Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma Dober dan za delo
Pozornost obrne k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek.
Slovenski filmski ustvarjalci se pogosto odpravljajo na delo “v tujino”, saj so produkcijske zmožnosti domače kinematografije preprosto premajhne, da bi ta ustvarjalcem lahko zagotavljala kontinuiteto dela, ki je nujni predpogoj za dosego ustvarjalnih presežkov. Povečini se to resda dogaja pod dežnikom t.i. manjšinskih koprodukcij, v katerih sodelujejo predvsem direktorji fotografije, snemalci, kostumografi, scenografi ali igralci, a iz “varnega zavetja” domače kinematografije se je “na tuje” odpravilo tudi nekaj režiserjev. Tako na Češkem že vrsto let uspešno ustvarja Olmo Omerzu, na Poljskem pa Mitja Okorn. Tovrstnih primerov ni veliko, a to je razumljivo: da te neko drugo družbeno in kulturno okolje vzame za svojega in ti ponudi uresničitev lastne ustvarjalne vizije, mora v njej, torej v tvojem delu, prepoznati nekaj svojega, sebi lastnega. To pa avtor lahko doseže bodisi z dobrim poznavanjem tega okolja, iz katerega nato pobere “sestavine” za lastno “zgodbo”, bodisi z zmožnostjo pripovedovanja zgodb, ki so univerzalne, v katerih lahko vsakdo prepozna nekaj “svojega”.
Enega zadnjih tovrstnih primerov nam ponuja Martin Turk, ki je v Sarajevu posnel po svoje “že znano”, pa vendarle tudi in predvsem nadvse univerzalno ter aktualno zgodbo, delo Dober dan za delo, ki je nastal kot turško-bosansko-slovenska koprodukcija. Kdor se bo spomnil njegovega kratkega filma Dobro unovčeno popoldne, lahko predvidi, katere teme nagovarja celovečerec, saj je kratki film služil kot nekakšna študija oziroma predpriprava za celovečerni projekt. A ker ta pri nas ni dobil podpore, je Martin oziroma produkcijska hiša Bela film, pod okriljem katere je razvijal svojo idejo, zamisel predstavila tudi na tujem, v okviru festivalskih koprodukcijskih srečanj in k sreči so v Sarajevu prepoznali njen potencial.
Res se morda zgodba o idealističnem očetu, ki svoji družini ne more zagotoviti ekonomske varnosti, zdi že znana in večkrat slišana, a Martinu Turku moramo priznati, da je znal pozornost obrniti k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in posledične nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek. Revščina in občutek nemoči človeka razjedata od znotraj, ga ugonabljata. In če k temu dodamo še brezkompromisno kapitalistično logiko, ki od posameznika terja, da se odreče vsemu, v kar verjame in še sam postane krvoločna zver, ki v srcu nima več dobrote, pač pa le nagon po preživetju, kar čudovito izpostavi Turkov film, se lahko z vso srhljivostjo zavemo posledic takega stanja. In prav v tem je največji potencial filma Dober dan za delo, zato lahko le obžalujemo, da ni še malce bolj obrusil svoje zgodbe in razkril ves sijaj svojega “malega bisera”.
Ocena filma Dober dan za delo
Pozornost obrne k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek.
Slovenski filmski ustvarjalci se pogosto odpravljajo na delo “v tujino”, saj so produkcijske zmožnosti domače kinematografije preprosto premajhne, da bi ta ustvarjalcem lahko zagotavljala kontinuiteto dela, ki je nujni predpogoj za dosego ustvarjalnih presežkov. Povečini se to resda dogaja pod dežnikom t.i. manjšinskih koprodukcij, v katerih sodelujejo predvsem direktorji fotografije, snemalci, kostumografi, scenografi ali igralci, a iz “varnega zavetja” domače kinematografije se je “na tuje” odpravilo tudi nekaj režiserjev. Tako na Češkem že vrsto let uspešno ustvarja Olmo Omerzu, na Poljskem pa Mitja Okorn. Tovrstnih primerov ni veliko, a to je razumljivo: da te neko drugo družbeno in kulturno okolje vzame za svojega in ti ponudi uresničitev lastne ustvarjalne vizije, mora v njej, torej v tvojem delu, prepoznati nekaj svojega, sebi lastnega. To pa avtor lahko doseže bodisi z dobrim poznavanjem tega okolja, iz katerega nato pobere “sestavine” za lastno “zgodbo”, bodisi z zmožnostjo pripovedovanja zgodb, ki so univerzalne, v katerih lahko vsakdo prepozna nekaj “svojega”.
Enega zadnjih tovrstnih primerov nam ponuja Martin Turk, ki je v Sarajevu posnel po svoje “že znano”, pa vendarle tudi in predvsem nadvse univerzalno ter aktualno zgodbo, delo Dober dan za delo, ki je nastal kot turško-bosansko-slovenska koprodukcija. Kdor se bo spomnil njegovega kratkega filma Dobro unovčeno popoldne, lahko predvidi, katere teme nagovarja celovečerec, saj je kratki film služil kot nekakšna študija oziroma predpriprava za celovečerni projekt. A ker ta pri nas ni dobil podpore, je Martin oziroma produkcijska hiša Bela film, pod okriljem katere je razvijal svojo idejo, zamisel predstavila tudi na tujem, v okviru festivalskih koprodukcijskih srečanj in k sreči so v Sarajevu prepoznali njen potencial.
Res se morda zgodba o idealističnem očetu, ki svoji družini ne more zagotoviti ekonomske varnosti, zdi že znana in večkrat slišana, a Martinu Turku moramo priznati, da je znal pozornost obrniti k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in posledične nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek. Revščina in občutek nemoči človeka razjedata od znotraj, ga ugonabljata. In če k temu dodamo še brezkompromisno kapitalistično logiko, ki od posameznika terja, da se odreče vsemu, v kar verjame in še sam postane krvoločna zver, ki v srcu nima več dobrote, pač pa le nagon po preživetju, kar čudovito izpostavi Turkov film, se lahko z vso srhljivostjo zavemo posledic takega stanja. In prav v tem je največji potencial filma Dober dan za delo, zato lahko le obžalujemo, da ni še malce bolj obrusil svoje zgodbe in razkril ves sijaj svojega “malega bisera”.
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov