Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Slavko Pregl: Srajca srečnega človeka

09.12.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2019

Pri avtobiografijah in spominih – žanra se pogosto prepletata – prevladujeta dve vrsti izpovedovanja: samopoveličevanje in obračunavanje z nevšečnimi sodobniki. Tretja, pri kateri avtorji najbolj izgubijo spomin, je križanec med obema. Med najskromneje zastopane spada blaga, včasih nekoliko pekoča avtoreflektirana humornost, kakršno goji Slavko Pregl. Odzivov nanjo, od nasmeškov do krohota, ni podcenjevati, saj lahko pretanjeno odmerjen humor, že blizu satiri, bolj udari kot odkrito zmerjanje ali zahrbtna hudobija.

Slavka, srednjega med tremi sinovi skromne družine Preglovih iz Šentvida pri Ljubljani, med branjem knjige Srajca srečnega človeka spoznamo kot vzornega otroka in zlahka odličnjaka, ki je brez dramatičnih vragolij odraščal in opravil vse stopnje šolanja. Želel si je postati kmet, a se je obrnilo drugače. Postal je urednik Mladine, ki jo je izdajala Mladinska knjiga, in se nato po kratki epizodi pri Delu znašel v založbi, ki ji je v različnih vlogah ostal zvest dobri dve desetletji.

Obdobju direktorovanj je v Preglovem življenju, ko je po vrsti razočaranj šel na svoje, sledilo obdobje predsednikovanj: vodenje Društva slovenskih založnikov, Nacionalnega sveta za kulturo in Društva pisateljev, ki je bilo spričo pogosto nerešljivih vozlov različnih pogledov, usmeritev in interesov, zlasti kadar je šlo za denar, posebej težavno. Še nekaj bolj zapleteno je bilo nato vodenje Javne agencije za knjige. Več zadovoljstva so mu prinesla leta z Bralno značko, ki ji je s svojimi izkušnjami in poznanstvi uredil finančne temelje in zagotovil vseslovensko odmevnost. Posebno poglavje govori še o članstvu in predsedovanju Društvu Knjižna zadruga. Za skoraj vse pripadnike te neuradne, a zato bolj sproščene književniške druščine je v stavku, dveh našel toplo, hvaležno besedo.

Preglovo dolgoletno ukvarjanje z založništvom v različnih vlogah in na različnih položajih ter z vztrajnim zavzemanjem za knjižnično nadomestilo avtorjem je pod našim nebom zgodba brez primere. Izjemne zasluge ima tako za širjenje slovenske umetnosti v svet kot bralne kulture doma. To potrjujejo – z bistveno več samokritičnosti kot samohvale – nanizana dejstva v knjigi. Pri tem avtor ob dolgi vrsti sijajnih koprodukcijskih knjižnih projektov za naročnike z vseh celin namenja več prostora neuspehom, ko so nekatere dobre ideje zaradi političnih preobratov, še bolj pa nevednosti, kapric, zavisti in drugih nečednosti udeleženih, ostale neuresničene. V takih primerih, priznava, se je večkrat znašel na meji naivnosti in predrznosti, kar je bila sprva pač podoba dobronamernih začetnikov, pozneje pa zlasti prevelike zaupljivosti.

Brez zapletov z avtorji ali dediči, s pisci besedil, oblikovalci in drugimi vpletenimi v projekte ni šlo skoraj nikoli. Bile pa so tudi večje polomije. Vanje so Pregla pahnile poslovne goljufije in prevare ljudi, ki jim je verjel na besedo. Past, v katero so ga s ponarejenimi dokumenti zvabili domnevni naročniki razkošnega kataloga za Tretjakovsko galerijo, mu je malone spodnesla tla pod nogami. »Prevaranti globoko sežejo v tvojo denarnico in obenem načnejo zalogo dobrih misli,« je zapisal. In dodal, da je vse življenje dobival vsakršne lekcije iz ponižnosti, »a nobena ga ni zadela do te mere, da bi mu skalila veder pogled na svet«.

Kljub vsemu, kar je Slavka Pregla doletelo v svetu založništva, posebno kadar je vanj posegla politika, se ni vdajal skušnjavi, da bi vračal udarce z enako mero. Veliko raje in ne le mimogrede omenja ljudi, s katerimi je bilo lepo in poučno sodelovati. Celo za grdobije in birokratske ovire, ob katerih se je spotikal, je znal skovati blage izraze, kot so »precej neljubeznive podrobnosti«, »konflikti med zdravo in državno pametjo« in podobni.

Tudi v zasebnem življenju ni manjkalo ne veselja in zadovoljstva ne žalosti in bolečih streznitev. Avtor seveda raje govori o prvi polovici, a se tudi drugi ni povsem izognil. Toliko več hvaležnosti pa je namenil najbližjim, ki so mu tudi v najtežjih trenutkih ostali ob strani. Tako je lahko v lastni založbi EWO uresničil še nekaj načrtov z likovnimi monografijami, ki so mu bile najbolj pri srcu.

V pisateljevo avtobiografijo, ki jo zaključuje galerija upodobitev, seveda sodi tudi pisateljevanje – njegova bibliografija že presega 50 knjižnih enot! Ob časovnem zaporedju opisovanih dogodkov razkriva okoliščine, ki so botrovale njihovemu nastajanju. Že znani faktografiji dodaja podrobnosti iz svojih zgodnjih let, ki so mu bile navdih za pisanje za mlajše bralce. Velik del teh zgodb z dvorišča je pozneje z blago, ljubečo hudomušnostjo povezal s pustolovščinami svojih otrok in nečakov. Ob basnih, ki so zaznamovale že njegove pisateljske začetke, so se začele vrstiti tudi bolj ali manj avtobiografsko obarvane knjige s temami, ki zadevajo predvsem odnose med odraslimi. Pa ne zato, ker bi se želel tudi pred zahtevnejšim bralstvom izkazati kot »pravi« pisatelj, sploh ker se ne strinja s še vedno zakoreninjenim počeznim omalovaževanjem »otroških« knjig in njihovih avtorjev kot nečim manj pomembnim. Čeprav za oboje velja: so dobre, prepričljive, trajno aktualne – ali pa niso.

Srajca srečnega človeka je za zdaj vrh tega Preglovega obdobja.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Slavko Pregl: Srajca srečnega človeka

09.12.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2019

Pri avtobiografijah in spominih – žanra se pogosto prepletata – prevladujeta dve vrsti izpovedovanja: samopoveličevanje in obračunavanje z nevšečnimi sodobniki. Tretja, pri kateri avtorji najbolj izgubijo spomin, je križanec med obema. Med najskromneje zastopane spada blaga, včasih nekoliko pekoča avtoreflektirana humornost, kakršno goji Slavko Pregl. Odzivov nanjo, od nasmeškov do krohota, ni podcenjevati, saj lahko pretanjeno odmerjen humor, že blizu satiri, bolj udari kot odkrito zmerjanje ali zahrbtna hudobija.

Slavka, srednjega med tremi sinovi skromne družine Preglovih iz Šentvida pri Ljubljani, med branjem knjige Srajca srečnega človeka spoznamo kot vzornega otroka in zlahka odličnjaka, ki je brez dramatičnih vragolij odraščal in opravil vse stopnje šolanja. Želel si je postati kmet, a se je obrnilo drugače. Postal je urednik Mladine, ki jo je izdajala Mladinska knjiga, in se nato po kratki epizodi pri Delu znašel v založbi, ki ji je v različnih vlogah ostal zvest dobri dve desetletji.

Obdobju direktorovanj je v Preglovem življenju, ko je po vrsti razočaranj šel na svoje, sledilo obdobje predsednikovanj: vodenje Društva slovenskih založnikov, Nacionalnega sveta za kulturo in Društva pisateljev, ki je bilo spričo pogosto nerešljivih vozlov različnih pogledov, usmeritev in interesov, zlasti kadar je šlo za denar, posebej težavno. Še nekaj bolj zapleteno je bilo nato vodenje Javne agencije za knjige. Več zadovoljstva so mu prinesla leta z Bralno značko, ki ji je s svojimi izkušnjami in poznanstvi uredil finančne temelje in zagotovil vseslovensko odmevnost. Posebno poglavje govori še o članstvu in predsedovanju Društvu Knjižna zadruga. Za skoraj vse pripadnike te neuradne, a zato bolj sproščene književniške druščine je v stavku, dveh našel toplo, hvaležno besedo.

Preglovo dolgoletno ukvarjanje z založništvom v različnih vlogah in na različnih položajih ter z vztrajnim zavzemanjem za knjižnično nadomestilo avtorjem je pod našim nebom zgodba brez primere. Izjemne zasluge ima tako za širjenje slovenske umetnosti v svet kot bralne kulture doma. To potrjujejo – z bistveno več samokritičnosti kot samohvale – nanizana dejstva v knjigi. Pri tem avtor ob dolgi vrsti sijajnih koprodukcijskih knjižnih projektov za naročnike z vseh celin namenja več prostora neuspehom, ko so nekatere dobre ideje zaradi političnih preobratov, še bolj pa nevednosti, kapric, zavisti in drugih nečednosti udeleženih, ostale neuresničene. V takih primerih, priznava, se je večkrat znašel na meji naivnosti in predrznosti, kar je bila sprva pač podoba dobronamernih začetnikov, pozneje pa zlasti prevelike zaupljivosti.

Brez zapletov z avtorji ali dediči, s pisci besedil, oblikovalci in drugimi vpletenimi v projekte ni šlo skoraj nikoli. Bile pa so tudi večje polomije. Vanje so Pregla pahnile poslovne goljufije in prevare ljudi, ki jim je verjel na besedo. Past, v katero so ga s ponarejenimi dokumenti zvabili domnevni naročniki razkošnega kataloga za Tretjakovsko galerijo, mu je malone spodnesla tla pod nogami. »Prevaranti globoko sežejo v tvojo denarnico in obenem načnejo zalogo dobrih misli,« je zapisal. In dodal, da je vse življenje dobival vsakršne lekcije iz ponižnosti, »a nobena ga ni zadela do te mere, da bi mu skalila veder pogled na svet«.

Kljub vsemu, kar je Slavka Pregla doletelo v svetu založništva, posebno kadar je vanj posegla politika, se ni vdajal skušnjavi, da bi vračal udarce z enako mero. Veliko raje in ne le mimogrede omenja ljudi, s katerimi je bilo lepo in poučno sodelovati. Celo za grdobije in birokratske ovire, ob katerih se je spotikal, je znal skovati blage izraze, kot so »precej neljubeznive podrobnosti«, »konflikti med zdravo in državno pametjo« in podobni.

Tudi v zasebnem življenju ni manjkalo ne veselja in zadovoljstva ne žalosti in bolečih streznitev. Avtor seveda raje govori o prvi polovici, a se tudi drugi ni povsem izognil. Toliko več hvaležnosti pa je namenil najbližjim, ki so mu tudi v najtežjih trenutkih ostali ob strani. Tako je lahko v lastni založbi EWO uresničil še nekaj načrtov z likovnimi monografijami, ki so mu bile najbolj pri srcu.

V pisateljevo avtobiografijo, ki jo zaključuje galerija upodobitev, seveda sodi tudi pisateljevanje – njegova bibliografija že presega 50 knjižnih enot! Ob časovnem zaporedju opisovanih dogodkov razkriva okoliščine, ki so botrovale njihovemu nastajanju. Že znani faktografiji dodaja podrobnosti iz svojih zgodnjih let, ki so mu bile navdih za pisanje za mlajše bralce. Velik del teh zgodb z dvorišča je pozneje z blago, ljubečo hudomušnostjo povezal s pustolovščinami svojih otrok in nečakov. Ob basnih, ki so zaznamovale že njegove pisateljske začetke, so se začele vrstiti tudi bolj ali manj avtobiografsko obarvane knjige s temami, ki zadevajo predvsem odnose med odraslimi. Pa ne zato, ker bi se želel tudi pred zahtevnejšim bralstvom izkazati kot »pravi« pisatelj, sploh ker se ne strinja s še vedno zakoreninjenim počeznim omalovaževanjem »otroških« knjig in njihovih avtorjev kot nečim manj pomembnim. Čeprav za oboje velja: so dobre, prepričljive, trajno aktualne – ali pa niso.

Srajca srečnega človeka je za zdaj vrh tega Preglovega obdobja.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


Stran 44 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov