Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro.
Pri video in računalniških igrah je nadaljevanje, seveda tudi zaradi hitrega tehničnega napredka, menda pogosto boljše ali vsaj enako dobro kot original, pri filmih, sploh tistih lahkotnejših žanrov, pa je to precej bolj redko. Običajno nam ustvarjalci novega nadaljevanja humorne superuspešnice ponudijo samo nekakšno reciklažo že videne zgodbe in rahlo predelanih najbolj posrečenih domislic izvirnika, z v oči vpijočim motom »če se je prodalo v prvo, se bo pa še v drugo«.
A pri novem nadaljevanju Jumanjija je kljub enaki osnovni ideji – skupina ljudi se znajde znotraj video igre v telesih svojih igralnih avatarjev – vendarle drugače. Ne le, da se režiser in soscenarist Jake Kasdan ni zadovoljil le s predelavo lastnega dela, ampak je akcijsko komično pustolovščino tudi resnično popeljal na naslednjo raven. V skladu s premiso videoiger je v zgodbo vpeljal nove like, razširil igralno polje, čisto rahlo spremenil pravila igre in dodal nove, še zahtevnejše naloge, ki jih je treba rešiti, da prideš živ do konca. Vse to seveda skozi besedne dovtipe in humor, ki sicer še vedno niso na kakem zelo visokem nivoju, a jih dokaj uspešno rešuje samoironija, ki jo vnašata predvsem Jack Black in Dwayne Johnson, in pa poglavitno dejstvo, da je v videoigri pač vse mogoče, tudi pogovarjanje s kamelami na primer. Da se film ne jemlje preveč resno, sta poskrbela tudi dva stara komedijantska mačka Danny DeVito in Danny Glover oziroma njuni zelo posrečeni inkarnaciji v svetu videoigre, s čimer so se ustvarjalci – enako rahlo kot prejšnjič družbenih stereotipov – tokrat dotaknili medgeneracijskega prepada. Za končen uspeh je tudi tokrat seveda ključno prav sodelovanje vseh vpletenih, ne glede na njihove telesne značilnosti v resničnem življenju.
Kakor Jumanji: Dobrodošli v džungli tako tudi Jumanji: Naslednja stopnja niti ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro, celo boljše od predhodnega filma. Z nekaj pretirano patetičnimi scenami in absolutno predvidljivim koncem, seveda, a kaj več bi od vživetja v povprečno pustolovsko videoigro tudi težko pričakovali.
Film ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro.
Pri video in računalniških igrah je nadaljevanje, seveda tudi zaradi hitrega tehničnega napredka, menda pogosto boljše ali vsaj enako dobro kot original, pri filmih, sploh tistih lahkotnejših žanrov, pa je to precej bolj redko. Običajno nam ustvarjalci novega nadaljevanja humorne superuspešnice ponudijo samo nekakšno reciklažo že videne zgodbe in rahlo predelanih najbolj posrečenih domislic izvirnika, z v oči vpijočim motom »če se je prodalo v prvo, se bo pa še v drugo«.
A pri novem nadaljevanju Jumanjija je kljub enaki osnovni ideji – skupina ljudi se znajde znotraj video igre v telesih svojih igralnih avatarjev – vendarle drugače. Ne le, da se režiser in soscenarist Jake Kasdan ni zadovoljil le s predelavo lastnega dela, ampak je akcijsko komično pustolovščino tudi resnično popeljal na naslednjo raven. V skladu s premiso videoiger je v zgodbo vpeljal nove like, razširil igralno polje, čisto rahlo spremenil pravila igre in dodal nove, še zahtevnejše naloge, ki jih je treba rešiti, da prideš živ do konca. Vse to seveda skozi besedne dovtipe in humor, ki sicer še vedno niso na kakem zelo visokem nivoju, a jih dokaj uspešno rešuje samoironija, ki jo vnašata predvsem Jack Black in Dwayne Johnson, in pa poglavitno dejstvo, da je v videoigri pač vse mogoče, tudi pogovarjanje s kamelami na primer. Da se film ne jemlje preveč resno, sta poskrbela tudi dva stara komedijantska mačka Danny DeVito in Danny Glover oziroma njuni zelo posrečeni inkarnaciji v svetu videoigre, s čimer so se ustvarjalci – enako rahlo kot prejšnjič družbenih stereotipov – tokrat dotaknili medgeneracijskega prepada. Za končen uspeh je tudi tokrat seveda ključno prav sodelovanje vseh vpletenih, ne glede na njihove telesne značilnosti v resničnem življenju.
Kakor Jumanji: Dobrodošli v džungli tako tudi Jumanji: Naslednja stopnja niti ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro, celo boljše od predhodnega filma. Z nekaj pretirano patetičnimi scenami in absolutno predvidljivim koncem, seveda, a kaj več bi od vživetja v povprečno pustolovsko videoigro tudi težko pričakovali.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Neveljaven email naslov