opisati s pridevniki ‘plemenito’, ‘normalno’ in ‘pravično’.
Anja Mlakar v uvodnih razmišljanjih razgrinja svoja teoretska izhodišča. Med drugim ugotavlja, da sta identiteta in drugost povezani, in da svojo identiteto ustvarimo v odnosu do drugih: Da obstajamo Mi, morajo obstajati tudi Drugi. Pri čemer si Jaz in Drugi nista enakovredna in tudi ne obstajata sama po sebi. Sta »konstrukta, popačen odsev realnosti, ki naj bi jo predstavljala«. Kajti »Jaz in Drugi nista enakovredna ustvarjalca svoje lastne podobe, ampak to vlogo prevzame zgolj prvi – tako kot podoba, ki jo pripisuje sebi, je tudi podoba Drugega njegova stvaritev.«
V nadaljevanju knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik avtorica razčlenjuje slovensko slovstveno folkloro in odkriva, koga in zakaj so posamezne skupnosti dojemale kot nepripadnika, tujca, Drugega. Prikazuje, kakšna merila so pripadniki skupnosti uporabili za določanje pripadnosti svoji skupnosti in kaj nam to pove o tej (naši) skupnosti. Pri tem opozarja, da informacije, ki jih o Drugih daje slovstvena folklora, niso enake empirični realnosti teh tujih skupnosti in njenih pripadnikov.
Kot »zgodovinski Drugi« v raziskavi nastopajo predvsem Turki, Francozi in Huni. Anja Mlakar ugotavlja, da pri njihovi (etnični) drugosti, kot se kaže v slovstveni folklori, ne gre za »naključne reprezentacije, ampak za mehanizme drugačenja, preko katerih se odražajo njihove pretežno negativne lastnosti«. Prepletanje kolektivnega spomina na zgodovinske stike zlasti s prvimi in drugimi je najbolj očitno v jezikovni drugačnosti in dejstvu, da so nastopali kot zavojevalci. Njihova drugost pa se kaže tudi skozi povezanost z nadnaravnim in onostranstvom, o čemer pričajo zgodbe o turških in francoskih zakladih ter nenavadnih pojavih na mestih njihovih grobov in podobno. Drugost v najskrajnejši obliki, še opozarja avtorica, je izrazitejša pri Turkih zaradi njihove demonizacije in pripisovanja skoraj nečloveške krutosti. To kaže, da ima »zgodovinska resničnost drugotno vlogo v primerjavi z identitetnimi potrebami Naše skupnosti.«
Poleg »zgodovinskih Drugih« avtorica obravnava tudi »večne Druge«, predvsem Jude in Rome, ki so imeli z večinskim prebivalstvom trajnejše stike. Ugotavlja, da so imeli zaradi nerazumevanja njihove kulture tudi drugod v Evropi večinoma negativno vlogo »večnega tujca«, zaznamovanega s stereotipi.
V sklepu monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik se Anja Mlakar vrača na začetek in pravi, da vsaka doba ustvarja svojega lastnega Drugega. Da tudi sodobne povedke o »aktualnih« drugih kažejo na ksenofobijo in nerazumevanje drugačnosti tujcev. Da je drugost v folklori univerzalna v času in prostoru in da v njej »Drugi ne govori s svojim glasom, ampak je zgolj projekcija in kot takšen pove več o Nas kot o Njih.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Igor Velše.
Ljubljana : ZRC SAZU, 2019
Pri Anji Mlakar, štiriintridesetletni avtorici monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik, velja najprej omeniti, da je po zaključenem študiju zgodovine, bibliotekarstva in arheologije doktorirala na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ta izbor in nato preplet različnih humanističnih ved ji je namreč zagotovil sijajno izhodišče za poglabljanje v različne razsežnosti teme, izražene v podnaslovu Drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori.
K temeljitejšemu razmišljanju o različnih vidikih tega pojava je Anjo Mlakar spodbudila tudi problematika neobvladljivih migracijskih gibanj v našem času, ki jih večina javnih medijev v povezavi s politiko obravnava tako, da le še stopnjujejo polarizacijo in ožijo prostor za ne že vnaprejšnje sovražno odzivanje. Ob vseh tovrstnih poročanjih in vsakdanjih pogovorih o tujcih, ki se k nam preseljujejo ali gredo čez naše ozemlje, je, kot pravi, začutila nekaj, »kar je bilo globlje od izrečene retorike, in globlje od strahu, da bodo živeli na naš račun, nam vsiljevali svoje navade in nam s svojo skoraj prirojeno deviantnostjo povzročali vsesplošne težave. Čutila sem, da se v takih trenutkih premakne nekaj globoko v nas. Nekaj prvinskega.«
To spoznanje je pred avtorico odpiralo vprašanja, kot sta: »Zakaj delamo to, kar delamo? Je ksenofobična retorika odraz vrednot, ki jih ima posameznik, ali lahko kaže na nekaj, česar korenine segajo globoko v našo psiho?« Iskanje odgovorov na ključno vprašanje, »kaj nas pravzaprav dela človeške in kako lahko to raziščemo prek naše kolektivne percepcije Tujca,« jo je pripeljalo na pot pisanja pričujoče knjige. Že prvi koraki so pokazali, da je tematika mnogo kompleksnejša od pogosto poenostavljene retorike v medijih in da tega, kar nas dela človeške, ne moremo vedno opisati s pridevniki ‘plemenito’, ‘normalno’ in ‘pravično’.
Anja Mlakar v uvodnih razmišljanjih razgrinja svoja teoretska izhodišča. Med drugim ugotavlja, da sta identiteta in drugost povezani, in da svojo identiteto ustvarimo v odnosu do drugih: Da obstajamo Mi, morajo obstajati tudi Drugi. Pri čemer si Jaz in Drugi nista enakovredna in tudi ne obstajata sama po sebi. Sta »konstrukta, popačen odsev realnosti, ki naj bi jo predstavljala«. Kajti »Jaz in Drugi nista enakovredna ustvarjalca svoje lastne podobe, ampak to vlogo prevzame zgolj prvi – tako kot podoba, ki jo pripisuje sebi, je tudi podoba Drugega njegova stvaritev.«
V nadaljevanju knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik avtorica razčlenjuje slovensko slovstveno folkloro in odkriva, koga in zakaj so posamezne skupnosti dojemale kot nepripadnika, tujca, Drugega. Prikazuje, kakšna merila so pripadniki skupnosti uporabili za določanje pripadnosti svoji skupnosti in kaj nam to pove o tej (naši) skupnosti. Pri tem opozarja, da informacije, ki jih o Drugih daje slovstvena folklora, niso enake empirični realnosti teh tujih skupnosti in njenih pripadnikov.
Kot »zgodovinski Drugi« v raziskavi nastopajo predvsem Turki, Francozi in Huni. Anja Mlakar ugotavlja, da pri njihovi (etnični) drugosti, kot se kaže v slovstveni folklori, ne gre za »naključne reprezentacije, ampak za mehanizme drugačenja, preko katerih se odražajo njihove pretežno negativne lastnosti«. Prepletanje kolektivnega spomina na zgodovinske stike zlasti s prvimi in drugimi je najbolj očitno v jezikovni drugačnosti in dejstvu, da so nastopali kot zavojevalci. Njihova drugost pa se kaže tudi skozi povezanost z nadnaravnim in onostranstvom, o čemer pričajo zgodbe o turških in francoskih zakladih ter nenavadnih pojavih na mestih njihovih grobov in podobno. Drugost v najskrajnejši obliki, še opozarja avtorica, je izrazitejša pri Turkih zaradi njihove demonizacije in pripisovanja skoraj nečloveške krutosti. To kaže, da ima »zgodovinska resničnost drugotno vlogo v primerjavi z identitetnimi potrebami Naše skupnosti.«
Poleg »zgodovinskih Drugih« avtorica obravnava tudi »večne Druge«, predvsem Jude in Rome, ki so imeli z večinskim prebivalstvom trajnejše stike. Ugotavlja, da so imeli zaradi nerazumevanja njihove kulture tudi drugod v Evropi večinoma negativno vlogo »večnega tujca«, zaznamovanega s stereotipi.
V sklepu monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik se Anja Mlakar vrača na začetek in pravi, da vsaka doba ustvarja svojega lastnega Drugega. Da tudi sodobne povedke o »aktualnih« drugih kažejo na ksenofobijo in nerazumevanje drugačnosti tujcev. Da je drugost v folklori univerzalna v času in prostoru in da v njej »Drugi ne govori s svojim glasom, ampak je zgolj projekcija in kot takšen pove več o Nas kot o Njih.«
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov