Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sebastijan Pregelj: v Elvisovi sobi

30.09.2019

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2019

Roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi se začne v osemdesetih letih. Spremljamo protagonista Jana, kako hodi v šolo, sklepa prva trdna prijateljstva, dobi prve zagrizene sovražnike in se prvič zaljubi, spopada pa se tudi z osebnimi izgubami, novostmi in spremembami. Ko odrašča, je vse bolj vpet tudi v družbeno dogajanje in dogodki, ki jih je kot otrok zlahka preslišal, začenjajo krojiti njegovo življenje in posegati v njegovo usodo. Čeprav gre po eni strani za razvojni roman, ki nam pokaže odraščanje enega fanta, je to slika celotne generacije, ki je odraščala v Jugoslaviji in je bila tesno vpeta v njen razpad, vojna, povojna in osamosvojitvena leta.

Naslovna soba je varen prostor za igro, kamor predsodki nimajo vstopa. Jan se namreč spoprijatelji s sošolcem Elvisom, čigar družina prihaja iz Makedonije, njihovi predniki pa so Turki, zato imajo seveda svoje navade. Janova družina jih toplo sprejema, predvsem šolski razgrajači s Sršenom na čelu pa so do Elvisa manj prizanesljivi. V zavetju sobe se ne more zgoditi nič slabega, tam vladajo nepremagljivi akcijski junaki, od Supermana in Sandokana do kasnejšega Luka Skywalkerja, s katerimi se fanta navdušeno igrata. A nenehno se zavedamo, da ta naivnost ne more trajati v nedogled, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo mehurček razpočil in prijatelja pustil brez zraka. Tega se v retrospektivi zaveda tudi Jan:

»Še veliko let kasneje, ko bom premišljeval, kaj se je pravzaprav zgodilo, me bo obhajala neke vrste otožnost. Želel si bom, da bi bila spet dečka, ki sedita na tleh v Elvisovi sobi. Eden govori, da se bo pridružil piratom, drugi ga posluša in mu verjame sleherno besedo. Občuduje ga in si želi, da bi bil tudi sam tak. Če bi Superman govoril, bi mi rekel, da se stvari v življenju pogosto izidejo drugače, kot si želimo, da želje in upi večinoma ostanejo neizpolnjeni. […] Če bi Superman govoril, bi mi rekel: Bodi prijatelj s fantom, ki bo kmalu odšel med pirate, in nikoli ne dovoli strahu, da je močnejši od tebe. Ko pa bo prišel čas ločitve, pojdi svojo pot in se ne oziraj.«

Roman V Elvisovi sobi je napisan v nekakšnih vinjetah, z večjimi ali manjšimi časovnimi preskoki, pri čemer je poudarek na prelomnih dogodkih ali na dogodkih, ki vključujejo osrednje in nekatere pomembnejše stranske osebe. Prav zato lahko spremljamo Janov dolgoletni razvoj, ki sega še v odhod v vojsko, pa vojno in življenje po njej. Pregelj obvlada otroški pogled, saj besedilo ne deluje, kot da bi ga posnemal odrasli, ki se poskuša spomniti, kako je bilo nekoč, ampak je Janovo mladostniško navdušenje res pristno in iskrivo. Njegova domišljija je bogata; v moškem s črnim klobukom vidi čarovnika, ki ga bo spremenil v zajca ali prašiča. Rad posluša in pripoveduje zgodbe, odrasle pa dojema kot zakladnice spominov in podatkov, četudi malo z rezervo. Stvarni podatki o okolju in preteklosti so organsko vpleteni skozi pripovedovanje ali pogovore odraslih, zato ne motijo. Če kakšne besede ne pozna, se pretvarja in se kasneje poduči; če ga kaj zanima, vpraša ali poskusi sam, hitro pa tudi kaj pozabi ali spregleda, prav res je radoživ in navihan. Vedno bolj ga zanima tudi spolnost in nadobudno jo raziskuje, predvsem s pomočjo starejših prijateljev, ki mu dajejo nasvete in se tudi šopirijo, zato Jan išče priložnosti, da bi si celotno stvar razjasnil in jo seveda užil tudi sam. Ko vidimo odraščati protagonista, pa seveda vidimo tudi odrasle okrog njega, kako se starajo, in ravno tu vidimo eno izmed poant romana: najpomembneje je, kakšen si za časa življenja do soljudi in kaj pustiš za seboj. Janov ded, s katerim imata topel odnos, ima v starosti okrog sebe zbrano vso družino, le leska v očeh ima nekoliko manj, ljudomrzni Sršenov oče pa umre osamljen. V ospredju so odnosi in Pregelj jih zna s časom dobro razviti; nekateri prijatelji se oddaljijo, drugi se nepričakovano zbližajo, tretji se znova najdejo čez mnogo let, pri tem pa nekateri napredujejo bolj kot drugi.

Roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi tudi pokaže, da se med odraščanjem ne zavedamo obče zgodovine, ki sproti nastaja, vendar pa jo lahko skonstruiramo in sestavimo za nazaj, ko smo odrasli in se nam pogled razširi. Čeprav je Jan kot otrok do veliko stvari brezbrižen, se tudi on zaveda, kateri trenutki so zgodovinsko prelomni, taka je zagotovo Titova smrt, ki se vseh kolektivno dotakne. Pa vendar je bolj zagret za napredek in prihajajoče novosti, – od novih glasbenih plošč do barvne televizije in računalnikov. Ker so večinoma izpostavljeni večji dogodki, kot je na primer Černobil, naracija ne deluje umetno, sploh kasneje, ko je že odrasel in sledi dogodkom. Za najbolj čustven in močan del romana pa je treba počakati do zadnje tretjine, ko se slutnja vojne uresniči:

»Če bi takrat vedel, kaj prihaja, bi zadnji dan vsakega od vojakov, s katerimi sem preživel tisto leto, objel in poljubil na obe lici. Če bi vedel, kaj prihaja, bi jim zaželel, da preživijo. Zaželel bi jim, da jim ne bi bilo treba nikoli nikogar ubiti. Mi pa smo se samo režali, na železniški postaji v Skopju spili še eno pivo, drug drugega poslali v tri pizde materine in vstopili na vlak, ki nas je odpeljal v prihodnost.«

Z vojno se vsa otroška nostalgija izpere, zbledi in kar ostane po njej, je trpek okus po obžalovanju in bolečini. Pretanjeno napisani roman pa se pred nami spremeni v Elvisovo sobo – dokler je ne zapustimo, nas zunanji svet ne more raniti, saj je v sobi še vedno vse, kar je bilo, in ni nikoli prešlo.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Sebastijan Pregelj: v Elvisovi sobi

30.09.2019

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2019

Roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi se začne v osemdesetih letih. Spremljamo protagonista Jana, kako hodi v šolo, sklepa prva trdna prijateljstva, dobi prve zagrizene sovražnike in se prvič zaljubi, spopada pa se tudi z osebnimi izgubami, novostmi in spremembami. Ko odrašča, je vse bolj vpet tudi v družbeno dogajanje in dogodki, ki jih je kot otrok zlahka preslišal, začenjajo krojiti njegovo življenje in posegati v njegovo usodo. Čeprav gre po eni strani za razvojni roman, ki nam pokaže odraščanje enega fanta, je to slika celotne generacije, ki je odraščala v Jugoslaviji in je bila tesno vpeta v njen razpad, vojna, povojna in osamosvojitvena leta.

Naslovna soba je varen prostor za igro, kamor predsodki nimajo vstopa. Jan se namreč spoprijatelji s sošolcem Elvisom, čigar družina prihaja iz Makedonije, njihovi predniki pa so Turki, zato imajo seveda svoje navade. Janova družina jih toplo sprejema, predvsem šolski razgrajači s Sršenom na čelu pa so do Elvisa manj prizanesljivi. V zavetju sobe se ne more zgoditi nič slabega, tam vladajo nepremagljivi akcijski junaki, od Supermana in Sandokana do kasnejšega Luka Skywalkerja, s katerimi se fanta navdušeno igrata. A nenehno se zavedamo, da ta naivnost ne more trajati v nedogled, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo mehurček razpočil in prijatelja pustil brez zraka. Tega se v retrospektivi zaveda tudi Jan:

»Še veliko let kasneje, ko bom premišljeval, kaj se je pravzaprav zgodilo, me bo obhajala neke vrste otožnost. Želel si bom, da bi bila spet dečka, ki sedita na tleh v Elvisovi sobi. Eden govori, da se bo pridružil piratom, drugi ga posluša in mu verjame sleherno besedo. Občuduje ga in si želi, da bi bil tudi sam tak. Če bi Superman govoril, bi mi rekel, da se stvari v življenju pogosto izidejo drugače, kot si želimo, da želje in upi večinoma ostanejo neizpolnjeni. […] Če bi Superman govoril, bi mi rekel: Bodi prijatelj s fantom, ki bo kmalu odšel med pirate, in nikoli ne dovoli strahu, da je močnejši od tebe. Ko pa bo prišel čas ločitve, pojdi svojo pot in se ne oziraj.«

Roman V Elvisovi sobi je napisan v nekakšnih vinjetah, z večjimi ali manjšimi časovnimi preskoki, pri čemer je poudarek na prelomnih dogodkih ali na dogodkih, ki vključujejo osrednje in nekatere pomembnejše stranske osebe. Prav zato lahko spremljamo Janov dolgoletni razvoj, ki sega še v odhod v vojsko, pa vojno in življenje po njej. Pregelj obvlada otroški pogled, saj besedilo ne deluje, kot da bi ga posnemal odrasli, ki se poskuša spomniti, kako je bilo nekoč, ampak je Janovo mladostniško navdušenje res pristno in iskrivo. Njegova domišljija je bogata; v moškem s črnim klobukom vidi čarovnika, ki ga bo spremenil v zajca ali prašiča. Rad posluša in pripoveduje zgodbe, odrasle pa dojema kot zakladnice spominov in podatkov, četudi malo z rezervo. Stvarni podatki o okolju in preteklosti so organsko vpleteni skozi pripovedovanje ali pogovore odraslih, zato ne motijo. Če kakšne besede ne pozna, se pretvarja in se kasneje poduči; če ga kaj zanima, vpraša ali poskusi sam, hitro pa tudi kaj pozabi ali spregleda, prav res je radoživ in navihan. Vedno bolj ga zanima tudi spolnost in nadobudno jo raziskuje, predvsem s pomočjo starejših prijateljev, ki mu dajejo nasvete in se tudi šopirijo, zato Jan išče priložnosti, da bi si celotno stvar razjasnil in jo seveda užil tudi sam. Ko vidimo odraščati protagonista, pa seveda vidimo tudi odrasle okrog njega, kako se starajo, in ravno tu vidimo eno izmed poant romana: najpomembneje je, kakšen si za časa življenja do soljudi in kaj pustiš za seboj. Janov ded, s katerim imata topel odnos, ima v starosti okrog sebe zbrano vso družino, le leska v očeh ima nekoliko manj, ljudomrzni Sršenov oče pa umre osamljen. V ospredju so odnosi in Pregelj jih zna s časom dobro razviti; nekateri prijatelji se oddaljijo, drugi se nepričakovano zbližajo, tretji se znova najdejo čez mnogo let, pri tem pa nekateri napredujejo bolj kot drugi.

Roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi tudi pokaže, da se med odraščanjem ne zavedamo obče zgodovine, ki sproti nastaja, vendar pa jo lahko skonstruiramo in sestavimo za nazaj, ko smo odrasli in se nam pogled razširi. Čeprav je Jan kot otrok do veliko stvari brezbrižen, se tudi on zaveda, kateri trenutki so zgodovinsko prelomni, taka je zagotovo Titova smrt, ki se vseh kolektivno dotakne. Pa vendar je bolj zagret za napredek in prihajajoče novosti, – od novih glasbenih plošč do barvne televizije in računalnikov. Ker so večinoma izpostavljeni večji dogodki, kot je na primer Černobil, naracija ne deluje umetno, sploh kasneje, ko je že odrasel in sledi dogodkom. Za najbolj čustven in močan del romana pa je treba počakati do zadnje tretjine, ko se slutnja vojne uresniči:

»Če bi takrat vedel, kaj prihaja, bi zadnji dan vsakega od vojakov, s katerimi sem preživel tisto leto, objel in poljubil na obe lici. Če bi vedel, kaj prihaja, bi jim zaželel, da preživijo. Zaželel bi jim, da jim ne bi bilo treba nikoli nikogar ubiti. Mi pa smo se samo režali, na železniški postaji v Skopju spili še eno pivo, drug drugega poslali v tri pizde materine in vstopili na vlak, ki nas je odpeljal v prihodnost.«

Z vojno se vsa otroška nostalgija izpere, zbledi in kar ostane po njej, je trpek okus po obžalovanju in bolečini. Pretanjeno napisani roman pa se pred nami spremeni v Elvisovo sobo – dokler je ne zapustimo, nas zunanji svet ne more raniti, saj je v sobi še vedno vse, kar je bilo, in ni nikoli prešlo.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


Stran 43 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov