Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Leila Slimani: Uspavanka

30.09.2019

Avtorica recenzije: Ana Rozman Bere Ana Bohte.

Prevedla Saša Jerele; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Leïla Slimani je francoska pisateljica maroških korenin, ki je za svoj drugi roman Uspavanka leta 2016 prejela francosko književno nagrado Goncourt. Gre za razmeroma kratek, zelo berljiv roman, ki se žanrsko spogleduje s srhljivko. Pretresljiv je že uvod, saj bralcu razkrije tragičen dogodek med varuško in dvema otrokoma. V nadaljevanju kronološko spremljamo dogajanje pred tem.

Paul in Myriam sta mlada francoska zakonca, ki se spopadata s težavami sodobnega starševstva. Otrokoma, leto in pol staremu Adamu in štiriletni Mili, želita le najboljše, hkrati pa se nočeta odreči kariernim ciljem. Myriam, ena najboljših odvetnic svoje generacije, se želi po nekajletnem premoru zaradi materinstva vrniti na delo. Paul, glasbeni producent pa se namerava bolj posvetiti ustvarjanju. Odločita se, da bosta najela varuško, in po pregledu več kandidatk ter upoštevanju svojih visokih meril izbereta Francozinjo srednjih let Louise. Sprva se zdi, kot da sta zadela na loteriji. Prijazna, malce zadržana varuška poleg skrbi za otroke prevzame še skrb za dom in gospodinjstvo. Kmalu pa se razkrije, da v sebi nosi skrivnosti, ki jim skuša na vsak način ubežati.

Kot eno izmed odlik romana je treba omeniti izčiščen slog, s katerim je pisateljica vzpostavila grozljivo ozračje. Z opisovanjem prizorov, ki se zgodijo med varuško in otrokoma v brezskrbni igri, nas vabi v notranji svet protagonistke, ki je vse prej kot preprost. O njenem življenju in preteklosti izvemo le drobec tu in tam, vendar ravno dovolj, da ostanemo na trnih. Razkrite podrobnosti iz njenega življenja kažejo na zapleteno duševnost introvertirane ženske, ki bralcu vse do konca romana ostane uganka.

Če sta poglavitni temi romana sodobno starševstvo v primežu rutine in črn scenarij o tem, kaj se najhujšega lahko zgodi, če otroke prepustimo v varstvo drugim, pa so obrobne teme zagotovo še moderna vzgoja, moderni partnerski odnos, razredne in kulturne razlike ter vprašanje priseljencev. Zakonca Paul in Myriam namreč varuško Louise izbereta načrtno, tudi zato, ker je Francozinja, ne priseljenka. Kmalu presenečena izvesta, da živi v eni izmed najrevnejših pariških četrti – tudi to jo na neki način določi. Trenutki, ki jih Louise preživi z otrokoma v parku, kjer so še druge varuške, nam slikajo sodobni Pariz, v katerem je normalno, da se starši iz služb vračajo v zgodnjih večernih urah, za njihove otroke pa skrbijo druge ženske, večinoma priseljenke, do katerih imajo Parižani srednjega in visokega razreda še vedno zaničevalen odnos.

Pomudimo se še malce pri samem začetku ter koncu romana. Če ste privrženec kriminalk, v katerih se takoj na začetku izve, kaj se je pravzaprav zgodilo, potem pa se v zgodbi počasi razkriva, kako je do zločina prišlo, vam bo roman všeč. Če pa ste eden izmed tistih, ki raje na koncu izvedo, kdo je storilec, je zelo verjetno, da vas knjiga ne bo prepričala. Čeprav je začetek popolnoma jasen in ne pušča niti kančka dvoma o tem, kaj se je zgodilo, je konec skoraj preveč odprt. Namreč, potem ko nam pisateljica s prvim stavkom romana, ki se glasi »Dojenček je mrtev.«, prinese na pladnju odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo, si želimo izvedeti še, zakaj in kako se je to zgodilo. Odgovorov pa nam pisateljica tudi na koncu romana ne da oziroma ju ponudi le v obrisih, zavita v tančico. Odprti konec bo seveda marsikomu pisan na kožo, nekateri bralci pa se bodo verjetno počutili, kot da so ostali praznih rok. Na koncu bi si namreč vendarle želeli izvedeti, katere okoliščine so bile tisti končni vzgib za varuškino okrutno dejanje, ter ne nazadnje, kako je to storila. Bralec pa s čisto zadnjim stavkom ostaja prepuščen na milost in nemilost svoji domišljiji. Zadnji stavek se glasi: »Pridita, otroka. Okopala se bosta.«


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Leila Slimani: Uspavanka

30.09.2019

Avtorica recenzije: Ana Rozman Bere Ana Bohte.

Prevedla Saša Jerele; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Leïla Slimani je francoska pisateljica maroških korenin, ki je za svoj drugi roman Uspavanka leta 2016 prejela francosko književno nagrado Goncourt. Gre za razmeroma kratek, zelo berljiv roman, ki se žanrsko spogleduje s srhljivko. Pretresljiv je že uvod, saj bralcu razkrije tragičen dogodek med varuško in dvema otrokoma. V nadaljevanju kronološko spremljamo dogajanje pred tem.

Paul in Myriam sta mlada francoska zakonca, ki se spopadata s težavami sodobnega starševstva. Otrokoma, leto in pol staremu Adamu in štiriletni Mili, želita le najboljše, hkrati pa se nočeta odreči kariernim ciljem. Myriam, ena najboljših odvetnic svoje generacije, se želi po nekajletnem premoru zaradi materinstva vrniti na delo. Paul, glasbeni producent pa se namerava bolj posvetiti ustvarjanju. Odločita se, da bosta najela varuško, in po pregledu več kandidatk ter upoštevanju svojih visokih meril izbereta Francozinjo srednjih let Louise. Sprva se zdi, kot da sta zadela na loteriji. Prijazna, malce zadržana varuška poleg skrbi za otroke prevzame še skrb za dom in gospodinjstvo. Kmalu pa se razkrije, da v sebi nosi skrivnosti, ki jim skuša na vsak način ubežati.

Kot eno izmed odlik romana je treba omeniti izčiščen slog, s katerim je pisateljica vzpostavila grozljivo ozračje. Z opisovanjem prizorov, ki se zgodijo med varuško in otrokoma v brezskrbni igri, nas vabi v notranji svet protagonistke, ki je vse prej kot preprost. O njenem življenju in preteklosti izvemo le drobec tu in tam, vendar ravno dovolj, da ostanemo na trnih. Razkrite podrobnosti iz njenega življenja kažejo na zapleteno duševnost introvertirane ženske, ki bralcu vse do konca romana ostane uganka.

Če sta poglavitni temi romana sodobno starševstvo v primežu rutine in črn scenarij o tem, kaj se najhujšega lahko zgodi, če otroke prepustimo v varstvo drugim, pa so obrobne teme zagotovo še moderna vzgoja, moderni partnerski odnos, razredne in kulturne razlike ter vprašanje priseljencev. Zakonca Paul in Myriam namreč varuško Louise izbereta načrtno, tudi zato, ker je Francozinja, ne priseljenka. Kmalu presenečena izvesta, da živi v eni izmed najrevnejših pariških četrti – tudi to jo na neki način določi. Trenutki, ki jih Louise preživi z otrokoma v parku, kjer so še druge varuške, nam slikajo sodobni Pariz, v katerem je normalno, da se starši iz služb vračajo v zgodnjih večernih urah, za njihove otroke pa skrbijo druge ženske, večinoma priseljenke, do katerih imajo Parižani srednjega in visokega razreda še vedno zaničevalen odnos.

Pomudimo se še malce pri samem začetku ter koncu romana. Če ste privrženec kriminalk, v katerih se takoj na začetku izve, kaj se je pravzaprav zgodilo, potem pa se v zgodbi počasi razkriva, kako je do zločina prišlo, vam bo roman všeč. Če pa ste eden izmed tistih, ki raje na koncu izvedo, kdo je storilec, je zelo verjetno, da vas knjiga ne bo prepričala. Čeprav je začetek popolnoma jasen in ne pušča niti kančka dvoma o tem, kaj se je zgodilo, je konec skoraj preveč odprt. Namreč, potem ko nam pisateljica s prvim stavkom romana, ki se glasi »Dojenček je mrtev.«, prinese na pladnju odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo, si želimo izvedeti še, zakaj in kako se je to zgodilo. Odgovorov pa nam pisateljica tudi na koncu romana ne da oziroma ju ponudi le v obrisih, zavita v tančico. Odprti konec bo seveda marsikomu pisan na kožo, nekateri bralci pa se bodo verjetno počutili, kot da so ostali praznih rok. Na koncu bi si namreč vendarle želeli izvedeti, katere okoliščine so bile tisti končni vzgib za varuškino okrutno dejanje, ter ne nazadnje, kako je to storila. Bralec pa s čisto zadnjim stavkom ostaja prepuščen na milost in nemilost svoji domišljiji. Zadnji stavek se glasi: »Pridita, otroka. Okopala se bosta.«


05.07.2021

Vesela Ljahova: Četrt ob obvoznici

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Jure Franko


05.07.2021

Povodni mož

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci


01.07.2021

Sad Sam Matthäus

Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.


28.06.2021

Etgar Keret: Poleti že!

Avtor recenzije: Marko Golja Bere: Jure Franko


28.06.2021

ur. Andrej Kirbiš: Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


28.06.2021

Tone Dodlek: Plavi 9

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


21.06.2021

Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan


21.06.2021

Tanja Tuma: Brodnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


21.06.2021

Zoran Pevec: Na objektivističnem stolu

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


21.06.2021

Jani Virk: Jaka in Vane

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


14.06.2021

Josip Osti: Poper po pudingu

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih


14.06.2021

Pavel Florenski: Ikonostas

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko


14.06.2021

Dušan Čater: Ekstradeviško

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja


10.06.2021

MGL - Eugene Labiche: Slamnik

Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Risto Vasilevski: Srce kroga

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


Stran 56 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov