Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro.
Pri video in računalniških igrah je nadaljevanje, seveda tudi zaradi hitrega tehničnega napredka, menda pogosto boljše ali vsaj enako dobro kot original, pri filmih, sploh tistih lahkotnejših žanrov, pa je to precej bolj redko. Običajno nam ustvarjalci novega nadaljevanja humorne superuspešnice ponudijo samo nekakšno reciklažo že videne zgodbe in rahlo predelanih najbolj posrečenih domislic izvirnika, z v oči vpijočim motom »če se je prodalo v prvo, se bo pa še v drugo«.
A pri novem nadaljevanju Jumanjija je kljub enaki osnovni ideji – skupina ljudi se znajde znotraj video igre v telesih svojih igralnih avatarjev – vendarle drugače. Ne le, da se režiser in soscenarist Jake Kasdan ni zadovoljil le s predelavo lastnega dela, ampak je akcijsko komično pustolovščino tudi resnično popeljal na naslednjo raven. V skladu s premiso videoiger je v zgodbo vpeljal nove like, razširil igralno polje, čisto rahlo spremenil pravila igre in dodal nove, še zahtevnejše naloge, ki jih je treba rešiti, da prideš živ do konca. Vse to seveda skozi besedne dovtipe in humor, ki sicer še vedno niso na kakem zelo visokem nivoju, a jih dokaj uspešno rešuje samoironija, ki jo vnašata predvsem Jack Black in Dwayne Johnson, in pa poglavitno dejstvo, da je v videoigri pač vse mogoče, tudi pogovarjanje s kamelami na primer. Da se film ne jemlje preveč resno, sta poskrbela tudi dva stara komedijantska mačka Danny DeVito in Danny Glover oziroma njuni zelo posrečeni inkarnaciji v svetu videoigre, s čimer so se ustvarjalci – enako rahlo kot prejšnjič družbenih stereotipov – tokrat dotaknili medgeneracijskega prepada. Za končen uspeh je tudi tokrat seveda ključno prav sodelovanje vseh vpletenih, ne glede na njihove telesne značilnosti v resničnem življenju.
Kakor Jumanji: Dobrodošli v džungli tako tudi Jumanji: Naslednja stopnja niti ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro, celo boljše od predhodnega filma. Z nekaj pretirano patetičnimi scenami in absolutno predvidljivim koncem, seveda, a kaj več bi od vživetja v povprečno pustolovsko videoigro tudi težko pričakovali.
Film ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro.
Pri video in računalniških igrah je nadaljevanje, seveda tudi zaradi hitrega tehničnega napredka, menda pogosto boljše ali vsaj enako dobro kot original, pri filmih, sploh tistih lahkotnejših žanrov, pa je to precej bolj redko. Običajno nam ustvarjalci novega nadaljevanja humorne superuspešnice ponudijo samo nekakšno reciklažo že videne zgodbe in rahlo predelanih najbolj posrečenih domislic izvirnika, z v oči vpijočim motom »če se je prodalo v prvo, se bo pa še v drugo«.
A pri novem nadaljevanju Jumanjija je kljub enaki osnovni ideji – skupina ljudi se znajde znotraj video igre v telesih svojih igralnih avatarjev – vendarle drugače. Ne le, da se režiser in soscenarist Jake Kasdan ni zadovoljil le s predelavo lastnega dela, ampak je akcijsko komično pustolovščino tudi resnično popeljal na naslednjo raven. V skladu s premiso videoiger je v zgodbo vpeljal nove like, razširil igralno polje, čisto rahlo spremenil pravila igre in dodal nove, še zahtevnejše naloge, ki jih je treba rešiti, da prideš živ do konca. Vse to seveda skozi besedne dovtipe in humor, ki sicer še vedno niso na kakem zelo visokem nivoju, a jih dokaj uspešno rešuje samoironija, ki jo vnašata predvsem Jack Black in Dwayne Johnson, in pa poglavitno dejstvo, da je v videoigri pač vse mogoče, tudi pogovarjanje s kamelami na primer. Da se film ne jemlje preveč resno, sta poskrbela tudi dva stara komedijantska mačka Danny DeVito in Danny Glover oziroma njuni zelo posrečeni inkarnaciji v svetu videoigre, s čimer so se ustvarjalci – enako rahlo kot prejšnjič družbenih stereotipov – tokrat dotaknili medgeneracijskega prepada. Za končen uspeh je tudi tokrat seveda ključno prav sodelovanje vseh vpletenih, ne glede na njihove telesne značilnosti v resničnem življenju.
Kakor Jumanji: Dobrodošli v džungli tako tudi Jumanji: Naslednja stopnja niti ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro, celo boljše od predhodnega filma. Z nekaj pretirano patetičnimi scenami in absolutno predvidljivim koncem, seveda, a kaj več bi od vživetja v povprečno pustolovsko videoigro tudi težko pričakovali.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov