Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sebastijan Pregelj: v Elvisovi sobi

30.09.2019

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2019

Roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi se začne v osemdesetih letih. Spremljamo protagonista Jana, kako hodi v šolo, sklepa prva trdna prijateljstva, dobi prve zagrizene sovražnike in se prvič zaljubi, spopada pa se tudi z osebnimi izgubami, novostmi in spremembami. Ko odrašča, je vse bolj vpet tudi v družbeno dogajanje in dogodki, ki jih je kot otrok zlahka preslišal, začenjajo krojiti njegovo življenje in posegati v njegovo usodo. Čeprav gre po eni strani za razvojni roman, ki nam pokaže odraščanje enega fanta, je to slika celotne generacije, ki je odraščala v Jugoslaviji in je bila tesno vpeta v njen razpad, vojna, povojna in osamosvojitvena leta.

Naslovna soba je varen prostor za igro, kamor predsodki nimajo vstopa. Jan se namreč spoprijatelji s sošolcem Elvisom, čigar družina prihaja iz Makedonije, njihovi predniki pa so Turki, zato imajo seveda svoje navade. Janova družina jih toplo sprejema, predvsem šolski razgrajači s Sršenom na čelu pa so do Elvisa manj prizanesljivi. V zavetju sobe se ne more zgoditi nič slabega, tam vladajo nepremagljivi akcijski junaki, od Supermana in Sandokana do kasnejšega Luka Skywalkerja, s katerimi se fanta navdušeno igrata. A nenehno se zavedamo, da ta naivnost ne more trajati v nedogled, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo mehurček razpočil in prijatelja pustil brez zraka. Tega se v retrospektivi zaveda tudi Jan:

»Še veliko let kasneje, ko bom premišljeval, kaj se je pravzaprav zgodilo, me bo obhajala neke vrste otožnost. Želel si bom, da bi bila spet dečka, ki sedita na tleh v Elvisovi sobi. Eden govori, da se bo pridružil piratom, drugi ga posluša in mu verjame sleherno besedo. Občuduje ga in si želi, da bi bil tudi sam tak. Če bi Superman govoril, bi mi rekel, da se stvari v življenju pogosto izidejo drugače, kot si želimo, da želje in upi večinoma ostanejo neizpolnjeni. […] Če bi Superman govoril, bi mi rekel: Bodi prijatelj s fantom, ki bo kmalu odšel med pirate, in nikoli ne dovoli strahu, da je močnejši od tebe. Ko pa bo prišel čas ločitve, pojdi svojo pot in se ne oziraj.«

Roman V Elvisovi sobi je napisan v nekakšnih vinjetah, z večjimi ali manjšimi časovnimi preskoki, pri čemer je poudarek na prelomnih dogodkih ali na dogodkih, ki vključujejo osrednje in nekatere pomembnejše stranske osebe. Prav zato lahko spremljamo Janov dolgoletni razvoj, ki sega še v odhod v vojsko, pa vojno in življenje po njej. Pregelj obvlada otroški pogled, saj besedilo ne deluje, kot da bi ga posnemal odrasli, ki se poskuša spomniti, kako je bilo nekoč, ampak je Janovo mladostniško navdušenje res pristno in iskrivo. Njegova domišljija je bogata; v moškem s črnim klobukom vidi čarovnika, ki ga bo spremenil v zajca ali prašiča. Rad posluša in pripoveduje zgodbe, odrasle pa dojema kot zakladnice spominov in podatkov, četudi malo z rezervo. Stvarni podatki o okolju in preteklosti so organsko vpleteni skozi pripovedovanje ali pogovore odraslih, zato ne motijo. Če kakšne besede ne pozna, se pretvarja in se kasneje poduči; če ga kaj zanima, vpraša ali poskusi sam, hitro pa tudi kaj pozabi ali spregleda, prav res je radoživ in navihan. Vedno bolj ga zanima tudi spolnost in nadobudno jo raziskuje, predvsem s pomočjo starejših prijateljev, ki mu dajejo nasvete in se tudi šopirijo, zato Jan išče priložnosti, da bi si celotno stvar razjasnil in jo seveda užil tudi sam. Ko vidimo odraščati protagonista, pa seveda vidimo tudi odrasle okrog njega, kako se starajo, in ravno tu vidimo eno izmed poant romana: najpomembneje je, kakšen si za časa življenja do soljudi in kaj pustiš za seboj. Janov ded, s katerim imata topel odnos, ima v starosti okrog sebe zbrano vso družino, le leska v očeh ima nekoliko manj, ljudomrzni Sršenov oče pa umre osamljen. V ospredju so odnosi in Pregelj jih zna s časom dobro razviti; nekateri prijatelji se oddaljijo, drugi se nepričakovano zbližajo, tretji se znova najdejo čez mnogo let, pri tem pa nekateri napredujejo bolj kot drugi.

Roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi tudi pokaže, da se med odraščanjem ne zavedamo obče zgodovine, ki sproti nastaja, vendar pa jo lahko skonstruiramo in sestavimo za nazaj, ko smo odrasli in se nam pogled razširi. Čeprav je Jan kot otrok do veliko stvari brezbrižen, se tudi on zaveda, kateri trenutki so zgodovinsko prelomni, taka je zagotovo Titova smrt, ki se vseh kolektivno dotakne. Pa vendar je bolj zagret za napredek in prihajajoče novosti, – od novih glasbenih plošč do barvne televizije in računalnikov. Ker so večinoma izpostavljeni večji dogodki, kot je na primer Černobil, naracija ne deluje umetno, sploh kasneje, ko je že odrasel in sledi dogodkom. Za najbolj čustven in močan del romana pa je treba počakati do zadnje tretjine, ko se slutnja vojne uresniči:

»Če bi takrat vedel, kaj prihaja, bi zadnji dan vsakega od vojakov, s katerimi sem preživel tisto leto, objel in poljubil na obe lici. Če bi vedel, kaj prihaja, bi jim zaželel, da preživijo. Zaželel bi jim, da jim ne bi bilo treba nikoli nikogar ubiti. Mi pa smo se samo režali, na železniški postaji v Skopju spili še eno pivo, drug drugega poslali v tri pizde materine in vstopili na vlak, ki nas je odpeljal v prihodnost.«

Z vojno se vsa otroška nostalgija izpere, zbledi in kar ostane po njej, je trpek okus po obžalovanju in bolečini. Pretanjeno napisani roman pa se pred nami spremeni v Elvisovo sobo – dokler je ne zapustimo, nas zunanji svet ne more raniti, saj je v sobi še vedno vse, kar je bilo, in ni nikoli prešlo.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sebastijan Pregelj: v Elvisovi sobi

30.09.2019

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2019

Roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi se začne v osemdesetih letih. Spremljamo protagonista Jana, kako hodi v šolo, sklepa prva trdna prijateljstva, dobi prve zagrizene sovražnike in se prvič zaljubi, spopada pa se tudi z osebnimi izgubami, novostmi in spremembami. Ko odrašča, je vse bolj vpet tudi v družbeno dogajanje in dogodki, ki jih je kot otrok zlahka preslišal, začenjajo krojiti njegovo življenje in posegati v njegovo usodo. Čeprav gre po eni strani za razvojni roman, ki nam pokaže odraščanje enega fanta, je to slika celotne generacije, ki je odraščala v Jugoslaviji in je bila tesno vpeta v njen razpad, vojna, povojna in osamosvojitvena leta.

Naslovna soba je varen prostor za igro, kamor predsodki nimajo vstopa. Jan se namreč spoprijatelji s sošolcem Elvisom, čigar družina prihaja iz Makedonije, njihovi predniki pa so Turki, zato imajo seveda svoje navade. Janova družina jih toplo sprejema, predvsem šolski razgrajači s Sršenom na čelu pa so do Elvisa manj prizanesljivi. V zavetju sobe se ne more zgoditi nič slabega, tam vladajo nepremagljivi akcijski junaki, od Supermana in Sandokana do kasnejšega Luka Skywalkerja, s katerimi se fanta navdušeno igrata. A nenehno se zavedamo, da ta naivnost ne more trajati v nedogled, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo mehurček razpočil in prijatelja pustil brez zraka. Tega se v retrospektivi zaveda tudi Jan:

»Še veliko let kasneje, ko bom premišljeval, kaj se je pravzaprav zgodilo, me bo obhajala neke vrste otožnost. Želel si bom, da bi bila spet dečka, ki sedita na tleh v Elvisovi sobi. Eden govori, da se bo pridružil piratom, drugi ga posluša in mu verjame sleherno besedo. Občuduje ga in si želi, da bi bil tudi sam tak. Če bi Superman govoril, bi mi rekel, da se stvari v življenju pogosto izidejo drugače, kot si želimo, da želje in upi večinoma ostanejo neizpolnjeni. […] Če bi Superman govoril, bi mi rekel: Bodi prijatelj s fantom, ki bo kmalu odšel med pirate, in nikoli ne dovoli strahu, da je močnejši od tebe. Ko pa bo prišel čas ločitve, pojdi svojo pot in se ne oziraj.«

Roman V Elvisovi sobi je napisan v nekakšnih vinjetah, z večjimi ali manjšimi časovnimi preskoki, pri čemer je poudarek na prelomnih dogodkih ali na dogodkih, ki vključujejo osrednje in nekatere pomembnejše stranske osebe. Prav zato lahko spremljamo Janov dolgoletni razvoj, ki sega še v odhod v vojsko, pa vojno in življenje po njej. Pregelj obvlada otroški pogled, saj besedilo ne deluje, kot da bi ga posnemal odrasli, ki se poskuša spomniti, kako je bilo nekoč, ampak je Janovo mladostniško navdušenje res pristno in iskrivo. Njegova domišljija je bogata; v moškem s črnim klobukom vidi čarovnika, ki ga bo spremenil v zajca ali prašiča. Rad posluša in pripoveduje zgodbe, odrasle pa dojema kot zakladnice spominov in podatkov, četudi malo z rezervo. Stvarni podatki o okolju in preteklosti so organsko vpleteni skozi pripovedovanje ali pogovore odraslih, zato ne motijo. Če kakšne besede ne pozna, se pretvarja in se kasneje poduči; če ga kaj zanima, vpraša ali poskusi sam, hitro pa tudi kaj pozabi ali spregleda, prav res je radoživ in navihan. Vedno bolj ga zanima tudi spolnost in nadobudno jo raziskuje, predvsem s pomočjo starejših prijateljev, ki mu dajejo nasvete in se tudi šopirijo, zato Jan išče priložnosti, da bi si celotno stvar razjasnil in jo seveda užil tudi sam. Ko vidimo odraščati protagonista, pa seveda vidimo tudi odrasle okrog njega, kako se starajo, in ravno tu vidimo eno izmed poant romana: najpomembneje je, kakšen si za časa življenja do soljudi in kaj pustiš za seboj. Janov ded, s katerim imata topel odnos, ima v starosti okrog sebe zbrano vso družino, le leska v očeh ima nekoliko manj, ljudomrzni Sršenov oče pa umre osamljen. V ospredju so odnosi in Pregelj jih zna s časom dobro razviti; nekateri prijatelji se oddaljijo, drugi se nepričakovano zbližajo, tretji se znova najdejo čez mnogo let, pri tem pa nekateri napredujejo bolj kot drugi.

Roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi tudi pokaže, da se med odraščanjem ne zavedamo obče zgodovine, ki sproti nastaja, vendar pa jo lahko skonstruiramo in sestavimo za nazaj, ko smo odrasli in se nam pogled razširi. Čeprav je Jan kot otrok do veliko stvari brezbrižen, se tudi on zaveda, kateri trenutki so zgodovinsko prelomni, taka je zagotovo Titova smrt, ki se vseh kolektivno dotakne. Pa vendar je bolj zagret za napredek in prihajajoče novosti, – od novih glasbenih plošč do barvne televizije in računalnikov. Ker so večinoma izpostavljeni večji dogodki, kot je na primer Černobil, naracija ne deluje umetno, sploh kasneje, ko je že odrasel in sledi dogodkom. Za najbolj čustven in močan del romana pa je treba počakati do zadnje tretjine, ko se slutnja vojne uresniči:

»Če bi takrat vedel, kaj prihaja, bi zadnji dan vsakega od vojakov, s katerimi sem preživel tisto leto, objel in poljubil na obe lici. Če bi vedel, kaj prihaja, bi jim zaželel, da preživijo. Zaželel bi jim, da jim ne bi bilo treba nikoli nikogar ubiti. Mi pa smo se samo režali, na železniški postaji v Skopju spili še eno pivo, drug drugega poslali v tri pizde materine in vstopili na vlak, ki nas je odpeljal v prihodnost.«

Z vojno se vsa otroška nostalgija izpere, zbledi in kar ostane po njej, je trpek okus po obžalovanju in bolečini. Pretanjeno napisani roman pa se pred nami spremeni v Elvisovo sobo – dokler je ne zapustimo, nas zunanji svet ne more raniti, saj je v sobi še vedno vse, kar je bilo, in ni nikoli prešlo.


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


Stran 37 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov