Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar

Zbral, uredil in spremni besedili napisal Miklavž Komelj; Novo mesto : Goga, 2019

Srečko Kosovel je na svoji kratki življenjski poti ustvaril bogat književni opus, a ga je ob smrti zapustil kot večji del neobjavljeno ter obširno zapuščino. Ob koncu življenja je bil zato javnosti znan predvsem po impresionistični in ekspresionistični poetiki ter prejel danes že ponarodelo oznako pesnik Krasa, večje zanimanje literarne stroke in bralstva pa je pridobil z Ocvirkovo objavo Integralov. Šele s to izdajo smo namreč prepoznali Kosovelov preobrat k socialni angažiranosti, predvsem pa smo ga sprejeli kot pomembnega misleca in tvorca avantgardnih besedil oziroma enega najbolj prepričljivih imen literarnega konstruktivizma. Njegovi neobjavljeni zapisi so bili deležni pozornosti mnogih raziskovalcev, kar se v zadnjih desetletjih kaže v številnih publikacijah, od izdaje zbranih del in znanstvenih monografij do knjig pisem, zapisov in posameznih miselnih fragmentov. Vse do danes je njegovo ustvarjanje tema različnih interpretacij, pri čemer je zanimanje za Kosovelov duh iz akademskih krogov prešlo v čisto vsakdanje življenje in postaja skorajda slovenski nacionalni mit.

Delo Vsem naj bom neznan, plod raziskovanja in urejanja Miklavža Komelja, nadaljuje dosedanje raziskovanje Kosovela, a se od predhodnih izdaj tudi razlikuje. Na skorajda dva tisoč straneh prinaša vso doslej še neobjavljeno in znano avtorjevo zapuščino, pri čemer sicer gre za že pregledana besedila, a doslej ne natisnjena in zbrana v samostojnem delu. V nasprotju z dosedanjimi raziskovalci urednik tokratne izdaje, z izjemo nekaterih slovničnih popravkov, ni posegal v izvirna besedila, pač pa jih je skrbno transkribiral in zgradil premišljen in zračen koncept postavitve, ki v grobem loči literarno in drugo ustvarjanje, a se pri tem posamezni razdelki dobro nagovarjajo, hkrati pa so zapisi opremljeni z opombami in posameznimi poskusi datacije. Prva knjiga vsebuje poezijo, prozo in dramatiko, dodani so jim tudi avtorjevi prevodi, pri čemer bralci prepotujemo zelo raznolika besedila. Na eni strani smo tako soočeni z deli, ki se pred nami odpirajo v nenapisanosti, spet drugje z zaključenimi enotami, ki s svojo aktualnostjo odmevajo v današnji čas. Kot posebno sveže se kažeta predvsem Kosovelovo izpostavljanje socialnih problemov in kritika kapitalizma ter, če ostanemo omejeni na slovenska tla, avtorjev svojevrstni črni humor ob bičanju slovenske družbe in literature, denimo dobro viden v osnutkih satiričnega lista Protokol doline Šentforjanske. Priznati je sicer, da gre večinoma za že znano tematiko, ki poteka vse od poglobljenih eksistencialnih razmislekov, družbeno-politične kritike in vloge umetnosti v svetu do moralno-etičnih problemov posameznika in kolektiva. Komelj temu dobrodošlo dodaja še Kosovelovo doslej manj znano in v takšni meri še neobjavljeno dramatiko. Ta ga kaže v novi luči, ob tem pogledu v njegov avtorski proces pa urednik ponekod ponuja tudi popravke dosedanjih interpretacij. Če omenimo zgolj nekatere primere, je denimo to vidno ob Baladi o Francetu kotlárju, ki je bila doslej razumljena kot revolucionarna pesem, Komelj pa predlaga satirično branje, ali spet kasneje drugje, kjer v formuli 1+1+1=1? namesto navezav na proletarsko umetnost in konstruktivizem ugotavlja avtorjev odziv na troedinost jugoslovanstva.

V prvi knjigi dela Vsem naj bom neznan torej Kosovela odkrivamo kot »trikrat postumnega pesnika«, pri čemer Komelj to pojasnjuje tako ob njegovi nerazumljenosti, konkretni usodi njegovega opusa, kot tudi ob sami recepciji. Druga knjiga pa prikazuje Kosovela kot misleca. V njej namreč najdemo esejistične fragmente, načrte za knjigo Biti ali ne biti, mnoge aforizme ter ostalo študijsko gradivo, denimo zapise o literarni teoriji, gradivo za diplomsko nalogo in osnutke nekaterih pisem, ki se zaključijo z novimi transkripcijami že objavljenih besedil. Četudi druga knjiga, kot rečeno, večji del vsebuje fragmente, prek njihovih drobcev lahko vzpostavimo duhovno korespondenco z njenim avtorjem, predvsem pa ga prepoznavamo v njegovih mnogih nasprotjih. Temu sledita tudi urednikova zaključna eseja, ki se v marsičem kažeta kot eden vrhuncev tokratne izdaje, pri čemer Tretja polovica prinaša nekatere nove vpoglede v pesnika in njegovo ustvarjanje. Ob prikazu Kosovelove razgradnje jaza namreč izpostavlja njegovo radikalnost v pogosto konfliktnem hkratnem obstajanju različnih polov, ki sintetizirajo svojo ustvarjalno moč v svet kozmičnih sil ter pri tem odpravljajo siceršnji dualizem življenja in smrti. Še toliko bolj dobrodošlo se Komelj obregne ob dosedanja raziskovanja, ki ponekod bolj kot na preverljivih dejstvih temeljijo na prostih interpretacijah, vendar gre priznati, da v slednje ob koncu zapada tudi sam.

To je vidno v zaključnem eseju Pisati nenapisano, v katerem Komelj nedokončanost Kosovelovih fragmentov primerja z avtorji iz svojih preteklih raziskovanj ter v refleksiji njegove pisave dokazuje idejno podstat že v nedokončanosti. A vendar, kot to opozarja tudi sam, gre za raziskovanje skozi senzibilne oči pesnika, saj če omenimo zgolj primerjave Kosovela s Fernandom Pessoo, razen v uporabi različnih psevdonimov oziroma heteronimov, do neke mere značilnih tudi za nekatere druge avtorje tedanjega časa, ne kažejo pretirane večje sorodnosti. Tokratna izdaja torej med bralstvo prinaša dolgotrajno in hvalevredno delo, ob zelo poglobljenih novih uvidih pa spoštljivo sledi tudi misli iz pesmi, ki je knjigama dala naslov in v kateri je izražena pesnikova želja Vsem naj bom / neznan.«. Tako kot doslej se nam Kosovelovo ime tudi tokrat izkazuje skrivnostno in kliče po nadaljnjih raziskavah. Ob sicer dobrodošli izdani dramatiki ter Komeljevih opombah in esejih pa se ob izdaji prav tako lahko vprašamo o zmožnosti njene recepcije. Ob dejstvu, da je zapuščina dostopna v hrambi Narodne in univerzitetne knjižnice, bo namreč celota ob siceršnjih navdušencih nad Kosovelovo zapuščino potrebovala zelo zavzetega laičnega bralca, ki bo ob manjkajočih oziroma nedokončanih osnutkih sploh sposoben nameniti pozornost nenapisanosti besedil.