Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mili Hrobath: Barvitost časa

23.09.2019

Avtor recenzije: Lev Detela Bere Igor Velše.

Celovec : Mohorjeva založba, 2019

Leta 1944 v Selah rojeno pesnico in upokojeno učiteljico Mili Hrobath najbrž pozna skoraj vsak slovenski otrok na avstrijskem Koroškem. Znana in priljubljena je kot avtorica pesmi za otroke, ki jih je objavljala zlasti v Mladem rodu, glasilu za slovensko šolsko mladino na Koroškem, izšle pa so tudi v dveh samostojnih knjigah. Pesniški zbirki Veter poje iz leta 1981 je leta 1988 sledila še zbirka Vigredno sonce. Toda Mili Hrobath pesni tudi za odrasle, kar je znano vsaj od leta 2005, ko so v knjižni obliki izšle njene Sanje o marelicah. Deset let zatem se je oglasila s pesniško zbirko Ozare dneva, sodelovala pa je tudi v legendarni koroški literarni reviji Mladje.

Najnovejša pesniška zbirka Mili Hrobath prinaša razpoloženjske pesmi, ki se porajajo iz občasnih življenjskih občutkov in na različne načine oblikujejo „barvitost časa“, kot je tudi naslov zbirke. V njej je objavljenih več kot sedemdeset lirskih besedil v kratkih prostih verzih, ki obsegajo le po dve, največ tri besede. Vse pesmi so brez naslovov in so razporejene v kitice z neenakomernimi števili verzov. Prekinjajo jih impresivne črno-bele risbe koroškega slikarja in arhitekta Karla Vouka. Njegove z močnim občutkom za sporočilo posameznega besedila oblikovane poslikave so hkrati tudi nekakšne signalne zareze, ki prekinjajo tok besedil in jih združujejo v po obsegu različno velike sklope.

Po uvodnih akordih s tremi pesmimi, ki napovedujejo trenutke, ki so, kot pravi pesnica „nanizani kot biseri na življenjski nitki“, sledi ob Voukovi učinkoviti risbi „skodelice kave“ po očitno prestani težki noči pesničina želja po umiritvi ob sončnem vzhodu in kavi. Mili Hrobath namreč išče smisel v najbolj običajnih stvareh in se skuša skozi nenehno obkrožanje istih ali podobnih motivov povzpeti iz vsakdanje stvarnosti v nekaj, kar ima presežno vrednost in pozitivno osmisli bivanjske trenutke.

V pesniških izpovedih Mili Hrobath ni nikakršne sentimentalnosti. Velikokrat jih prebode nekaj rezkega, trpkega in ranljivega. Prisotna je življenjska bolečina, ki pa jo avtorica premaga z zrelo umirjenostjo in nekakšnim notranjim pogumom. Vedno znova se namreč iz temnih občutkov s pomočjo treznih misli in samokritičnosti vzpne v novo moč, kjer „up izpodrine brezupnost“.

Tim Wüster, tudi sam pesnik in učitelj, ki tako kot pesnica živi v istem kraju Šentlenart pri Sedmih studencih, je v spremni besedi zapisal, da ga je presenetilo, kolikokrat se v zbirki pojavi pojem „beseda“ v najrazličnejših oblikah in zvezah: Avtorica namreč piše o previdnih, lepih, pravih pa tudi gnusnih in slečenih besedah. Pravi, da je beseda močna, trdoživa, dolgoživa, včasih celo većna. Tudi si želi „besedo za kažipot“. V eni od pesmi „lovi besede“, da z njimi „ovije svoj razkosani dan“, drugič pa spet meni, da besede „preživijo smrt“.

Zdi se mi, da v tem nenehnem pesničinem sklicevanju na „besedo“ ob vztrajni rotitvi „besede“ tiči več, morda podzavestna želja, da naj domača beseda nikoli ne usahne in zamre v objemu tujejezičnosti v okolju brez občutka za izrazno pristnost in avtentično moč avtohtone slovenske besede. Ta želja je močno prisotna prav pri pripadnikih slovenske manjšine, obdane z drugim in drugačnim.

Drugi pogosti pojem v zbirki Barvitost časa, je signalna beseda „misli“. Mili Hrobath piše, da se v njene „misli ugnezdi zlobnost“. Včasih njene misli postanejo „brezdomske“, drugič „motijo harmonijo“, včasih se „enooke misli porivajo skozi dan“ , toda „hvaležna misel nosi v sebi spomin“.

Skozi posamezne predele zbirke so nanizani najrazličnejši življenjski občutki, ki se pretakajo skozi pesničino življenje. Vedno znova se v pesniških besedilih pojavijo tudi religiozni simboli ali namigi. V eni od pesmi se avtorica doživi „kot Samarijanka v prostoru naključja“. Z vedrom čaka ob robu vodnjaka na neznanca, da ji da vode. Nekaj zatem čaka na „angela, da me znova osvoji“ in „vrne dom… in modrost in smeh“.

Zbirko Barvitost časa lepšajo podobe iz narave in opisi letnih časov. S posrečeno primero, ko „v zraku visi trikotno poletje in potonika diha njegovo lepoto“ išče pesnica srečo tudi zase , v jeseni pa čaka na trgatev, ko „zrelost osladi čas“.

Pesmi se skozi zbirko nizajo kot stopinje skozi življenjske postaje. Spomin na preteklo včasih zaboli, drugič pa je lahko tudi dragocen, zdrav in lep in bogati pesničine dneve, „kadar sonce visi previsoko“.

Pesniška zbirka Barvitost časa na razmeroma enostaven, a odkrit način, zrcali avtoričino pot skozi čas. V posameznih besedilih niso predstavljeni le pesničini mimobežni življenjski občutki, temveč se vedno znova oglaša želja po večjem in boljšem s pomočjo preseganja zamejenih življenjskih stanj. V tem smislu nove pesmi Mili Hrobath dokumentirajo hrepenenje po višjem in čistejšem. Izražajo pesničino zorenje skozi čas in so značilen in zanimiv prikaz nekega individualnega in tudi kulturnega razvoja.


Ocene

2008 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mili Hrobath: Barvitost časa

23.09.2019

Avtor recenzije: Lev Detela Bere Igor Velše.

Celovec : Mohorjeva založba, 2019

Leta 1944 v Selah rojeno pesnico in upokojeno učiteljico Mili Hrobath najbrž pozna skoraj vsak slovenski otrok na avstrijskem Koroškem. Znana in priljubljena je kot avtorica pesmi za otroke, ki jih je objavljala zlasti v Mladem rodu, glasilu za slovensko šolsko mladino na Koroškem, izšle pa so tudi v dveh samostojnih knjigah. Pesniški zbirki Veter poje iz leta 1981 je leta 1988 sledila še zbirka Vigredno sonce. Toda Mili Hrobath pesni tudi za odrasle, kar je znano vsaj od leta 2005, ko so v knjižni obliki izšle njene Sanje o marelicah. Deset let zatem se je oglasila s pesniško zbirko Ozare dneva, sodelovala pa je tudi v legendarni koroški literarni reviji Mladje.

Najnovejša pesniška zbirka Mili Hrobath prinaša razpoloženjske pesmi, ki se porajajo iz občasnih življenjskih občutkov in na različne načine oblikujejo „barvitost časa“, kot je tudi naslov zbirke. V njej je objavljenih več kot sedemdeset lirskih besedil v kratkih prostih verzih, ki obsegajo le po dve, največ tri besede. Vse pesmi so brez naslovov in so razporejene v kitice z neenakomernimi števili verzov. Prekinjajo jih impresivne črno-bele risbe koroškega slikarja in arhitekta Karla Vouka. Njegove z močnim občutkom za sporočilo posameznega besedila oblikovane poslikave so hkrati tudi nekakšne signalne zareze, ki prekinjajo tok besedil in jih združujejo v po obsegu različno velike sklope.

Po uvodnih akordih s tremi pesmimi, ki napovedujejo trenutke, ki so, kot pravi pesnica „nanizani kot biseri na življenjski nitki“, sledi ob Voukovi učinkoviti risbi „skodelice kave“ po očitno prestani težki noči pesničina želja po umiritvi ob sončnem vzhodu in kavi. Mili Hrobath namreč išče smisel v najbolj običajnih stvareh in se skuša skozi nenehno obkrožanje istih ali podobnih motivov povzpeti iz vsakdanje stvarnosti v nekaj, kar ima presežno vrednost in pozitivno osmisli bivanjske trenutke.

V pesniških izpovedih Mili Hrobath ni nikakršne sentimentalnosti. Velikokrat jih prebode nekaj rezkega, trpkega in ranljivega. Prisotna je življenjska bolečina, ki pa jo avtorica premaga z zrelo umirjenostjo in nekakšnim notranjim pogumom. Vedno znova se namreč iz temnih občutkov s pomočjo treznih misli in samokritičnosti vzpne v novo moč, kjer „up izpodrine brezupnost“.

Tim Wüster, tudi sam pesnik in učitelj, ki tako kot pesnica živi v istem kraju Šentlenart pri Sedmih studencih, je v spremni besedi zapisal, da ga je presenetilo, kolikokrat se v zbirki pojavi pojem „beseda“ v najrazličnejših oblikah in zvezah: Avtorica namreč piše o previdnih, lepih, pravih pa tudi gnusnih in slečenih besedah. Pravi, da je beseda močna, trdoživa, dolgoživa, včasih celo većna. Tudi si želi „besedo za kažipot“. V eni od pesmi „lovi besede“, da z njimi „ovije svoj razkosani dan“, drugič pa spet meni, da besede „preživijo smrt“.

Zdi se mi, da v tem nenehnem pesničinem sklicevanju na „besedo“ ob vztrajni rotitvi „besede“ tiči več, morda podzavestna želja, da naj domača beseda nikoli ne usahne in zamre v objemu tujejezičnosti v okolju brez občutka za izrazno pristnost in avtentično moč avtohtone slovenske besede. Ta želja je močno prisotna prav pri pripadnikih slovenske manjšine, obdane z drugim in drugačnim.

Drugi pogosti pojem v zbirki Barvitost časa, je signalna beseda „misli“. Mili Hrobath piše, da se v njene „misli ugnezdi zlobnost“. Včasih njene misli postanejo „brezdomske“, drugič „motijo harmonijo“, včasih se „enooke misli porivajo skozi dan“ , toda „hvaležna misel nosi v sebi spomin“.

Skozi posamezne predele zbirke so nanizani najrazličnejši življenjski občutki, ki se pretakajo skozi pesničino življenje. Vedno znova se v pesniških besedilih pojavijo tudi religiozni simboli ali namigi. V eni od pesmi se avtorica doživi „kot Samarijanka v prostoru naključja“. Z vedrom čaka ob robu vodnjaka na neznanca, da ji da vode. Nekaj zatem čaka na „angela, da me znova osvoji“ in „vrne dom… in modrost in smeh“.

Zbirko Barvitost časa lepšajo podobe iz narave in opisi letnih časov. S posrečeno primero, ko „v zraku visi trikotno poletje in potonika diha njegovo lepoto“ išče pesnica srečo tudi zase , v jeseni pa čaka na trgatev, ko „zrelost osladi čas“.

Pesmi se skozi zbirko nizajo kot stopinje skozi življenjske postaje. Spomin na preteklo včasih zaboli, drugič pa je lahko tudi dragocen, zdrav in lep in bogati pesničine dneve, „kadar sonce visi previsoko“.

Pesniška zbirka Barvitost časa na razmeroma enostaven, a odkrit način, zrcali avtoričino pot skozi čas. V posameznih besedilih niso predstavljeni le pesničini mimobežni življenjski občutki, temveč se vedno znova oglaša želja po večjem in boljšem s pomočjo preseganja zamejenih življenjskih stanj. V tem smislu nove pesmi Mili Hrobath dokumentirajo hrepenenje po višjem in čistejšem. Izražajo pesničino zorenje skozi čas in so značilen in zanimiv prikaz nekega individualnega in tudi kulturnega razvoja.


10.08.2020

Janko Petrovec: Karantena. Rim

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Lidija Hartman.


10.08.2020

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


07.08.2020

O filmu Rim

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.08.2020

Skrito življenje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.08.2020

Blaž Lukan: Turški lok

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Aleksander Golja.


03.08.2020

Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Lidija Hartman.


03.08.2020

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


31.07.2020

Sci-fi in ženske

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.07.2020

Proxima

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.07.2020

Dušan Mitana: Pasji dnevi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


27.07.2020

Denise Levertov: Novi in izbrani eseji

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ivan Lotrič


27.07.2020

Ana Schnabl: Mojstrovina

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Jasna Rodošek


27.07.2020

Ervin Fritz: Savinjčanke

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere:Bernard Stramič.


20.07.2020

Martina Kafol in Ace Mermolja: Narodni dom - Trst 1904-1920

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


20.07.2020

Aleš Šteger: Pričevanje

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


20.07.2020

Margaret Atwood: Testamenti

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.


17.07.2020

Film pod zvezdami

Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.


17.07.2020

TEKMOVALNI FILMI NA 16. GROSSMANNOVEM FESTIVALU FANTASTIČNEGA FILMA IN VINA

Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.


17.07.2020

Mali princ Fahim

V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.


17.07.2020

ŠIVI

Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.


Stran 69 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov