Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Rozman
Bere Ana Bohte.
Prevedla Saša Jerele; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Leïla Slimani je francoska pisateljica maroških korenin, ki je za svoj drugi roman Uspavanka leta 2016 prejela francosko književno nagrado Goncourt. Gre za razmeroma kratek, zelo berljiv roman, ki se žanrsko spogleduje s srhljivko. Pretresljiv je že uvod, saj bralcu razkrije tragičen dogodek med varuško in dvema otrokoma. V nadaljevanju kronološko spremljamo dogajanje pred tem.
Paul in Myriam sta mlada francoska zakonca, ki se spopadata s težavami sodobnega starševstva. Otrokoma, leto in pol staremu Adamu in štiriletni Mili, želita le najboljše, hkrati pa se nočeta odreči kariernim ciljem. Myriam, ena najboljših odvetnic svoje generacije, se želi po nekajletnem premoru zaradi materinstva vrniti na delo. Paul, glasbeni producent pa se namerava bolj posvetiti ustvarjanju. Odločita se, da bosta najela varuško, in po pregledu več kandidatk ter upoštevanju svojih visokih meril izbereta Francozinjo srednjih let Louise. Sprva se zdi, kot da sta zadela na loteriji. Prijazna, malce zadržana varuška poleg skrbi za otroke prevzame še skrb za dom in gospodinjstvo. Kmalu pa se razkrije, da v sebi nosi skrivnosti, ki jim skuša na vsak način ubežati.
Kot eno izmed odlik romana je treba omeniti izčiščen slog, s katerim je pisateljica vzpostavila grozljivo ozračje. Z opisovanjem prizorov, ki se zgodijo med varuško in otrokoma v brezskrbni igri, nas vabi v notranji svet protagonistke, ki je vse prej kot preprost. O njenem življenju in preteklosti izvemo le drobec tu in tam, vendar ravno dovolj, da ostanemo na trnih. Razkrite podrobnosti iz njenega življenja kažejo na zapleteno duševnost introvertirane ženske, ki bralcu vse do konca romana ostane uganka.
Če sta poglavitni temi romana sodobno starševstvo v primežu rutine in črn scenarij o tem, kaj se najhujšega lahko zgodi, če otroke prepustimo v varstvo drugim, pa so obrobne teme zagotovo še moderna vzgoja, moderni partnerski odnos, razredne in kulturne razlike ter vprašanje priseljencev. Zakonca Paul in Myriam namreč varuško Louise izbereta načrtno, tudi zato, ker je Francozinja, ne priseljenka. Kmalu presenečena izvesta, da živi v eni izmed najrevnejših pariških četrti – tudi to jo na neki način določi. Trenutki, ki jih Louise preživi z otrokoma v parku, kjer so še druge varuške, nam slikajo sodobni Pariz, v katerem je normalno, da se starši iz služb vračajo v zgodnjih večernih urah, za njihove otroke pa skrbijo druge ženske, večinoma priseljenke, do katerih imajo Parižani srednjega in visokega razreda še vedno zaničevalen odnos.
Pomudimo se še malce pri samem začetku ter koncu romana. Če ste privrženec kriminalk, v katerih se takoj na začetku izve, kaj se je pravzaprav zgodilo, potem pa se v zgodbi počasi razkriva, kako je do zločina prišlo, vam bo roman všeč. Če pa ste eden izmed tistih, ki raje na koncu izvedo, kdo je storilec, je zelo verjetno, da vas knjiga ne bo prepričala. Čeprav je začetek popolnoma jasen in ne pušča niti kančka dvoma o tem, kaj se je zgodilo, je konec skoraj preveč odprt. Namreč, potem ko nam pisateljica s prvim stavkom romana, ki se glasi »Dojenček je mrtev.«, prinese na pladnju odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo, si želimo izvedeti še, zakaj in kako se je to zgodilo. Odgovorov pa nam pisateljica tudi na koncu romana ne da oziroma ju ponudi le v obrisih, zavita v tančico. Odprti konec bo seveda marsikomu pisan na kožo, nekateri bralci pa se bodo verjetno počutili, kot da so ostali praznih rok. Na koncu bi si namreč vendarle želeli izvedeti, katere okoliščine so bile tisti končni vzgib za varuškino okrutno dejanje, ter ne nazadnje, kako je to storila. Bralec pa s čisto zadnjim stavkom ostaja prepuščen na milost in nemilost svoji domišljiji. Zadnji stavek se glasi: »Pridita, otroka. Okopala se bosta.«
Avtorica recenzije: Ana Rozman
Bere Ana Bohte.
Prevedla Saša Jerele; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Leïla Slimani je francoska pisateljica maroških korenin, ki je za svoj drugi roman Uspavanka leta 2016 prejela francosko književno nagrado Goncourt. Gre za razmeroma kratek, zelo berljiv roman, ki se žanrsko spogleduje s srhljivko. Pretresljiv je že uvod, saj bralcu razkrije tragičen dogodek med varuško in dvema otrokoma. V nadaljevanju kronološko spremljamo dogajanje pred tem.
Paul in Myriam sta mlada francoska zakonca, ki se spopadata s težavami sodobnega starševstva. Otrokoma, leto in pol staremu Adamu in štiriletni Mili, želita le najboljše, hkrati pa se nočeta odreči kariernim ciljem. Myriam, ena najboljših odvetnic svoje generacije, se želi po nekajletnem premoru zaradi materinstva vrniti na delo. Paul, glasbeni producent pa se namerava bolj posvetiti ustvarjanju. Odločita se, da bosta najela varuško, in po pregledu več kandidatk ter upoštevanju svojih visokih meril izbereta Francozinjo srednjih let Louise. Sprva se zdi, kot da sta zadela na loteriji. Prijazna, malce zadržana varuška poleg skrbi za otroke prevzame še skrb za dom in gospodinjstvo. Kmalu pa se razkrije, da v sebi nosi skrivnosti, ki jim skuša na vsak način ubežati.
Kot eno izmed odlik romana je treba omeniti izčiščen slog, s katerim je pisateljica vzpostavila grozljivo ozračje. Z opisovanjem prizorov, ki se zgodijo med varuško in otrokoma v brezskrbni igri, nas vabi v notranji svet protagonistke, ki je vse prej kot preprost. O njenem življenju in preteklosti izvemo le drobec tu in tam, vendar ravno dovolj, da ostanemo na trnih. Razkrite podrobnosti iz njenega življenja kažejo na zapleteno duševnost introvertirane ženske, ki bralcu vse do konca romana ostane uganka.
Če sta poglavitni temi romana sodobno starševstvo v primežu rutine in črn scenarij o tem, kaj se najhujšega lahko zgodi, če otroke prepustimo v varstvo drugim, pa so obrobne teme zagotovo še moderna vzgoja, moderni partnerski odnos, razredne in kulturne razlike ter vprašanje priseljencev. Zakonca Paul in Myriam namreč varuško Louise izbereta načrtno, tudi zato, ker je Francozinja, ne priseljenka. Kmalu presenečena izvesta, da živi v eni izmed najrevnejših pariških četrti – tudi to jo na neki način določi. Trenutki, ki jih Louise preživi z otrokoma v parku, kjer so še druge varuške, nam slikajo sodobni Pariz, v katerem je normalno, da se starši iz služb vračajo v zgodnjih večernih urah, za njihove otroke pa skrbijo druge ženske, večinoma priseljenke, do katerih imajo Parižani srednjega in visokega razreda še vedno zaničevalen odnos.
Pomudimo se še malce pri samem začetku ter koncu romana. Če ste privrženec kriminalk, v katerih se takoj na začetku izve, kaj se je pravzaprav zgodilo, potem pa se v zgodbi počasi razkriva, kako je do zločina prišlo, vam bo roman všeč. Če pa ste eden izmed tistih, ki raje na koncu izvedo, kdo je storilec, je zelo verjetno, da vas knjiga ne bo prepričala. Čeprav je začetek popolnoma jasen in ne pušča niti kančka dvoma o tem, kaj se je zgodilo, je konec skoraj preveč odprt. Namreč, potem ko nam pisateljica s prvim stavkom romana, ki se glasi »Dojenček je mrtev.«, prinese na pladnju odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo, si želimo izvedeti še, zakaj in kako se je to zgodilo. Odgovorov pa nam pisateljica tudi na koncu romana ne da oziroma ju ponudi le v obrisih, zavita v tančico. Odprti konec bo seveda marsikomu pisan na kožo, nekateri bralci pa se bodo verjetno počutili, kot da so ostali praznih rok. Na koncu bi si namreč vendarle želeli izvedeti, katere okoliščine so bile tisti končni vzgib za varuškino okrutno dejanje, ter ne nazadnje, kako je to storila. Bralec pa s čisto zadnjim stavkom ostaja prepuščen na milost in nemilost svoji domišljiji. Zadnji stavek se glasi: »Pridita, otroka. Okopala se bosta.«
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov