Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan

04.11.2019

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar

Zbral, uredil in spremni besedili napisal Miklavž Komelj; Novo mesto : Goga, 2019

Srečko Kosovel je na svoji kratki življenjski poti ustvaril bogat književni opus, a ga je ob smrti zapustil kot večji del neobjavljeno ter obširno zapuščino. Ob koncu življenja je bil zato javnosti znan predvsem po impresionistični in ekspresionistični poetiki ter prejel danes že ponarodelo oznako pesnik Krasa, večje zanimanje literarne stroke in bralstva pa je pridobil z Ocvirkovo objavo Integralov. Šele s to izdajo smo namreč prepoznali Kosovelov preobrat k socialni angažiranosti, predvsem pa smo ga sprejeli kot pomembnega misleca in tvorca avantgardnih besedil oziroma enega najbolj prepričljivih imen literarnega konstruktivizma. Njegovi neobjavljeni zapisi so bili deležni pozornosti mnogih raziskovalcev, kar se v zadnjih desetletjih kaže v številnih publikacijah, od izdaje zbranih del in znanstvenih monografij do knjig pisem, zapisov in posameznih miselnih fragmentov. Vse do danes je njegovo ustvarjanje tema različnih interpretacij, pri čemer je zanimanje za Kosovelov duh iz akademskih krogov prešlo v čisto vsakdanje življenje in postaja skorajda slovenski nacionalni mit.

Delo Vsem naj bom neznan, plod raziskovanja in urejanja Miklavža Komelja, nadaljuje dosedanje raziskovanje Kosovela, a se od predhodnih izdaj tudi razlikuje. Na skorajda dva tisoč straneh prinaša vso doslej še neobjavljeno in znano avtorjevo zapuščino, pri čemer sicer gre za že pregledana besedila, a doslej ne natisnjena in zbrana v samostojnem delu. V nasprotju z dosedanjimi raziskovalci urednik tokratne izdaje, z izjemo nekaterih slovničnih popravkov, ni posegal v izvirna besedila, pač pa jih je skrbno transkribiral in zgradil premišljen in zračen koncept postavitve, ki v grobem loči literarno in drugo ustvarjanje, a se pri tem posamezni razdelki dobro nagovarjajo, hkrati pa so zapisi opremljeni z opombami in posameznimi poskusi datacije. Prva knjiga vsebuje poezijo, prozo in dramatiko, dodani so jim tudi avtorjevi prevodi, pri čemer bralci prepotujemo zelo raznolika besedila. Na eni strani smo tako soočeni z deli, ki se pred nami odpirajo v nenapisanosti, spet drugje z zaključenimi enotami, ki s svojo aktualnostjo odmevajo v današnji čas. Kot posebno sveže se kažeta predvsem Kosovelovo izpostavljanje socialnih problemov in kritika kapitalizma ter, če ostanemo omejeni na slovenska tla, avtorjev svojevrstni črni humor ob bičanju slovenske družbe in literature, denimo dobro viden v osnutkih satiričnega lista Protokol doline Šentforjanske. Priznati je sicer, da gre večinoma za že znano tematiko, ki poteka vse od poglobljenih eksistencialnih razmislekov, družbeno-politične kritike in vloge umetnosti v svetu do moralno-etičnih problemov posameznika in kolektiva. Komelj temu dobrodošlo dodaja še Kosovelovo doslej manj znano in v takšni meri še neobjavljeno dramatiko. Ta ga kaže v novi luči, ob tem pogledu v njegov avtorski proces pa urednik ponekod ponuja tudi popravke dosedanjih interpretacij. Če omenimo zgolj nekatere primere, je denimo to vidno ob Baladi o Francetu kotlárju, ki je bila doslej razumljena kot revolucionarna pesem, Komelj pa predlaga satirično branje, ali spet kasneje drugje, kjer v formuli 1+1+1=1? namesto navezav na proletarsko umetnost in konstruktivizem ugotavlja avtorjev odziv na troedinost jugoslovanstva.

V prvi knjigi dela Vsem naj bom neznan torej Kosovela odkrivamo kot »trikrat postumnega pesnika«, pri čemer Komelj to pojasnjuje tako ob njegovi nerazumljenosti, konkretni usodi njegovega opusa, kot tudi ob sami recepciji. Druga knjiga pa prikazuje Kosovela kot misleca. V njej namreč najdemo esejistične fragmente, načrte za knjigo Biti ali ne biti, mnoge aforizme ter ostalo študijsko gradivo, denimo zapise o literarni teoriji, gradivo za diplomsko nalogo in osnutke nekaterih pisem, ki se zaključijo z novimi transkripcijami že objavljenih besedil. Četudi druga knjiga, kot rečeno, večji del vsebuje fragmente, prek njihovih drobcev lahko vzpostavimo duhovno korespondenco z njenim avtorjem, predvsem pa ga prepoznavamo v njegovih mnogih nasprotjih. Temu sledita tudi urednikova zaključna eseja, ki se v marsičem kažeta kot eden vrhuncev tokratne izdaje, pri čemer Tretja polovica prinaša nekatere nove vpoglede v pesnika in njegovo ustvarjanje. Ob prikazu Kosovelove razgradnje jaza namreč izpostavlja njegovo radikalnost v pogosto konfliktnem hkratnem obstajanju različnih polov, ki sintetizirajo svojo ustvarjalno moč v svet kozmičnih sil ter pri tem odpravljajo siceršnji dualizem življenja in smrti. Še toliko bolj dobrodošlo se Komelj obregne ob dosedanja raziskovanja, ki ponekod bolj kot na preverljivih dejstvih temeljijo na prostih interpretacijah, vendar gre priznati, da v slednje ob koncu zapada tudi sam.

To je vidno v zaključnem eseju Pisati nenapisano, v katerem Komelj nedokončanost Kosovelovih fragmentov primerja z avtorji iz svojih preteklih raziskovanj ter v refleksiji njegove pisave dokazuje idejno podstat že v nedokončanosti. A vendar, kot to opozarja tudi sam, gre za raziskovanje skozi senzibilne oči pesnika, saj če omenimo zgolj primerjave Kosovela s Fernandom Pessoo, razen v uporabi različnih psevdonimov oziroma heteronimov, do neke mere značilnih tudi za nekatere druge avtorje tedanjega časa, ne kažejo pretirane večje sorodnosti. Tokratna izdaja torej med bralstvo prinaša dolgotrajno in hvalevredno delo, ob zelo poglobljenih novih uvidih pa spoštljivo sledi tudi misli iz pesmi, ki je knjigama dala naslov in v kateri je izražena pesnikova želja Vsem naj bom / neznan.«. Tako kot doslej se nam Kosovelovo ime tudi tokrat izkazuje skrivnostno in kliče po nadaljnjih raziskavah. Ob sicer dobrodošli izdani dramatiki ter Komeljevih opombah in esejih pa se ob izdaji prav tako lahko vprašamo o zmožnosti njene recepcije. Ob dejstvu, da je zapuščina dostopna v hrambi Narodne in univerzitetne knjižnice, bo namreč celota ob siceršnjih navdušencih nad Kosovelovo zapuščino potrebovala zelo zavzetega laičnega bralca, ki bo ob manjkajočih oziroma nedokončanih osnutkih sploh sposoben nameniti pozornost nenapisanosti besedil.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan

04.11.2019

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar

Zbral, uredil in spremni besedili napisal Miklavž Komelj; Novo mesto : Goga, 2019

Srečko Kosovel je na svoji kratki življenjski poti ustvaril bogat književni opus, a ga je ob smrti zapustil kot večji del neobjavljeno ter obširno zapuščino. Ob koncu življenja je bil zato javnosti znan predvsem po impresionistični in ekspresionistični poetiki ter prejel danes že ponarodelo oznako pesnik Krasa, večje zanimanje literarne stroke in bralstva pa je pridobil z Ocvirkovo objavo Integralov. Šele s to izdajo smo namreč prepoznali Kosovelov preobrat k socialni angažiranosti, predvsem pa smo ga sprejeli kot pomembnega misleca in tvorca avantgardnih besedil oziroma enega najbolj prepričljivih imen literarnega konstruktivizma. Njegovi neobjavljeni zapisi so bili deležni pozornosti mnogih raziskovalcev, kar se v zadnjih desetletjih kaže v številnih publikacijah, od izdaje zbranih del in znanstvenih monografij do knjig pisem, zapisov in posameznih miselnih fragmentov. Vse do danes je njegovo ustvarjanje tema različnih interpretacij, pri čemer je zanimanje za Kosovelov duh iz akademskih krogov prešlo v čisto vsakdanje življenje in postaja skorajda slovenski nacionalni mit.

Delo Vsem naj bom neznan, plod raziskovanja in urejanja Miklavža Komelja, nadaljuje dosedanje raziskovanje Kosovela, a se od predhodnih izdaj tudi razlikuje. Na skorajda dva tisoč straneh prinaša vso doslej še neobjavljeno in znano avtorjevo zapuščino, pri čemer sicer gre za že pregledana besedila, a doslej ne natisnjena in zbrana v samostojnem delu. V nasprotju z dosedanjimi raziskovalci urednik tokratne izdaje, z izjemo nekaterih slovničnih popravkov, ni posegal v izvirna besedila, pač pa jih je skrbno transkribiral in zgradil premišljen in zračen koncept postavitve, ki v grobem loči literarno in drugo ustvarjanje, a se pri tem posamezni razdelki dobro nagovarjajo, hkrati pa so zapisi opremljeni z opombami in posameznimi poskusi datacije. Prva knjiga vsebuje poezijo, prozo in dramatiko, dodani so jim tudi avtorjevi prevodi, pri čemer bralci prepotujemo zelo raznolika besedila. Na eni strani smo tako soočeni z deli, ki se pred nami odpirajo v nenapisanosti, spet drugje z zaključenimi enotami, ki s svojo aktualnostjo odmevajo v današnji čas. Kot posebno sveže se kažeta predvsem Kosovelovo izpostavljanje socialnih problemov in kritika kapitalizma ter, če ostanemo omejeni na slovenska tla, avtorjev svojevrstni črni humor ob bičanju slovenske družbe in literature, denimo dobro viden v osnutkih satiričnega lista Protokol doline Šentforjanske. Priznati je sicer, da gre večinoma za že znano tematiko, ki poteka vse od poglobljenih eksistencialnih razmislekov, družbeno-politične kritike in vloge umetnosti v svetu do moralno-etičnih problemov posameznika in kolektiva. Komelj temu dobrodošlo dodaja še Kosovelovo doslej manj znano in v takšni meri še neobjavljeno dramatiko. Ta ga kaže v novi luči, ob tem pogledu v njegov avtorski proces pa urednik ponekod ponuja tudi popravke dosedanjih interpretacij. Če omenimo zgolj nekatere primere, je denimo to vidno ob Baladi o Francetu kotlárju, ki je bila doslej razumljena kot revolucionarna pesem, Komelj pa predlaga satirično branje, ali spet kasneje drugje, kjer v formuli 1+1+1=1? namesto navezav na proletarsko umetnost in konstruktivizem ugotavlja avtorjev odziv na troedinost jugoslovanstva.

V prvi knjigi dela Vsem naj bom neznan torej Kosovela odkrivamo kot »trikrat postumnega pesnika«, pri čemer Komelj to pojasnjuje tako ob njegovi nerazumljenosti, konkretni usodi njegovega opusa, kot tudi ob sami recepciji. Druga knjiga pa prikazuje Kosovela kot misleca. V njej namreč najdemo esejistične fragmente, načrte za knjigo Biti ali ne biti, mnoge aforizme ter ostalo študijsko gradivo, denimo zapise o literarni teoriji, gradivo za diplomsko nalogo in osnutke nekaterih pisem, ki se zaključijo z novimi transkripcijami že objavljenih besedil. Četudi druga knjiga, kot rečeno, večji del vsebuje fragmente, prek njihovih drobcev lahko vzpostavimo duhovno korespondenco z njenim avtorjem, predvsem pa ga prepoznavamo v njegovih mnogih nasprotjih. Temu sledita tudi urednikova zaključna eseja, ki se v marsičem kažeta kot eden vrhuncev tokratne izdaje, pri čemer Tretja polovica prinaša nekatere nove vpoglede v pesnika in njegovo ustvarjanje. Ob prikazu Kosovelove razgradnje jaza namreč izpostavlja njegovo radikalnost v pogosto konfliktnem hkratnem obstajanju različnih polov, ki sintetizirajo svojo ustvarjalno moč v svet kozmičnih sil ter pri tem odpravljajo siceršnji dualizem življenja in smrti. Še toliko bolj dobrodošlo se Komelj obregne ob dosedanja raziskovanja, ki ponekod bolj kot na preverljivih dejstvih temeljijo na prostih interpretacijah, vendar gre priznati, da v slednje ob koncu zapada tudi sam.

To je vidno v zaključnem eseju Pisati nenapisano, v katerem Komelj nedokončanost Kosovelovih fragmentov primerja z avtorji iz svojih preteklih raziskovanj ter v refleksiji njegove pisave dokazuje idejno podstat že v nedokončanosti. A vendar, kot to opozarja tudi sam, gre za raziskovanje skozi senzibilne oči pesnika, saj če omenimo zgolj primerjave Kosovela s Fernandom Pessoo, razen v uporabi različnih psevdonimov oziroma heteronimov, do neke mere značilnih tudi za nekatere druge avtorje tedanjega časa, ne kažejo pretirane večje sorodnosti. Tokratna izdaja torej med bralstvo prinaša dolgotrajno in hvalevredno delo, ob zelo poglobljenih novih uvidih pa spoštljivo sledi tudi misli iz pesmi, ki je knjigama dala naslov in v kateri je izražena pesnikova želja Vsem naj bom / neznan.«. Tako kot doslej se nam Kosovelovo ime tudi tokrat izkazuje skrivnostno in kliče po nadaljnjih raziskavah. Ob sicer dobrodošli izdani dramatiki ter Komeljevih opombah in esejih pa se ob izdaji prav tako lahko vprašamo o zmožnosti njene recepcije. Ob dejstvu, da je zapuščina dostopna v hrambi Narodne in univerzitetne knjižnice, bo namreč celota ob siceršnjih navdušencih nad Kosovelovo zapuščino potrebovala zelo zavzetega laičnega bralca, ki bo ob manjkajočih oziroma nedokončanih osnutkih sploh sposoben nameniti pozornost nenapisanosti besedil.


02.10.2020

Tjaša Mislej: Naše skladišče

Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo


02.10.2020

Sinonimi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.10.2020

Bog obstaja, ime ji je Petrunija

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.10.2020

Proslava

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2020

Florian Zeller: Laž

SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik


29.09.2020

Not Dead Enough / Vestern

Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


29.09.2020

Not dead enough

Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.


28.09.2020

Andrej Blatnik: Luknje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Mateja Perpar


28.09.2020

Paul Celan: Zbrane pesmi II

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


28.09.2020

Aleš Berger: Vicmaher

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


28.09.2020

Tadej Meserko: Najprej kultura, potem pa zdravje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


28.09.2020

Prividi kačjega pastirja

Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.


28.09.2020

Bimberli

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.


26.09.2020

Matjaž Zupančič: Nova Rasa

Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.


25.09.2020

LGL v koprodukciji s SVŠGL: Rumena luna

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.09.2020

Mladi Ahmed

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2020

Povratek Simfonikov RTV na koncertni oder

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.09.2020

Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


21.09.2020

Gert Ledig: Povračilo

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Jure Franko.


21.09.2020

Ivana Komel Solo: Abeceda majhnih zgodb

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Lidija Hartman.


Stran 66 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov