Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Luan Starova je makedonski pisatelj albanskega rodu, rojen leta 1941 v Albaniji, po drugi svetovni vojni pa se je preselil v Skopje in tam diplomiral iz francoskega jezika in književnosti. Luciden in vsestranski pisec, ki je svojo pot začel kot esejist in kritik, je romane začel pisati šele pri svojih petdesetih letih, nato pa jih je v petindvajsetih letih napisal kar sedemnajst. Čas koz je bil, kronološko gledano, drugi med njimi, odlično ga je prevedel Aleš Mustar. Romaneskni cikel Balkanska saga opisuje družbene razmere in odnose na Balkanu skozi celotno 20. stoletje, ki so ga zaznamovali razpad Otomanskega cesarstva, dve svetovni vojni, stalinizem, titoizem, razpad jugoslovanske države in osamosvojitev Makedonije.
Roman Čas koz je v marsičem avtobiografski prikaz življenja v povojni Makedoniji, ko je komunistična oblast tamkajšnje kmete čez noč želela spreobrniti v tovarniške delavce in je z likvidacijo koz želela po hitrem postopku pridobiti novo delovno silo, ki bi bila odvisna izključno od industrijske tehnologije, socialističnega samoupravljanja in zatiranja tradicionalnih oblik podeželske skupnosti. Starova na eni strani opisuje življenje t. i. kozarjev, ki so jim koze pomenile edini vir preživetja in so bile enakovredne družinskim članom, na drugi strani pa metode povojne oblasti, ki se je trudila koze prikazati kot protidržavni element, ki uničuje stebre socialistične revolucije. Protagonistov oče vse noči bedi pri knjigah, da bi našel argumente, s katerimi bi kozarji lahko opolnomočili te plemenite živali, in hkrati nasprotuje argumentom, ki so jih iz rokava povlekli t. i. protikozarji:
“Podobnost med kozjim in materinim mlekom ga je razveselila. To bi lahko bil pravi argument v boju s protikozarji. Toda komu lahko to pove? Kozo so kljub vsemu dobremu, kar je dajala ljudem, še posebej revnim, ki jih je reševala pred lakoto, boleznijo, smrtjo, mnogi kot domačo žival še vedno podcenjevali. V veliko državah so bogati na “balkansko kravo” revežev gledali s prezirom.”
Luan Starova skozi ves roman vleče vzporednice z zgodbo Alphonsa Daudeta o kozi gospoda Seguina, ki je v želji po svobodi svojemu lastniku obrnila hrbet in odšla v neznano. Takšno usodo doživi tudi kozar Čanga, ki žrtvuje življenje, ko se nekega dne odloči, da bo odpeljal vse koze iz Kozje četrti in jih čuval v bližnjih jamah, da jih oblast ne dobi v svoje roke.
Zgodbo o kozah pisatelj v enaki meri gradi z občutkom za tragično kot tudi s svojevrstnim humorjem in parodijo, pri tem pa pred bralcem razgalja širino svojega duha in zgodovinskega spomina. Ko opisuje otroško ljubezen do koze Stalinke, katere usoda je bila po politični ločitvi med Titom in Stalinom tako ali drugače zapečatena, zapiše:
“Če bi ostali v dobrih odnosih s Stalinom, bi nas obtoževali, da se posmehujemo imenu slavnega Stalina, ker pa smo se skregali, nas bodo obtožili, da smo zakrknjeni stalinisti. Objemali smo našo Stalinko, kot bi ji hoteli reči, da je nikoli ne bomo preboleli, saj je bila naša velika rešiteljica in gotovo prva Stalinova žrtev na jugu Balkana.”
Roman Čas koz je brez dvoma poživitev za slovenski literarni prostor, saj reflektira neko obdobje v zgodovini Jugoslavije in Balkana, ki se ga ljudje radi spominjajo, saj so se v tem času zanašali na lastne vire preživetja, medtem ko so bili na nek način že vpeti v primež ideologije. Zdi se, da roman v enaki meri deluje tudi kot sodobna eko pravljica o samooskrbni skupnosti, v kateri bi lahko preživeli zgolj s kozami in s podporo enakomislečih ljudi, s katerimi bi vzpostavili menjavo dobrin in storitev. Roman, ki se ne izogiba družbenim alegorijam in parodijam, stavi na preproste in pragmatične družbene rešitve, ki bi tudi tistim, ki se dandanes vrtijo v primežu kapitalistične ideologije, pokazale dokaj banalen, a povsem realen izhod iz začaranega kroga sodobnega sužnjelastništva. Navijamo za to, da se v slovenščino prevede še kak roman iz Balkanske sage Luana Starove, avtorja, ki z opisom preteklosti problematizira sedanjost in ustvarja optimistično vizijo bližnje prihodnosti.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Luan Starova je makedonski pisatelj albanskega rodu, rojen leta 1941 v Albaniji, po drugi svetovni vojni pa se je preselil v Skopje in tam diplomiral iz francoskega jezika in književnosti. Luciden in vsestranski pisec, ki je svojo pot začel kot esejist in kritik, je romane začel pisati šele pri svojih petdesetih letih, nato pa jih je v petindvajsetih letih napisal kar sedemnajst. Čas koz je bil, kronološko gledano, drugi med njimi, odlično ga je prevedel Aleš Mustar. Romaneskni cikel Balkanska saga opisuje družbene razmere in odnose na Balkanu skozi celotno 20. stoletje, ki so ga zaznamovali razpad Otomanskega cesarstva, dve svetovni vojni, stalinizem, titoizem, razpad jugoslovanske države in osamosvojitev Makedonije.
Roman Čas koz je v marsičem avtobiografski prikaz življenja v povojni Makedoniji, ko je komunistična oblast tamkajšnje kmete čez noč želela spreobrniti v tovarniške delavce in je z likvidacijo koz želela po hitrem postopku pridobiti novo delovno silo, ki bi bila odvisna izključno od industrijske tehnologije, socialističnega samoupravljanja in zatiranja tradicionalnih oblik podeželske skupnosti. Starova na eni strani opisuje življenje t. i. kozarjev, ki so jim koze pomenile edini vir preživetja in so bile enakovredne družinskim članom, na drugi strani pa metode povojne oblasti, ki se je trudila koze prikazati kot protidržavni element, ki uničuje stebre socialistične revolucije. Protagonistov oče vse noči bedi pri knjigah, da bi našel argumente, s katerimi bi kozarji lahko opolnomočili te plemenite živali, in hkrati nasprotuje argumentom, ki so jih iz rokava povlekli t. i. protikozarji:
“Podobnost med kozjim in materinim mlekom ga je razveselila. To bi lahko bil pravi argument v boju s protikozarji. Toda komu lahko to pove? Kozo so kljub vsemu dobremu, kar je dajala ljudem, še posebej revnim, ki jih je reševala pred lakoto, boleznijo, smrtjo, mnogi kot domačo žival še vedno podcenjevali. V veliko državah so bogati na “balkansko kravo” revežev gledali s prezirom.”
Luan Starova skozi ves roman vleče vzporednice z zgodbo Alphonsa Daudeta o kozi gospoda Seguina, ki je v želji po svobodi svojemu lastniku obrnila hrbet in odšla v neznano. Takšno usodo doživi tudi kozar Čanga, ki žrtvuje življenje, ko se nekega dne odloči, da bo odpeljal vse koze iz Kozje četrti in jih čuval v bližnjih jamah, da jih oblast ne dobi v svoje roke.
Zgodbo o kozah pisatelj v enaki meri gradi z občutkom za tragično kot tudi s svojevrstnim humorjem in parodijo, pri tem pa pred bralcem razgalja širino svojega duha in zgodovinskega spomina. Ko opisuje otroško ljubezen do koze Stalinke, katere usoda je bila po politični ločitvi med Titom in Stalinom tako ali drugače zapečatena, zapiše:
“Če bi ostali v dobrih odnosih s Stalinom, bi nas obtoževali, da se posmehujemo imenu slavnega Stalina, ker pa smo se skregali, nas bodo obtožili, da smo zakrknjeni stalinisti. Objemali smo našo Stalinko, kot bi ji hoteli reči, da je nikoli ne bomo preboleli, saj je bila naša velika rešiteljica in gotovo prva Stalinova žrtev na jugu Balkana.”
Roman Čas koz je brez dvoma poživitev za slovenski literarni prostor, saj reflektira neko obdobje v zgodovini Jugoslavije in Balkana, ki se ga ljudje radi spominjajo, saj so se v tem času zanašali na lastne vire preživetja, medtem ko so bili na nek način že vpeti v primež ideologije. Zdi se, da roman v enaki meri deluje tudi kot sodobna eko pravljica o samooskrbni skupnosti, v kateri bi lahko preživeli zgolj s kozami in s podporo enakomislečih ljudi, s katerimi bi vzpostavili menjavo dobrin in storitev. Roman, ki se ne izogiba družbenim alegorijam in parodijam, stavi na preproste in pragmatične družbene rešitve, ki bi tudi tistim, ki se dandanes vrtijo v primežu kapitalistične ideologije, pokazale dokaj banalen, a povsem realen izhod iz začaranega kroga sodobnega sužnjelastništva. Navijamo za to, da se v slovenščino prevede še kak roman iz Balkanske sage Luana Starove, avtorja, ki z opisom preteklosti problematizira sedanjost in ustvarja optimistično vizijo bližnje prihodnosti.
»Pretiravanje, parodija, provokacija in subverzivna igra z mejami med realnostjo in fejkom so v tekmi za politično pozornost postali izjemno uigrana sredstva populizma,« je ena od izjav, ki so jih ob premieri predstave Nasprotje stvari zapisali v Slovenskem mladinskem gledališču. Predstava – režiral jo je in besedilo napisal Boris Nikitin (sorežija Jan Krmelj) – je tako nekakšen poskus odgovora na vprašanje, kako lahko zatečeno stanje obravnavamo na odru. Premierno uprizoritev dela si je včeraj v Slovenskem mladinskem gledališču ogledala Saška Rakef. Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 29. 3. 2019 Režija: Boris Nikitin Dramaturgija: Goran Injac Asistenca režije/sorežija: Jan Krmelj Kostumografija in oblikovanje mask: Vanja Djuran, Lea Bratušek Izbor glasbe: Boris Nikitin, Jan Krmelj Glasbeni aranžmaji: Uroš Buh Lektorica: Mateja Dermelj Prevod (nemščina–slovenščina): Tanja Petrič Prevod (nemščina–angleščina, angleščina–slovenščina): Urška Daly Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Svetovalec za posebne učinke: Klemen Stare Vodja predstave: Gašper Tesner Igrajo: Primož Bezjak, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Stane Tomazin Avtor fotografije: Matej Povše
Rainer Werner Fassbinder Ali: Strah ti pojé dušo Premieri 15. in 16. marec 2019 Naslov izvirnika:Angst essen Seele auf Odrska priredba filma Vsi drugi se imenujejo Ali (Angst essen Seele auf) Krstna uprizoritev Fassbinderplac: Železniški muzej Slovenskih železnic, Parmova 35, Ljubljana Bežigrad Režija Sebastijan Horvat Prevajalka iz nemščine Urška Brodar Prevajalec iz srbščine Jernej Potočan Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Belinda Radulović Skladatelj Drago Ivanuša Oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek Lektor Arko Igrajo Nataša Barbara Gračner, Iztok Drabik Jug, Barbara Žefran, Boris Mihalj/Mitja Lovše, Borut Doljšak, Damjana Černe, Eva Jesenovec, Nik Škrlec/Gregor Podričnik, Saša Mihelčič/Tina Vrbnjak, Tamara Avguštin, Vojko Zidar V ljubljanski Drami so pripravili premiero predstave Ali: Strah ti pojé dušo. Gre za odrsko priredbo filma nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali iz zlatega obdobja ekonomske rasti Nemčije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, h kateri so veliko prispevali prav »gastarbajterji«. Po mnenju Dušana Roglja gre brez dvoma za enega izmed vrhuncev te sezone ljubljanske Drame. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2214
»Ste prepoznali predsednika Ustavnega sodišča, predsednika Upravnega sodišča, ženo predsednika Upravnega sodišča, ženo predsednika Ustavnega sodišča? Politiki, zdravniki, odvetniki, duhovščina, notranji minister … Kako so se gnetli k hrani. … Kako ljudje jejo. Zdaj veste, kako ljudje jejo. Kakšni so.« V Prešernovem gledališču Kranj je bila včeraj v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj v režiji Snežane Trišić krstno uprizorjena drama avstrijskega dramatika Thomasa Bernharda Zabava za Borisa. Kot so zapisali v Prešernovem gledališču Kranj, se igra »loteva kritike sodobnega kvazi humanizma v obliki dvoličnega dobrodelništva, izrabe moči in materialističnega povzpetništva.« Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Jani Virk Režiserka: Snežana Trišić Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Marina Sremac Skladateljica: Irena Popović Koreograf: Branko Potočan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec luči: Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka scenografa: Sara Slivnik Igrajo: Dobra, brez nog: Darja Reichman Johanna: Vesna Slapar Najstarejši pohabljenec: Borut Veselko Mladi pohabljenec: Blaž Setnikar Najmlajši pohabljenec: Miha Rodman Boris, brez nog: Simon Šerbinek k. g. Stari pohabljenec: Brane Grubar k. g. Služabnik : Ciril Roblek k. g. Čelistka: Judita Polak k. g. Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj Premiera: 23. 3. 2019 Foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Alenka Resman Langus.
Posvetitev pomladi, na glasbo Igorja Stravinskega, je tema, ki se je režiser in koreograf Matjaž Farič loteva že četrtič v svoji umetniški karieri. Tokrat v obliki lutkovnega baleta, ki so ga uprizorili v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. Avtor glasbe: Igor Stravinski Režiser: Matjaž Farič Avtorica likovne podobe: Barbara Stupica Dramaturginji: Staša Prah in Nika Švab Igralci: Voranc Boh, Jan Bučar, Lovro Finžgar, Klemen Janežič k. g., Iztok Lužar, Matevž Mu¨ller, Dušan Teropšič k. g. Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak foto: Jaka Varmuž
Andrej Rozman Roza: Baal Režija: Vito Taufer Po motivih Baala Bertolta Brechta Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 20. 3. 2019 Dramaturgija: Dubravko Mihanović Scenografija: Zora Stančič Animacija po predlogah Zore Stančič: Andrej Kamnik Kostumografija: Barbara Stupica Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Glasba: Aleksander Pešut - Schatzi Glasbeni aranžmaji: Vasko Atanasovski Trio Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Vodja predstave: Liam Hlede Igrajo Ivan Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga, Matija Vastl »Idealist, ki se trudi, da bi ljubezen na tem svetu premagala pohlep in egoizem, je divjo sebično zver skril pred zunanjim svetom in jo zdaj le za kratek čas spustil ven za potrebe teatra in zato, da nas spomni, kako komplicirana je svoboda,« o igri Baal zapiše njen avtor Andrej Rozman Roza. Igra je nastala po motivih Baala Bertolta Brechta, v režiji Vita Tauferja pa je bila včeraj krstno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ogledala si jo je Saška Rakef. Foto: Marko Modic
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov