Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma Dober dan za delo
Pozornost obrne k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek.
Slovenski filmski ustvarjalci se pogosto odpravljajo na delo “v tujino”, saj so produkcijske zmožnosti domače kinematografije preprosto premajhne, da bi ta ustvarjalcem lahko zagotavljala kontinuiteto dela, ki je nujni predpogoj za dosego ustvarjalnih presežkov. Povečini se to resda dogaja pod dežnikom t.i. manjšinskih koprodukcij, v katerih sodelujejo predvsem direktorji fotografije, snemalci, kostumografi, scenografi ali igralci, a iz “varnega zavetja” domače kinematografije se je “na tuje” odpravilo tudi nekaj režiserjev. Tako na Češkem že vrsto let uspešno ustvarja Olmo Omerzu, na Poljskem pa Mitja Okorn. Tovrstnih primerov ni veliko, a to je razumljivo: da te neko drugo družbeno in kulturno okolje vzame za svojega in ti ponudi uresničitev lastne ustvarjalne vizije, mora v njej, torej v tvojem delu, prepoznati nekaj svojega, sebi lastnega. To pa avtor lahko doseže bodisi z dobrim poznavanjem tega okolja, iz katerega nato pobere “sestavine” za lastno “zgodbo”, bodisi z zmožnostjo pripovedovanja zgodb, ki so univerzalne, v katerih lahko vsakdo prepozna nekaj “svojega”.
Enega zadnjih tovrstnih primerov nam ponuja Martin Turk, ki je v Sarajevu posnel po svoje “že znano”, pa vendarle tudi in predvsem nadvse univerzalno ter aktualno zgodbo, delo Dober dan za delo, ki je nastal kot turško-bosansko-slovenska koprodukcija. Kdor se bo spomnil njegovega kratkega filma Dobro unovčeno popoldne, lahko predvidi, katere teme nagovarja celovečerec, saj je kratki film služil kot nekakšna študija oziroma predpriprava za celovečerni projekt. A ker ta pri nas ni dobil podpore, je Martin oziroma produkcijska hiša Bela film, pod okriljem katere je razvijal svojo idejo, zamisel predstavila tudi na tujem, v okviru festivalskih koprodukcijskih srečanj in k sreči so v Sarajevu prepoznali njen potencial.
Res se morda zgodba o idealističnem očetu, ki svoji družini ne more zagotoviti ekonomske varnosti, zdi že znana in večkrat slišana, a Martinu Turku moramo priznati, da je znal pozornost obrniti k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in posledične nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek. Revščina in občutek nemoči človeka razjedata od znotraj, ga ugonabljata. In če k temu dodamo še brezkompromisno kapitalistično logiko, ki od posameznika terja, da se odreče vsemu, v kar verjame in še sam postane krvoločna zver, ki v srcu nima več dobrote, pač pa le nagon po preživetju, kar čudovito izpostavi Turkov film, se lahko z vso srhljivostjo zavemo posledic takega stanja. In prav v tem je največji potencial filma Dober dan za delo, zato lahko le obžalujemo, da ni še malce bolj obrusil svoje zgodbe in razkril ves sijaj svojega “malega bisera”.
Ocena filma Dober dan za delo
Pozornost obrne k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek.
Slovenski filmski ustvarjalci se pogosto odpravljajo na delo “v tujino”, saj so produkcijske zmožnosti domače kinematografije preprosto premajhne, da bi ta ustvarjalcem lahko zagotavljala kontinuiteto dela, ki je nujni predpogoj za dosego ustvarjalnih presežkov. Povečini se to resda dogaja pod dežnikom t.i. manjšinskih koprodukcij, v katerih sodelujejo predvsem direktorji fotografije, snemalci, kostumografi, scenografi ali igralci, a iz “varnega zavetja” domače kinematografije se je “na tuje” odpravilo tudi nekaj režiserjev. Tako na Češkem že vrsto let uspešno ustvarja Olmo Omerzu, na Poljskem pa Mitja Okorn. Tovrstnih primerov ni veliko, a to je razumljivo: da te neko drugo družbeno in kulturno okolje vzame za svojega in ti ponudi uresničitev lastne ustvarjalne vizije, mora v njej, torej v tvojem delu, prepoznati nekaj svojega, sebi lastnega. To pa avtor lahko doseže bodisi z dobrim poznavanjem tega okolja, iz katerega nato pobere “sestavine” za lastno “zgodbo”, bodisi z zmožnostjo pripovedovanja zgodb, ki so univerzalne, v katerih lahko vsakdo prepozna nekaj “svojega”.
Enega zadnjih tovrstnih primerov nam ponuja Martin Turk, ki je v Sarajevu posnel po svoje “že znano”, pa vendarle tudi in predvsem nadvse univerzalno ter aktualno zgodbo, delo Dober dan za delo, ki je nastal kot turško-bosansko-slovenska koprodukcija. Kdor se bo spomnil njegovega kratkega filma Dobro unovčeno popoldne, lahko predvidi, katere teme nagovarja celovečerec, saj je kratki film služil kot nekakšna študija oziroma predpriprava za celovečerni projekt. A ker ta pri nas ni dobil podpore, je Martin oziroma produkcijska hiša Bela film, pod okriljem katere je razvijal svojo idejo, zamisel predstavila tudi na tujem, v okviru festivalskih koprodukcijskih srečanj in k sreči so v Sarajevu prepoznali njen potencial.
Res se morda zgodba o idealističnem očetu, ki svoji družini ne more zagotoviti ekonomske varnosti, zdi že znana in večkrat slišana, a Martinu Turku moramo priznati, da je znal pozornost obrniti k tistemu, o čemer je v danem družbenem trenutku potrebno na glas govoriti – o uničujočem vplivu brezposelnosti na posameznika in posledične nezmožnosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovi varnost in obstanek. Revščina in občutek nemoči človeka razjedata od znotraj, ga ugonabljata. In če k temu dodamo še brezkompromisno kapitalistično logiko, ki od posameznika terja, da se odreče vsemu, v kar verjame in še sam postane krvoločna zver, ki v srcu nima več dobrote, pač pa le nagon po preživetju, kar čudovito izpostavi Turkov film, se lahko z vso srhljivostjo zavemo posledic takega stanja. In prav v tem je največji potencial filma Dober dan za delo, zato lahko le obžalujemo, da ni še malce bolj obrusil svoje zgodbe in razkril ves sijaj svojega “malega bisera”.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov