Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Lev Detela
Bere Igor Velše.
Celovec : Mohorjeva založba, 2019
Leta 1944 v Selah rojeno pesnico in upokojeno učiteljico Mili Hrobath najbrž pozna skoraj vsak slovenski otrok na avstrijskem Koroškem. Znana in priljubljena je kot avtorica pesmi za otroke, ki jih je objavljala zlasti v Mladem rodu, glasilu za slovensko šolsko mladino na Koroškem, izšle pa so tudi v dveh samostojnih knjigah. Pesniški zbirki Veter poje iz leta 1981 je leta 1988 sledila še zbirka Vigredno sonce. Toda Mili Hrobath pesni tudi za odrasle, kar je znano vsaj od leta 2005, ko so v knjižni obliki izšle njene Sanje o marelicah. Deset let zatem se je oglasila s pesniško zbirko Ozare dneva, sodelovala pa je tudi v legendarni koroški literarni reviji Mladje.
Najnovejša pesniška zbirka Mili Hrobath prinaša razpoloženjske pesmi, ki se porajajo iz občasnih življenjskih občutkov in na različne načine oblikujejo „barvitost časa“, kot je tudi naslov zbirke. V njej je objavljenih več kot sedemdeset lirskih besedil v kratkih prostih verzih, ki obsegajo le po dve, največ tri besede. Vse pesmi so brez naslovov in so razporejene v kitice z neenakomernimi števili verzov. Prekinjajo jih impresivne črno-bele risbe koroškega slikarja in arhitekta Karla Vouka. Njegove z močnim občutkom za sporočilo posameznega besedila oblikovane poslikave so hkrati tudi nekakšne signalne zareze, ki prekinjajo tok besedil in jih združujejo v po obsegu različno velike sklope.
Po uvodnih akordih s tremi pesmimi, ki napovedujejo trenutke, ki so, kot pravi pesnica „nanizani kot biseri na življenjski nitki“, sledi ob Voukovi učinkoviti risbi „skodelice kave“ po očitno prestani težki noči pesničina želja po umiritvi ob sončnem vzhodu in kavi. Mili Hrobath namreč išče smisel v najbolj običajnih stvareh in se skuša skozi nenehno obkrožanje istih ali podobnih motivov povzpeti iz vsakdanje stvarnosti v nekaj, kar ima presežno vrednost in pozitivno osmisli bivanjske trenutke.
V pesniških izpovedih Mili Hrobath ni nikakršne sentimentalnosti. Velikokrat jih prebode nekaj rezkega, trpkega in ranljivega. Prisotna je življenjska bolečina, ki pa jo avtorica premaga z zrelo umirjenostjo in nekakšnim notranjim pogumom. Vedno znova se namreč iz temnih občutkov s pomočjo treznih misli in samokritičnosti vzpne v novo moč, kjer „up izpodrine brezupnost“.
Tim Wüster, tudi sam pesnik in učitelj, ki tako kot pesnica živi v istem kraju Šentlenart pri Sedmih studencih, je v spremni besedi zapisal, da ga je presenetilo, kolikokrat se v zbirki pojavi pojem „beseda“ v najrazličnejših oblikah in zvezah: Avtorica namreč piše o previdnih, lepih, pravih pa tudi gnusnih in slečenih besedah. Pravi, da je beseda močna, trdoživa, dolgoživa, včasih celo većna. Tudi si želi „besedo za kažipot“. V eni od pesmi „lovi besede“, da z njimi „ovije svoj razkosani dan“, drugič pa spet meni, da besede „preživijo smrt“.
Zdi se mi, da v tem nenehnem pesničinem sklicevanju na „besedo“ ob vztrajni rotitvi „besede“ tiči več, morda podzavestna želja, da naj domača beseda nikoli ne usahne in zamre v objemu tujejezičnosti v okolju brez občutka za izrazno pristnost in avtentično moč avtohtone slovenske besede. Ta želja je močno prisotna prav pri pripadnikih slovenske manjšine, obdane z drugim in drugačnim.
Drugi pogosti pojem v zbirki Barvitost časa, je signalna beseda „misli“. Mili Hrobath piše, da se v njene „misli ugnezdi zlobnost“. Včasih njene misli postanejo „brezdomske“, drugič „motijo harmonijo“, včasih se „enooke misli porivajo skozi dan“ , toda „hvaležna misel nosi v sebi spomin“.
Skozi posamezne predele zbirke so nanizani najrazličnejši življenjski občutki, ki se pretakajo skozi pesničino življenje. Vedno znova se v pesniških besedilih pojavijo tudi religiozni simboli ali namigi. V eni od pesmi se avtorica doživi „kot Samarijanka v prostoru naključja“. Z vedrom čaka ob robu vodnjaka na neznanca, da ji da vode. Nekaj zatem čaka na „angela, da me znova osvoji“ in „vrne dom… in modrost in smeh“.
Zbirko Barvitost časa lepšajo podobe iz narave in opisi letnih časov. S posrečeno primero, ko „v zraku visi trikotno poletje in potonika diha njegovo lepoto“ išče pesnica srečo tudi zase , v jeseni pa čaka na trgatev, ko „zrelost osladi čas“.
Pesmi se skozi zbirko nizajo kot stopinje skozi življenjske postaje. Spomin na preteklo včasih zaboli, drugič pa je lahko tudi dragocen, zdrav in lep in bogati pesničine dneve, „kadar sonce visi previsoko“.
Pesniška zbirka Barvitost časa na razmeroma enostaven, a odkrit način, zrcali avtoričino pot skozi čas. V posameznih besedilih niso predstavljeni le pesničini mimobežni življenjski občutki, temveč se vedno znova oglaša želja po večjem in boljšem s pomočjo preseganja zamejenih življenjskih stanj. V tem smislu nove pesmi Mili Hrobath dokumentirajo hrepenenje po višjem in čistejšem. Izražajo pesničino zorenje skozi čas in so značilen in zanimiv prikaz nekega individualnega in tudi kulturnega razvoja.
Avtor recenzije: Lev Detela
Bere Igor Velše.
Celovec : Mohorjeva založba, 2019
Leta 1944 v Selah rojeno pesnico in upokojeno učiteljico Mili Hrobath najbrž pozna skoraj vsak slovenski otrok na avstrijskem Koroškem. Znana in priljubljena je kot avtorica pesmi za otroke, ki jih je objavljala zlasti v Mladem rodu, glasilu za slovensko šolsko mladino na Koroškem, izšle pa so tudi v dveh samostojnih knjigah. Pesniški zbirki Veter poje iz leta 1981 je leta 1988 sledila še zbirka Vigredno sonce. Toda Mili Hrobath pesni tudi za odrasle, kar je znano vsaj od leta 2005, ko so v knjižni obliki izšle njene Sanje o marelicah. Deset let zatem se je oglasila s pesniško zbirko Ozare dneva, sodelovala pa je tudi v legendarni koroški literarni reviji Mladje.
Najnovejša pesniška zbirka Mili Hrobath prinaša razpoloženjske pesmi, ki se porajajo iz občasnih življenjskih občutkov in na različne načine oblikujejo „barvitost časa“, kot je tudi naslov zbirke. V njej je objavljenih več kot sedemdeset lirskih besedil v kratkih prostih verzih, ki obsegajo le po dve, največ tri besede. Vse pesmi so brez naslovov in so razporejene v kitice z neenakomernimi števili verzov. Prekinjajo jih impresivne črno-bele risbe koroškega slikarja in arhitekta Karla Vouka. Njegove z močnim občutkom za sporočilo posameznega besedila oblikovane poslikave so hkrati tudi nekakšne signalne zareze, ki prekinjajo tok besedil in jih združujejo v po obsegu različno velike sklope.
Po uvodnih akordih s tremi pesmimi, ki napovedujejo trenutke, ki so, kot pravi pesnica „nanizani kot biseri na življenjski nitki“, sledi ob Voukovi učinkoviti risbi „skodelice kave“ po očitno prestani težki noči pesničina želja po umiritvi ob sončnem vzhodu in kavi. Mili Hrobath namreč išče smisel v najbolj običajnih stvareh in se skuša skozi nenehno obkrožanje istih ali podobnih motivov povzpeti iz vsakdanje stvarnosti v nekaj, kar ima presežno vrednost in pozitivno osmisli bivanjske trenutke.
V pesniških izpovedih Mili Hrobath ni nikakršne sentimentalnosti. Velikokrat jih prebode nekaj rezkega, trpkega in ranljivega. Prisotna je življenjska bolečina, ki pa jo avtorica premaga z zrelo umirjenostjo in nekakšnim notranjim pogumom. Vedno znova se namreč iz temnih občutkov s pomočjo treznih misli in samokritičnosti vzpne v novo moč, kjer „up izpodrine brezupnost“.
Tim Wüster, tudi sam pesnik in učitelj, ki tako kot pesnica živi v istem kraju Šentlenart pri Sedmih studencih, je v spremni besedi zapisal, da ga je presenetilo, kolikokrat se v zbirki pojavi pojem „beseda“ v najrazličnejših oblikah in zvezah: Avtorica namreč piše o previdnih, lepih, pravih pa tudi gnusnih in slečenih besedah. Pravi, da je beseda močna, trdoživa, dolgoživa, včasih celo većna. Tudi si želi „besedo za kažipot“. V eni od pesmi „lovi besede“, da z njimi „ovije svoj razkosani dan“, drugič pa spet meni, da besede „preživijo smrt“.
Zdi se mi, da v tem nenehnem pesničinem sklicevanju na „besedo“ ob vztrajni rotitvi „besede“ tiči več, morda podzavestna želja, da naj domača beseda nikoli ne usahne in zamre v objemu tujejezičnosti v okolju brez občutka za izrazno pristnost in avtentično moč avtohtone slovenske besede. Ta želja je močno prisotna prav pri pripadnikih slovenske manjšine, obdane z drugim in drugačnim.
Drugi pogosti pojem v zbirki Barvitost časa, je signalna beseda „misli“. Mili Hrobath piše, da se v njene „misli ugnezdi zlobnost“. Včasih njene misli postanejo „brezdomske“, drugič „motijo harmonijo“, včasih se „enooke misli porivajo skozi dan“ , toda „hvaležna misel nosi v sebi spomin“.
Skozi posamezne predele zbirke so nanizani najrazličnejši življenjski občutki, ki se pretakajo skozi pesničino življenje. Vedno znova se v pesniških besedilih pojavijo tudi religiozni simboli ali namigi. V eni od pesmi se avtorica doživi „kot Samarijanka v prostoru naključja“. Z vedrom čaka ob robu vodnjaka na neznanca, da ji da vode. Nekaj zatem čaka na „angela, da me znova osvoji“ in „vrne dom… in modrost in smeh“.
Zbirko Barvitost časa lepšajo podobe iz narave in opisi letnih časov. S posrečeno primero, ko „v zraku visi trikotno poletje in potonika diha njegovo lepoto“ išče pesnica srečo tudi zase , v jeseni pa čaka na trgatev, ko „zrelost osladi čas“.
Pesmi se skozi zbirko nizajo kot stopinje skozi življenjske postaje. Spomin na preteklo včasih zaboli, drugič pa je lahko tudi dragocen, zdrav in lep in bogati pesničine dneve, „kadar sonce visi previsoko“.
Pesniška zbirka Barvitost časa na razmeroma enostaven, a odkrit način, zrcali avtoričino pot skozi čas. V posameznih besedilih niso predstavljeni le pesničini mimobežni življenjski občutki, temveč se vedno znova oglaša želja po večjem in boljšem s pomočjo preseganja zamejenih življenjskih stanj. V tem smislu nove pesmi Mili Hrobath dokumentirajo hrepenenje po višjem in čistejšem. Izražajo pesničino zorenje skozi čas in so značilen in zanimiv prikaz nekega individualnega in tudi kulturnega razvoja.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Neveljaven email naslov