Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Literarno-umetniško društvo Literatura, 2019
Dr. Alenka Koron, zaposlena kot raziskovalka in bibliotekarka na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, se ukvarja s teorijo pripovedi, literarno teorijo in metodologijo literarne vede, teorijo avtobiografije, teorijo diskurza in novejšim slovenskim in tujim pripovedništvom. V knjigi Razgledi na tuje so zbrane njene obravnave romanov, ki so se je »tako ali drugače dotaknili«. V ospredju so predvsem postmodernistični romani in pisateljice, ki se ukvarjajo z vprašanjem ženske v družbi. Med drugim beremo o Italu Svevu, Doris Lessing, Jonathanu Littellu in Lojzetu Kovačiču.
Gre za vnovič objavljene spremne besede, ki so bile napisane v letih 1988 do 2018 za knjižni zbirki Kondor in Babilon. Daljši časovni razpon je več kot dobrodošel, saj kljub razmeroma skromnemu naboru omogoča določen pogled v avtoričin način pisanja in spoprijemanja z obravnavano literaturo. Starejša spremna besedila so še zelo na vse strani razvejana in daljša, novejša iz drugega poglavja knjige pa so bolj osredotočena na zgolj en vidik obravnavanega dela, denimo na pripovedni prostor ali na mejo med avtobiografijo in fikcijo.
Čeprav prevodi pomembnih romanesknih del k nam še danes prihajajo z zamikom, Alenka Koron ugotavlja, da nam tuji romanopisci in njihova dela v nasprotju s precej bolj odklonilnim 19. stoletjem ne pomenijo več grožnje, ampak obogatitev knjižnega prostora. Prevode velikih piscev sodobne književnosti že kar samoumevno spremljajo spremne besede, ki dodatno osvetljujejo roman, avtorja in njegovo delo.
Ob branju in analizi tujih avtorjev se Alenki Koron odpirajo številna vprašanja, na katera pa pogosto ne najde konkretnih odgovorov. Ob Bojevnici Maxine Hong Kingston se sprašuje, ali so naše predstave o (dobri) književnosti res samoumevno združljive s tistimi, ki jih imajo ameriški bralci? Smo ob Žvižgavkah Antonie S. Byatt enako kot angleški bralci dojemljivi za moderne ideje, denimo spajanje umetnosti in znanosti? So tuji avtorji z izbiro tematike, pripovednega okolja in osrednjih protagonistov lahko za zgled domačim? Ob branju romanov se pogosto ukvarja tudi s tankimi mejami med življenjem posameznika in njegovimi romani, med zgodovinsko resnico in izmišljotino. Ob tem velja izpostaviti Itala Sveva; njegovi literarni junaki – depresivni, nad svetom razočarani spregledani umetniki – so pogosto pisateljevi samoironični avtoportreti.
Ob pisanju o romanih se avtorica ne nazadnje ukvarja tudi z vprašanjem, kaj konkretno nam prevedena besedila prinašajo in ob katerih temah in izzivih se nam, čeprav tuja, lahko zazdijo bližnja in domača. Kot narod nikoli zares izbojevanih bitk lažje razumemo zatirane in neuveljavljene posameznike, ugotavlja, obenem pa bi ob branju romanov, kakršen je Ostanki dneva, lahko uvideli tudi dejstvo, da je nenehno sprejemanje vloge žrtev sistema in slepo pokoravanje idealom, v katere ne verjamemo, naravnost nespametno.
Blizu so nam tudi besedila o moralnih stiskah in občutkih krivde generacij, ki vojne niso doživele, a so prisiljene živeti z njenimi posledicami. V tem smislu je zanimiva obravnava Povodja, romana, ki odpira vprašanja o zgodovini in njenem vplivu na življenje posameznika. Postspomin je očitno travmatičen tudi za Jonathana Littella, avtorja Sojenic, ki se je sicer rodil po drugi svetovni vojni, a ga izkušnje vseh vpletenih nič manj ne bolijo.
Razgledi na tuje so delo »komparativistično šolane navdušene bralke«. Tej samooceni bi težko še kaj dodali. Alenka Koron se »razlagalnega posla«, kot ga imenuje, vsakič znova loteva potrpežljivo, zbrano in natančno. Kot je komparativistom v navadi, z zglednim literarnovednim znanjem analizira romane, jih umešča v prostor in čas, avtorjem išče njihove vzornike in ugotavlja, na kakšne načine smo jih sprejeli.
Spremne besede se predvsem v zadnjih letih rade sprevržejo v reklamna besedila, ki s pretirano (in povsem nepotrebno) vnemo romanopisca trepljajo po ramah, zato je objektiven in strokoven odnos do obravnavanih romanov več kot dobrodošel. Ljubitelji esejističnih izpovedi po drugi strani vendarle hrepenimo po osebnih bralskih izkušnjah. A to je bolj stvar osebnih preferenc.
Še toliko bolj, ker bi zbirki Alenke Koron Razgledi na tuje težko očitali enoličnost in duhamornost. Besedila so lahko berljiva, razgibana in bralcu omogočajo resda le delen, a zato toliko bolj skrbno grajen uvid v romane, ki si jih (kar je ne nazadnje glavni namen tovrstnih sestavkov) zaželimo prebrati: mogoče prvič ali pa – vnovič.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Literarno-umetniško društvo Literatura, 2019
Dr. Alenka Koron, zaposlena kot raziskovalka in bibliotekarka na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, se ukvarja s teorijo pripovedi, literarno teorijo in metodologijo literarne vede, teorijo avtobiografije, teorijo diskurza in novejšim slovenskim in tujim pripovedništvom. V knjigi Razgledi na tuje so zbrane njene obravnave romanov, ki so se je »tako ali drugače dotaknili«. V ospredju so predvsem postmodernistični romani in pisateljice, ki se ukvarjajo z vprašanjem ženske v družbi. Med drugim beremo o Italu Svevu, Doris Lessing, Jonathanu Littellu in Lojzetu Kovačiču.
Gre za vnovič objavljene spremne besede, ki so bile napisane v letih 1988 do 2018 za knjižni zbirki Kondor in Babilon. Daljši časovni razpon je več kot dobrodošel, saj kljub razmeroma skromnemu naboru omogoča določen pogled v avtoričin način pisanja in spoprijemanja z obravnavano literaturo. Starejša spremna besedila so še zelo na vse strani razvejana in daljša, novejša iz drugega poglavja knjige pa so bolj osredotočena na zgolj en vidik obravnavanega dela, denimo na pripovedni prostor ali na mejo med avtobiografijo in fikcijo.
Čeprav prevodi pomembnih romanesknih del k nam še danes prihajajo z zamikom, Alenka Koron ugotavlja, da nam tuji romanopisci in njihova dela v nasprotju s precej bolj odklonilnim 19. stoletjem ne pomenijo več grožnje, ampak obogatitev knjižnega prostora. Prevode velikih piscev sodobne književnosti že kar samoumevno spremljajo spremne besede, ki dodatno osvetljujejo roman, avtorja in njegovo delo.
Ob branju in analizi tujih avtorjev se Alenki Koron odpirajo številna vprašanja, na katera pa pogosto ne najde konkretnih odgovorov. Ob Bojevnici Maxine Hong Kingston se sprašuje, ali so naše predstave o (dobri) književnosti res samoumevno združljive s tistimi, ki jih imajo ameriški bralci? Smo ob Žvižgavkah Antonie S. Byatt enako kot angleški bralci dojemljivi za moderne ideje, denimo spajanje umetnosti in znanosti? So tuji avtorji z izbiro tematike, pripovednega okolja in osrednjih protagonistov lahko za zgled domačim? Ob branju romanov se pogosto ukvarja tudi s tankimi mejami med življenjem posameznika in njegovimi romani, med zgodovinsko resnico in izmišljotino. Ob tem velja izpostaviti Itala Sveva; njegovi literarni junaki – depresivni, nad svetom razočarani spregledani umetniki – so pogosto pisateljevi samoironični avtoportreti.
Ob pisanju o romanih se avtorica ne nazadnje ukvarja tudi z vprašanjem, kaj konkretno nam prevedena besedila prinašajo in ob katerih temah in izzivih se nam, čeprav tuja, lahko zazdijo bližnja in domača. Kot narod nikoli zares izbojevanih bitk lažje razumemo zatirane in neuveljavljene posameznike, ugotavlja, obenem pa bi ob branju romanov, kakršen je Ostanki dneva, lahko uvideli tudi dejstvo, da je nenehno sprejemanje vloge žrtev sistema in slepo pokoravanje idealom, v katere ne verjamemo, naravnost nespametno.
Blizu so nam tudi besedila o moralnih stiskah in občutkih krivde generacij, ki vojne niso doživele, a so prisiljene živeti z njenimi posledicami. V tem smislu je zanimiva obravnava Povodja, romana, ki odpira vprašanja o zgodovini in njenem vplivu na življenje posameznika. Postspomin je očitno travmatičen tudi za Jonathana Littella, avtorja Sojenic, ki se je sicer rodil po drugi svetovni vojni, a ga izkušnje vseh vpletenih nič manj ne bolijo.
Razgledi na tuje so delo »komparativistično šolane navdušene bralke«. Tej samooceni bi težko še kaj dodali. Alenka Koron se »razlagalnega posla«, kot ga imenuje, vsakič znova loteva potrpežljivo, zbrano in natančno. Kot je komparativistom v navadi, z zglednim literarnovednim znanjem analizira romane, jih umešča v prostor in čas, avtorjem išče njihove vzornike in ugotavlja, na kakšne načine smo jih sprejeli.
Spremne besede se predvsem v zadnjih letih rade sprevržejo v reklamna besedila, ki s pretirano (in povsem nepotrebno) vnemo romanopisca trepljajo po ramah, zato je objektiven in strokoven odnos do obravnavanih romanov več kot dobrodošel. Ljubitelji esejističnih izpovedi po drugi strani vendarle hrepenimo po osebnih bralskih izkušnjah. A to je bolj stvar osebnih preferenc.
Še toliko bolj, ker bi zbirki Alenke Koron Razgledi na tuje težko očitali enoličnost in duhamornost. Besedila so lahko berljiva, razgibana in bralcu omogočajo resda le delen, a zato toliko bolj skrbno grajen uvid v romane, ki si jih (kar je ne nazadnje glavni namen tovrstnih sestavkov) zaželimo prebrati: mogoče prvič ali pa – vnovič.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov