Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan

04.11.2019

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar

Zbral, uredil in spremni besedili napisal Miklavž Komelj; Novo mesto : Goga, 2019

Srečko Kosovel je na svoji kratki življenjski poti ustvaril bogat književni opus, a ga je ob smrti zapustil kot večji del neobjavljeno ter obširno zapuščino. Ob koncu življenja je bil zato javnosti znan predvsem po impresionistični in ekspresionistični poetiki ter prejel danes že ponarodelo oznako pesnik Krasa, večje zanimanje literarne stroke in bralstva pa je pridobil z Ocvirkovo objavo Integralov. Šele s to izdajo smo namreč prepoznali Kosovelov preobrat k socialni angažiranosti, predvsem pa smo ga sprejeli kot pomembnega misleca in tvorca avantgardnih besedil oziroma enega najbolj prepričljivih imen literarnega konstruktivizma. Njegovi neobjavljeni zapisi so bili deležni pozornosti mnogih raziskovalcev, kar se v zadnjih desetletjih kaže v številnih publikacijah, od izdaje zbranih del in znanstvenih monografij do knjig pisem, zapisov in posameznih miselnih fragmentov. Vse do danes je njegovo ustvarjanje tema različnih interpretacij, pri čemer je zanimanje za Kosovelov duh iz akademskih krogov prešlo v čisto vsakdanje življenje in postaja skorajda slovenski nacionalni mit.

Delo Vsem naj bom neznan, plod raziskovanja in urejanja Miklavža Komelja, nadaljuje dosedanje raziskovanje Kosovela, a se od predhodnih izdaj tudi razlikuje. Na skorajda dva tisoč straneh prinaša vso doslej še neobjavljeno in znano avtorjevo zapuščino, pri čemer sicer gre za že pregledana besedila, a doslej ne natisnjena in zbrana v samostojnem delu. V nasprotju z dosedanjimi raziskovalci urednik tokratne izdaje, z izjemo nekaterih slovničnih popravkov, ni posegal v izvirna besedila, pač pa jih je skrbno transkribiral in zgradil premišljen in zračen koncept postavitve, ki v grobem loči literarno in drugo ustvarjanje, a se pri tem posamezni razdelki dobro nagovarjajo, hkrati pa so zapisi opremljeni z opombami in posameznimi poskusi datacije. Prva knjiga vsebuje poezijo, prozo in dramatiko, dodani so jim tudi avtorjevi prevodi, pri čemer bralci prepotujemo zelo raznolika besedila. Na eni strani smo tako soočeni z deli, ki se pred nami odpirajo v nenapisanosti, spet drugje z zaključenimi enotami, ki s svojo aktualnostjo odmevajo v današnji čas. Kot posebno sveže se kažeta predvsem Kosovelovo izpostavljanje socialnih problemov in kritika kapitalizma ter, če ostanemo omejeni na slovenska tla, avtorjev svojevrstni črni humor ob bičanju slovenske družbe in literature, denimo dobro viden v osnutkih satiričnega lista Protokol doline Šentforjanske. Priznati je sicer, da gre večinoma za že znano tematiko, ki poteka vse od poglobljenih eksistencialnih razmislekov, družbeno-politične kritike in vloge umetnosti v svetu do moralno-etičnih problemov posameznika in kolektiva. Komelj temu dobrodošlo dodaja še Kosovelovo doslej manj znano in v takšni meri še neobjavljeno dramatiko. Ta ga kaže v novi luči, ob tem pogledu v njegov avtorski proces pa urednik ponekod ponuja tudi popravke dosedanjih interpretacij. Če omenimo zgolj nekatere primere, je denimo to vidno ob Baladi o Francetu kotlárju, ki je bila doslej razumljena kot revolucionarna pesem, Komelj pa predlaga satirično branje, ali spet kasneje drugje, kjer v formuli 1+1+1=1? namesto navezav na proletarsko umetnost in konstruktivizem ugotavlja avtorjev odziv na troedinost jugoslovanstva.

V prvi knjigi dela Vsem naj bom neznan torej Kosovela odkrivamo kot »trikrat postumnega pesnika«, pri čemer Komelj to pojasnjuje tako ob njegovi nerazumljenosti, konkretni usodi njegovega opusa, kot tudi ob sami recepciji. Druga knjiga pa prikazuje Kosovela kot misleca. V njej namreč najdemo esejistične fragmente, načrte za knjigo Biti ali ne biti, mnoge aforizme ter ostalo študijsko gradivo, denimo zapise o literarni teoriji, gradivo za diplomsko nalogo in osnutke nekaterih pisem, ki se zaključijo z novimi transkripcijami že objavljenih besedil. Četudi druga knjiga, kot rečeno, večji del vsebuje fragmente, prek njihovih drobcev lahko vzpostavimo duhovno korespondenco z njenim avtorjem, predvsem pa ga prepoznavamo v njegovih mnogih nasprotjih. Temu sledita tudi urednikova zaključna eseja, ki se v marsičem kažeta kot eden vrhuncev tokratne izdaje, pri čemer Tretja polovica prinaša nekatere nove vpoglede v pesnika in njegovo ustvarjanje. Ob prikazu Kosovelove razgradnje jaza namreč izpostavlja njegovo radikalnost v pogosto konfliktnem hkratnem obstajanju različnih polov, ki sintetizirajo svojo ustvarjalno moč v svet kozmičnih sil ter pri tem odpravljajo siceršnji dualizem življenja in smrti. Še toliko bolj dobrodošlo se Komelj obregne ob dosedanja raziskovanja, ki ponekod bolj kot na preverljivih dejstvih temeljijo na prostih interpretacijah, vendar gre priznati, da v slednje ob koncu zapada tudi sam.

To je vidno v zaključnem eseju Pisati nenapisano, v katerem Komelj nedokončanost Kosovelovih fragmentov primerja z avtorji iz svojih preteklih raziskovanj ter v refleksiji njegove pisave dokazuje idejno podstat že v nedokončanosti. A vendar, kot to opozarja tudi sam, gre za raziskovanje skozi senzibilne oči pesnika, saj če omenimo zgolj primerjave Kosovela s Fernandom Pessoo, razen v uporabi različnih psevdonimov oziroma heteronimov, do neke mere značilnih tudi za nekatere druge avtorje tedanjega časa, ne kažejo pretirane večje sorodnosti. Tokratna izdaja torej med bralstvo prinaša dolgotrajno in hvalevredno delo, ob zelo poglobljenih novih uvidih pa spoštljivo sledi tudi misli iz pesmi, ki je knjigama dala naslov in v kateri je izražena pesnikova želja Vsem naj bom / neznan.«. Tako kot doslej se nam Kosovelovo ime tudi tokrat izkazuje skrivnostno in kliče po nadaljnjih raziskavah. Ob sicer dobrodošli izdani dramatiki ter Komeljevih opombah in esejih pa se ob izdaji prav tako lahko vprašamo o zmožnosti njene recepcije. Ob dejstvu, da je zapuščina dostopna v hrambi Narodne in univerzitetne knjižnice, bo namreč celota ob siceršnjih navdušencih nad Kosovelovo zapuščino potrebovala zelo zavzetega laičnega bralca, ki bo ob manjkajočih oziroma nedokončanih osnutkih sploh sposoben nameniti pozornost nenapisanosti besedil.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan

04.11.2019

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar

Zbral, uredil in spremni besedili napisal Miklavž Komelj; Novo mesto : Goga, 2019

Srečko Kosovel je na svoji kratki življenjski poti ustvaril bogat književni opus, a ga je ob smrti zapustil kot večji del neobjavljeno ter obširno zapuščino. Ob koncu življenja je bil zato javnosti znan predvsem po impresionistični in ekspresionistični poetiki ter prejel danes že ponarodelo oznako pesnik Krasa, večje zanimanje literarne stroke in bralstva pa je pridobil z Ocvirkovo objavo Integralov. Šele s to izdajo smo namreč prepoznali Kosovelov preobrat k socialni angažiranosti, predvsem pa smo ga sprejeli kot pomembnega misleca in tvorca avantgardnih besedil oziroma enega najbolj prepričljivih imen literarnega konstruktivizma. Njegovi neobjavljeni zapisi so bili deležni pozornosti mnogih raziskovalcev, kar se v zadnjih desetletjih kaže v številnih publikacijah, od izdaje zbranih del in znanstvenih monografij do knjig pisem, zapisov in posameznih miselnih fragmentov. Vse do danes je njegovo ustvarjanje tema različnih interpretacij, pri čemer je zanimanje za Kosovelov duh iz akademskih krogov prešlo v čisto vsakdanje življenje in postaja skorajda slovenski nacionalni mit.

Delo Vsem naj bom neznan, plod raziskovanja in urejanja Miklavža Komelja, nadaljuje dosedanje raziskovanje Kosovela, a se od predhodnih izdaj tudi razlikuje. Na skorajda dva tisoč straneh prinaša vso doslej še neobjavljeno in znano avtorjevo zapuščino, pri čemer sicer gre za že pregledana besedila, a doslej ne natisnjena in zbrana v samostojnem delu. V nasprotju z dosedanjimi raziskovalci urednik tokratne izdaje, z izjemo nekaterih slovničnih popravkov, ni posegal v izvirna besedila, pač pa jih je skrbno transkribiral in zgradil premišljen in zračen koncept postavitve, ki v grobem loči literarno in drugo ustvarjanje, a se pri tem posamezni razdelki dobro nagovarjajo, hkrati pa so zapisi opremljeni z opombami in posameznimi poskusi datacije. Prva knjiga vsebuje poezijo, prozo in dramatiko, dodani so jim tudi avtorjevi prevodi, pri čemer bralci prepotujemo zelo raznolika besedila. Na eni strani smo tako soočeni z deli, ki se pred nami odpirajo v nenapisanosti, spet drugje z zaključenimi enotami, ki s svojo aktualnostjo odmevajo v današnji čas. Kot posebno sveže se kažeta predvsem Kosovelovo izpostavljanje socialnih problemov in kritika kapitalizma ter, če ostanemo omejeni na slovenska tla, avtorjev svojevrstni črni humor ob bičanju slovenske družbe in literature, denimo dobro viden v osnutkih satiričnega lista Protokol doline Šentforjanske. Priznati je sicer, da gre večinoma za že znano tematiko, ki poteka vse od poglobljenih eksistencialnih razmislekov, družbeno-politične kritike in vloge umetnosti v svetu do moralno-etičnih problemov posameznika in kolektiva. Komelj temu dobrodošlo dodaja še Kosovelovo doslej manj znano in v takšni meri še neobjavljeno dramatiko. Ta ga kaže v novi luči, ob tem pogledu v njegov avtorski proces pa urednik ponekod ponuja tudi popravke dosedanjih interpretacij. Če omenimo zgolj nekatere primere, je denimo to vidno ob Baladi o Francetu kotlárju, ki je bila doslej razumljena kot revolucionarna pesem, Komelj pa predlaga satirično branje, ali spet kasneje drugje, kjer v formuli 1+1+1=1? namesto navezav na proletarsko umetnost in konstruktivizem ugotavlja avtorjev odziv na troedinost jugoslovanstva.

V prvi knjigi dela Vsem naj bom neznan torej Kosovela odkrivamo kot »trikrat postumnega pesnika«, pri čemer Komelj to pojasnjuje tako ob njegovi nerazumljenosti, konkretni usodi njegovega opusa, kot tudi ob sami recepciji. Druga knjiga pa prikazuje Kosovela kot misleca. V njej namreč najdemo esejistične fragmente, načrte za knjigo Biti ali ne biti, mnoge aforizme ter ostalo študijsko gradivo, denimo zapise o literarni teoriji, gradivo za diplomsko nalogo in osnutke nekaterih pisem, ki se zaključijo z novimi transkripcijami že objavljenih besedil. Četudi druga knjiga, kot rečeno, večji del vsebuje fragmente, prek njihovih drobcev lahko vzpostavimo duhovno korespondenco z njenim avtorjem, predvsem pa ga prepoznavamo v njegovih mnogih nasprotjih. Temu sledita tudi urednikova zaključna eseja, ki se v marsičem kažeta kot eden vrhuncev tokratne izdaje, pri čemer Tretja polovica prinaša nekatere nove vpoglede v pesnika in njegovo ustvarjanje. Ob prikazu Kosovelove razgradnje jaza namreč izpostavlja njegovo radikalnost v pogosto konfliktnem hkratnem obstajanju različnih polov, ki sintetizirajo svojo ustvarjalno moč v svet kozmičnih sil ter pri tem odpravljajo siceršnji dualizem življenja in smrti. Še toliko bolj dobrodošlo se Komelj obregne ob dosedanja raziskovanja, ki ponekod bolj kot na preverljivih dejstvih temeljijo na prostih interpretacijah, vendar gre priznati, da v slednje ob koncu zapada tudi sam.

To je vidno v zaključnem eseju Pisati nenapisano, v katerem Komelj nedokončanost Kosovelovih fragmentov primerja z avtorji iz svojih preteklih raziskovanj ter v refleksiji njegove pisave dokazuje idejno podstat že v nedokončanosti. A vendar, kot to opozarja tudi sam, gre za raziskovanje skozi senzibilne oči pesnika, saj če omenimo zgolj primerjave Kosovela s Fernandom Pessoo, razen v uporabi različnih psevdonimov oziroma heteronimov, do neke mere značilnih tudi za nekatere druge avtorje tedanjega časa, ne kažejo pretirane večje sorodnosti. Tokratna izdaja torej med bralstvo prinaša dolgotrajno in hvalevredno delo, ob zelo poglobljenih novih uvidih pa spoštljivo sledi tudi misli iz pesmi, ki je knjigama dala naslov in v kateri je izražena pesnikova želja Vsem naj bom / neznan.«. Tako kot doslej se nam Kosovelovo ime tudi tokrat izkazuje skrivnostno in kliče po nadaljnjih raziskavah. Ob sicer dobrodošli izdani dramatiki ter Komeljevih opombah in esejih pa se ob izdaji prav tako lahko vprašamo o zmožnosti njene recepcije. Ob dejstvu, da je zapuščina dostopna v hrambi Narodne in univerzitetne knjižnice, bo namreč celota ob siceršnjih navdušencih nad Kosovelovo zapuščino potrebovala zelo zavzetega laičnega bralca, ki bo ob manjkajočih oziroma nedokončanih osnutkih sploh sposoben nameniti pozornost nenapisanosti besedil.


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


Stran 46 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov