Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Pri avtobiografijah in spominih – žanra se pogosto prepletata – prevladujeta dve vrsti izpovedovanja: samopoveličevanje in obračunavanje z nevšečnimi sodobniki. Tretja, pri kateri avtorji najbolj izgubijo spomin, je križanec med obema. Med najskromneje zastopane spada blaga, včasih nekoliko pekoča avtoreflektirana humornost, kakršno goji Slavko Pregl. Odzivov nanjo, od nasmeškov do krohota, ni podcenjevati, saj lahko pretanjeno odmerjen humor, že blizu satiri, bolj udari kot odkrito zmerjanje ali zahrbtna hudobija.
Slavka, srednjega med tremi sinovi skromne družine Preglovih iz Šentvida pri Ljubljani, med branjem knjige Srajca srečnega človeka spoznamo kot vzornega otroka in zlahka odličnjaka, ki je brez dramatičnih vragolij odraščal in opravil vse stopnje šolanja. Želel si je postati kmet, a se je obrnilo drugače. Postal je urednik Mladine, ki jo je izdajala Mladinska knjiga, in se nato po kratki epizodi pri Delu znašel v založbi, ki ji je v različnih vlogah ostal zvest dobri dve desetletji.
Obdobju direktorovanj je v Preglovem življenju, ko je po vrsti razočaranj šel na svoje, sledilo obdobje predsednikovanj: vodenje Društva slovenskih založnikov, Nacionalnega sveta za kulturo in Društva pisateljev, ki je bilo spričo pogosto nerešljivih vozlov različnih pogledov, usmeritev in interesov, zlasti kadar je šlo za denar, posebej težavno. Še nekaj bolj zapleteno je bilo nato vodenje Javne agencije za knjige. Več zadovoljstva so mu prinesla leta z Bralno značko, ki ji je s svojimi izkušnjami in poznanstvi uredil finančne temelje in zagotovil vseslovensko odmevnost. Posebno poglavje govori še o članstvu in predsedovanju Društvu Knjižna zadruga. Za skoraj vse pripadnike te neuradne, a zato bolj sproščene književniške druščine je v stavku, dveh našel toplo, hvaležno besedo.
Preglovo dolgoletno ukvarjanje z založništvom v različnih vlogah in na različnih položajih ter z vztrajnim zavzemanjem za knjižnično nadomestilo avtorjem je pod našim nebom zgodba brez primere. Izjemne zasluge ima tako za širjenje slovenske umetnosti v svet kot bralne kulture doma. To potrjujejo – z bistveno več samokritičnosti kot samohvale – nanizana dejstva v knjigi. Pri tem avtor ob dolgi vrsti sijajnih koprodukcijskih knjižnih projektov za naročnike z vseh celin namenja več prostora neuspehom, ko so nekatere dobre ideje zaradi političnih preobratov, še bolj pa nevednosti, kapric, zavisti in drugih nečednosti udeleženih, ostale neuresničene. V takih primerih, priznava, se je večkrat znašel na meji naivnosti in predrznosti, kar je bila sprva pač podoba dobronamernih začetnikov, pozneje pa zlasti prevelike zaupljivosti.
Brez zapletov z avtorji ali dediči, s pisci besedil, oblikovalci in drugimi vpletenimi v projekte ni šlo skoraj nikoli. Bile pa so tudi večje polomije. Vanje so Pregla pahnile poslovne goljufije in prevare ljudi, ki jim je verjel na besedo. Past, v katero so ga s ponarejenimi dokumenti zvabili domnevni naročniki razkošnega kataloga za Tretjakovsko galerijo, mu je malone spodnesla tla pod nogami. »Prevaranti globoko sežejo v tvojo denarnico in obenem načnejo zalogo dobrih misli,« je zapisal. In dodal, da je vse življenje dobival vsakršne lekcije iz ponižnosti, »a nobena ga ni zadela do te mere, da bi mu skalila veder pogled na svet«.
Kljub vsemu, kar je Slavka Pregla doletelo v svetu založništva, posebno kadar je vanj posegla politika, se ni vdajal skušnjavi, da bi vračal udarce z enako mero. Veliko raje in ne le mimogrede omenja ljudi, s katerimi je bilo lepo in poučno sodelovati. Celo za grdobije in birokratske ovire, ob katerih se je spotikal, je znal skovati blage izraze, kot so »precej neljubeznive podrobnosti«, »konflikti med zdravo in državno pametjo« in podobni.
Tudi v zasebnem življenju ni manjkalo ne veselja in zadovoljstva ne žalosti in bolečih streznitev. Avtor seveda raje govori o prvi polovici, a se tudi drugi ni povsem izognil. Toliko več hvaležnosti pa je namenil najbližjim, ki so mu tudi v najtežjih trenutkih ostali ob strani. Tako je lahko v lastni založbi EWO uresničil še nekaj načrtov z likovnimi monografijami, ki so mu bile najbolj pri srcu.
V pisateljevo avtobiografijo, ki jo zaključuje galerija upodobitev, seveda sodi tudi pisateljevanje – njegova bibliografija že presega 50 knjižnih enot! Ob časovnem zaporedju opisovanih dogodkov razkriva okoliščine, ki so botrovale njihovemu nastajanju. Že znani faktografiji dodaja podrobnosti iz svojih zgodnjih let, ki so mu bile navdih za pisanje za mlajše bralce. Velik del teh zgodb z dvorišča je pozneje z blago, ljubečo hudomušnostjo povezal s pustolovščinami svojih otrok in nečakov. Ob basnih, ki so zaznamovale že njegove pisateljske začetke, so se začele vrstiti tudi bolj ali manj avtobiografsko obarvane knjige s temami, ki zadevajo predvsem odnose med odraslimi. Pa ne zato, ker bi se želel tudi pred zahtevnejšim bralstvom izkazati kot »pravi« pisatelj, sploh ker se ne strinja s še vedno zakoreninjenim počeznim omalovaževanjem »otroških« knjig in njihovih avtorjev kot nečim manj pomembnim. Čeprav za oboje velja: so dobre, prepričljive, trajno aktualne – ali pa niso.
Srajca srečnega človeka je za zdaj vrh tega Preglovega obdobja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Pri avtobiografijah in spominih – žanra se pogosto prepletata – prevladujeta dve vrsti izpovedovanja: samopoveličevanje in obračunavanje z nevšečnimi sodobniki. Tretja, pri kateri avtorji najbolj izgubijo spomin, je križanec med obema. Med najskromneje zastopane spada blaga, včasih nekoliko pekoča avtoreflektirana humornost, kakršno goji Slavko Pregl. Odzivov nanjo, od nasmeškov do krohota, ni podcenjevati, saj lahko pretanjeno odmerjen humor, že blizu satiri, bolj udari kot odkrito zmerjanje ali zahrbtna hudobija.
Slavka, srednjega med tremi sinovi skromne družine Preglovih iz Šentvida pri Ljubljani, med branjem knjige Srajca srečnega človeka spoznamo kot vzornega otroka in zlahka odličnjaka, ki je brez dramatičnih vragolij odraščal in opravil vse stopnje šolanja. Želel si je postati kmet, a se je obrnilo drugače. Postal je urednik Mladine, ki jo je izdajala Mladinska knjiga, in se nato po kratki epizodi pri Delu znašel v založbi, ki ji je v različnih vlogah ostal zvest dobri dve desetletji.
Obdobju direktorovanj je v Preglovem življenju, ko je po vrsti razočaranj šel na svoje, sledilo obdobje predsednikovanj: vodenje Društva slovenskih založnikov, Nacionalnega sveta za kulturo in Društva pisateljev, ki je bilo spričo pogosto nerešljivih vozlov različnih pogledov, usmeritev in interesov, zlasti kadar je šlo za denar, posebej težavno. Še nekaj bolj zapleteno je bilo nato vodenje Javne agencije za knjige. Več zadovoljstva so mu prinesla leta z Bralno značko, ki ji je s svojimi izkušnjami in poznanstvi uredil finančne temelje in zagotovil vseslovensko odmevnost. Posebno poglavje govori še o članstvu in predsedovanju Društvu Knjižna zadruga. Za skoraj vse pripadnike te neuradne, a zato bolj sproščene književniške druščine je v stavku, dveh našel toplo, hvaležno besedo.
Preglovo dolgoletno ukvarjanje z založništvom v različnih vlogah in na različnih položajih ter z vztrajnim zavzemanjem za knjižnično nadomestilo avtorjem je pod našim nebom zgodba brez primere. Izjemne zasluge ima tako za širjenje slovenske umetnosti v svet kot bralne kulture doma. To potrjujejo – z bistveno več samokritičnosti kot samohvale – nanizana dejstva v knjigi. Pri tem avtor ob dolgi vrsti sijajnih koprodukcijskih knjižnih projektov za naročnike z vseh celin namenja več prostora neuspehom, ko so nekatere dobre ideje zaradi političnih preobratov, še bolj pa nevednosti, kapric, zavisti in drugih nečednosti udeleženih, ostale neuresničene. V takih primerih, priznava, se je večkrat znašel na meji naivnosti in predrznosti, kar je bila sprva pač podoba dobronamernih začetnikov, pozneje pa zlasti prevelike zaupljivosti.
Brez zapletov z avtorji ali dediči, s pisci besedil, oblikovalci in drugimi vpletenimi v projekte ni šlo skoraj nikoli. Bile pa so tudi večje polomije. Vanje so Pregla pahnile poslovne goljufije in prevare ljudi, ki jim je verjel na besedo. Past, v katero so ga s ponarejenimi dokumenti zvabili domnevni naročniki razkošnega kataloga za Tretjakovsko galerijo, mu je malone spodnesla tla pod nogami. »Prevaranti globoko sežejo v tvojo denarnico in obenem načnejo zalogo dobrih misli,« je zapisal. In dodal, da je vse življenje dobival vsakršne lekcije iz ponižnosti, »a nobena ga ni zadela do te mere, da bi mu skalila veder pogled na svet«.
Kljub vsemu, kar je Slavka Pregla doletelo v svetu založništva, posebno kadar je vanj posegla politika, se ni vdajal skušnjavi, da bi vračal udarce z enako mero. Veliko raje in ne le mimogrede omenja ljudi, s katerimi je bilo lepo in poučno sodelovati. Celo za grdobije in birokratske ovire, ob katerih se je spotikal, je znal skovati blage izraze, kot so »precej neljubeznive podrobnosti«, »konflikti med zdravo in državno pametjo« in podobni.
Tudi v zasebnem življenju ni manjkalo ne veselja in zadovoljstva ne žalosti in bolečih streznitev. Avtor seveda raje govori o prvi polovici, a se tudi drugi ni povsem izognil. Toliko več hvaležnosti pa je namenil najbližjim, ki so mu tudi v najtežjih trenutkih ostali ob strani. Tako je lahko v lastni založbi EWO uresničil še nekaj načrtov z likovnimi monografijami, ki so mu bile najbolj pri srcu.
V pisateljevo avtobiografijo, ki jo zaključuje galerija upodobitev, seveda sodi tudi pisateljevanje – njegova bibliografija že presega 50 knjižnih enot! Ob časovnem zaporedju opisovanih dogodkov razkriva okoliščine, ki so botrovale njihovemu nastajanju. Že znani faktografiji dodaja podrobnosti iz svojih zgodnjih let, ki so mu bile navdih za pisanje za mlajše bralce. Velik del teh zgodb z dvorišča je pozneje z blago, ljubečo hudomušnostjo povezal s pustolovščinami svojih otrok in nečakov. Ob basnih, ki so zaznamovale že njegove pisateljske začetke, so se začele vrstiti tudi bolj ali manj avtobiografsko obarvane knjige s temami, ki zadevajo predvsem odnose med odraslimi. Pa ne zato, ker bi se želel tudi pred zahtevnejšim bralstvom izkazati kot »pravi« pisatelj, sploh ker se ne strinja s še vedno zakoreninjenim počeznim omalovaževanjem »otroških« knjig in njihovih avtorjev kot nečim manj pomembnim. Čeprav za oboje velja: so dobre, prepričljive, trajno aktualne – ali pa niso.
Srajca srečnega človeka je za zdaj vrh tega Preglovega obdobja.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov