Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro.
Pri video in računalniških igrah je nadaljevanje, seveda tudi zaradi hitrega tehničnega napredka, menda pogosto boljše ali vsaj enako dobro kot original, pri filmih, sploh tistih lahkotnejših žanrov, pa je to precej bolj redko. Običajno nam ustvarjalci novega nadaljevanja humorne superuspešnice ponudijo samo nekakšno reciklažo že videne zgodbe in rahlo predelanih najbolj posrečenih domislic izvirnika, z v oči vpijočim motom »če se je prodalo v prvo, se bo pa še v drugo«.
A pri novem nadaljevanju Jumanjija je kljub enaki osnovni ideji – skupina ljudi se znajde znotraj video igre v telesih svojih igralnih avatarjev – vendarle drugače. Ne le, da se režiser in soscenarist Jake Kasdan ni zadovoljil le s predelavo lastnega dela, ampak je akcijsko komično pustolovščino tudi resnično popeljal na naslednjo raven. V skladu s premiso videoiger je v zgodbo vpeljal nove like, razširil igralno polje, čisto rahlo spremenil pravila igre in dodal nove, še zahtevnejše naloge, ki jih je treba rešiti, da prideš živ do konca. Vse to seveda skozi besedne dovtipe in humor, ki sicer še vedno niso na kakem zelo visokem nivoju, a jih dokaj uspešno rešuje samoironija, ki jo vnašata predvsem Jack Black in Dwayne Johnson, in pa poglavitno dejstvo, da je v videoigri pač vse mogoče, tudi pogovarjanje s kamelami na primer. Da se film ne jemlje preveč resno, sta poskrbela tudi dva stara komedijantska mačka Danny DeVito in Danny Glover oziroma njuni zelo posrečeni inkarnaciji v svetu videoigre, s čimer so se ustvarjalci – enako rahlo kot prejšnjič družbenih stereotipov – tokrat dotaknili medgeneracijskega prepada. Za končen uspeh je tudi tokrat seveda ključno prav sodelovanje vseh vpletenih, ne glede na njihove telesne značilnosti v resničnem življenju.
Kakor Jumanji: Dobrodošli v džungli tako tudi Jumanji: Naslednja stopnja niti ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro, celo boljše od predhodnega filma. Z nekaj pretirano patetičnimi scenami in absolutno predvidljivim koncem, seveda, a kaj več bi od vživetja v povprečno pustolovsko videoigro tudi težko pričakovali.
Film ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro.
Pri video in računalniških igrah je nadaljevanje, seveda tudi zaradi hitrega tehničnega napredka, menda pogosto boljše ali vsaj enako dobro kot original, pri filmih, sploh tistih lahkotnejših žanrov, pa je to precej bolj redko. Običajno nam ustvarjalci novega nadaljevanja humorne superuspešnice ponudijo samo nekakšno reciklažo že videne zgodbe in rahlo predelanih najbolj posrečenih domislic izvirnika, z v oči vpijočim motom »če se je prodalo v prvo, se bo pa še v drugo«.
A pri novem nadaljevanju Jumanjija je kljub enaki osnovni ideji – skupina ljudi se znajde znotraj video igre v telesih svojih igralnih avatarjev – vendarle drugače. Ne le, da se režiser in soscenarist Jake Kasdan ni zadovoljil le s predelavo lastnega dela, ampak je akcijsko komično pustolovščino tudi resnično popeljal na naslednjo raven. V skladu s premiso videoiger je v zgodbo vpeljal nove like, razširil igralno polje, čisto rahlo spremenil pravila igre in dodal nove, še zahtevnejše naloge, ki jih je treba rešiti, da prideš živ do konca. Vse to seveda skozi besedne dovtipe in humor, ki sicer še vedno niso na kakem zelo visokem nivoju, a jih dokaj uspešno rešuje samoironija, ki jo vnašata predvsem Jack Black in Dwayne Johnson, in pa poglavitno dejstvo, da je v videoigri pač vse mogoče, tudi pogovarjanje s kamelami na primer. Da se film ne jemlje preveč resno, sta poskrbela tudi dva stara komedijantska mačka Danny DeVito in Danny Glover oziroma njuni zelo posrečeni inkarnaciji v svetu videoigre, s čimer so se ustvarjalci – enako rahlo kot prejšnjič družbenih stereotipov – tokrat dotaknili medgeneracijskega prepada. Za končen uspeh je tudi tokrat seveda ključno prav sodelovanje vseh vpletenih, ne glede na njihove telesne značilnosti v resničnem življenju.
Kakor Jumanji: Dobrodošli v džungli tako tudi Jumanji: Naslednja stopnja niti ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro, celo boljše od predhodnega filma. Z nekaj pretirano patetičnimi scenami in absolutno predvidljivim koncem, seveda, a kaj več bi od vživetja v povprečno pustolovsko videoigro tudi težko pričakovali.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov