Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma Dober dan za delo
Pozornost obrne k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek.
Slovenski filmski ustvarjalci se pogosto odpravljajo na delo “v tujino”, saj so produkcijske zmožnosti domače kinematografije preprosto premajhne, da bi ta ustvarjalcem lahko zagotavljala kontinuiteto dela, ki je nujni predpogoj za dosego ustvarjalnih presežkov. Povečini se to resda dogaja pod dežnikom t.i. manjšinskih koprodukcij, v katerih sodelujejo predvsem direktorji fotografije, snemalci, kostumografi, scenografi ali igralci, a iz “varnega zavetja” domače kinematografije se je “na tuje” odpravilo tudi nekaj režiserjev. Tako na Češkem že vrsto let uspešno ustvarja Olmo Omerzu, na Poljskem pa Mitja Okorn. Tovrstnih primerov ni veliko, a to je razumljivo: da te neko drugo družbeno in kulturno okolje vzame za svojega in ti ponudi uresničitev lastne ustvarjalne vizije, mora v njej, torej v tvojem delu, prepoznati nekaj svojega, sebi lastnega. To pa avtor lahko doseže bodisi z dobrim poznavanjem tega okolja, iz katerega nato pobere “sestavine” za lastno “zgodbo”, bodisi z zmožnostjo pripovedovanja zgodb, ki so univerzalne, v katerih lahko vsakdo prepozna nekaj “svojega”.
Enega zadnjih tovrstnih primerov nam ponuja Martin Turk, ki je v Sarajevu posnel po svoje “že znano”, pa vendarle tudi in predvsem nadvse univerzalno ter aktualno zgodbo, delo Dober dan za delo, ki je nastal kot turško-bosansko-slovenska koprodukcija. Kdor se bo spomnil njegovega kratkega filma Dobro unovčeno popoldne, lahko predvidi, katere teme nagovarja celovečerec, saj je kratki film služil kot nekakšna študija oziroma predpriprava za celovečerni projekt. A ker ta pri nas ni dobil podpore, je Martin oziroma produkcijska hiša Bela film, pod okriljem katere je razvijal svojo idejo, zamisel predstavila tudi na tujem, v okviru festivalskih koprodukcijskih srečanj in k sreči so v Sarajevu prepoznali njen potencial.
Res se morda zgodba o idealističnem očetu, ki svoji družini ne more zagotoviti ekonomske varnosti, zdi že znana in večkrat slišana, a Martinu Turku moramo priznati, da je znal pozornost obrniti k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in posledične nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek. Revščina in občutek nemoči človeka razjedata od znotraj, ga ugonabljata. In če k temu dodamo še brezkompromisno kapitalistično logiko, ki od posameznika terja, da se odreče vsemu, v kar verjame in še sam postane krvoločna zver, ki v srcu nima več dobrote, pač pa le nagon po preživetju, kar čudovito izpostavi Turkov film, se lahko z vso srhljivostjo zavemo posledic takega stanja. In prav v tem je največji potencial filma Dober dan za delo, zato lahko le obžalujemo, da ni še malce bolj obrusil svoje zgodbe in razkril ves sijaj svojega “malega bisera”.
Ocena filma Dober dan za delo
Pozornost obrne k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek.
Slovenski filmski ustvarjalci se pogosto odpravljajo na delo “v tujino”, saj so produkcijske zmožnosti domače kinematografije preprosto premajhne, da bi ta ustvarjalcem lahko zagotavljala kontinuiteto dela, ki je nujni predpogoj za dosego ustvarjalnih presežkov. Povečini se to resda dogaja pod dežnikom t.i. manjšinskih koprodukcij, v katerih sodelujejo predvsem direktorji fotografije, snemalci, kostumografi, scenografi ali igralci, a iz “varnega zavetja” domače kinematografije se je “na tuje” odpravilo tudi nekaj režiserjev. Tako na Češkem že vrsto let uspešno ustvarja Olmo Omerzu, na Poljskem pa Mitja Okorn. Tovrstnih primerov ni veliko, a to je razumljivo: da te neko drugo družbeno in kulturno okolje vzame za svojega in ti ponudi uresničitev lastne ustvarjalne vizije, mora v njej, torej v tvojem delu, prepoznati nekaj svojega, sebi lastnega. To pa avtor lahko doseže bodisi z dobrim poznavanjem tega okolja, iz katerega nato pobere “sestavine” za lastno “zgodbo”, bodisi z zmožnostjo pripovedovanja zgodb, ki so univerzalne, v katerih lahko vsakdo prepozna nekaj “svojega”.
Enega zadnjih tovrstnih primerov nam ponuja Martin Turk, ki je v Sarajevu posnel po svoje “že znano”, pa vendarle tudi in predvsem nadvse univerzalno ter aktualno zgodbo, delo Dober dan za delo, ki je nastal kot turško-bosansko-slovenska koprodukcija. Kdor se bo spomnil njegovega kratkega filma Dobro unovčeno popoldne, lahko predvidi, katere teme nagovarja celovečerec, saj je kratki film služil kot nekakšna študija oziroma predpriprava za celovečerni projekt. A ker ta pri nas ni dobil podpore, je Martin oziroma produkcijska hiša Bela film, pod okriljem katere je razvijal svojo idejo, zamisel predstavila tudi na tujem, v okviru festivalskih koprodukcijskih srečanj in k sreči so v Sarajevu prepoznali njen potencial.
Res se morda zgodba o idealističnem očetu, ki svoji družini ne more zagotoviti ekonomske varnosti, zdi že znana in večkrat slišana, a Martinu Turku moramo priznati, da je znal pozornost obrniti k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in posledične nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek. Revščina in občutek nemoči človeka razjedata od znotraj, ga ugonabljata. In če k temu dodamo še brezkompromisno kapitalistično logiko, ki od posameznika terja, da se odreče vsemu, v kar verjame in še sam postane krvoločna zver, ki v srcu nima več dobrote, pač pa le nagon po preživetju, kar čudovito izpostavi Turkov film, se lahko z vso srhljivostjo zavemo posledic takega stanja. In prav v tem je največji potencial filma Dober dan za delo, zato lahko le obžalujemo, da ni še malce bolj obrusil svoje zgodbe in razkril ves sijaj svojega “malega bisera”.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Neveljaven email naslov