Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro.
Pri video in računalniških igrah je nadaljevanje, seveda tudi zaradi hitrega tehničnega napredka, menda pogosto boljše ali vsaj enako dobro kot original, pri filmih, sploh tistih lahkotnejših žanrov, pa je to precej bolj redko. Običajno nam ustvarjalci novega nadaljevanja humorne superuspešnice ponudijo samo nekakšno reciklažo že videne zgodbe in rahlo predelanih najbolj posrečenih domislic izvirnika, z v oči vpijočim motom »če se je prodalo v prvo, se bo pa še v drugo«.
A pri novem nadaljevanju Jumanjija je kljub enaki osnovni ideji – skupina ljudi se znajde znotraj video igre v telesih svojih igralnih avatarjev – vendarle drugače. Ne le, da se režiser in soscenarist Jake Kasdan ni zadovoljil le s predelavo lastnega dela, ampak je akcijsko komično pustolovščino tudi resnično popeljal na naslednjo raven. V skladu s premiso videoiger je v zgodbo vpeljal nove like, razširil igralno polje, čisto rahlo spremenil pravila igre in dodal nove, še zahtevnejše naloge, ki jih je treba rešiti, da prideš živ do konca. Vse to seveda skozi besedne dovtipe in humor, ki sicer še vedno niso na kakem zelo visokem nivoju, a jih dokaj uspešno rešuje samoironija, ki jo vnašata predvsem Jack Black in Dwayne Johnson, in pa poglavitno dejstvo, da je v videoigri pač vse mogoče, tudi pogovarjanje s kamelami na primer. Da se film ne jemlje preveč resno, sta poskrbela tudi dva stara komedijantska mačka Danny DeVito in Danny Glover oziroma njuni zelo posrečeni inkarnaciji v svetu videoigre, s čimer so se ustvarjalci – enako rahlo kot prejšnjič družbenih stereotipov – tokrat dotaknili medgeneracijskega prepada. Za končen uspeh je tudi tokrat seveda ključno prav sodelovanje vseh vpletenih, ne glede na njihove telesne značilnosti v resničnem življenju.
Kakor Jumanji: Dobrodošli v džungli tako tudi Jumanji: Naslednja stopnja niti ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro, celo boljše od predhodnega filma. Z nekaj pretirano patetičnimi scenami in absolutno predvidljivim koncem, seveda, a kaj več bi od vživetja v povprečno pustolovsko videoigro tudi težko pričakovali.
Film ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro.
Pri video in računalniških igrah je nadaljevanje, seveda tudi zaradi hitrega tehničnega napredka, menda pogosto boljše ali vsaj enako dobro kot original, pri filmih, sploh tistih lahkotnejših žanrov, pa je to precej bolj redko. Običajno nam ustvarjalci novega nadaljevanja humorne superuspešnice ponudijo samo nekakšno reciklažo že videne zgodbe in rahlo predelanih najbolj posrečenih domislic izvirnika, z v oči vpijočim motom »če se je prodalo v prvo, se bo pa še v drugo«.
A pri novem nadaljevanju Jumanjija je kljub enaki osnovni ideji – skupina ljudi se znajde znotraj video igre v telesih svojih igralnih avatarjev – vendarle drugače. Ne le, da se režiser in soscenarist Jake Kasdan ni zadovoljil le s predelavo lastnega dela, ampak je akcijsko komično pustolovščino tudi resnično popeljal na naslednjo raven. V skladu s premiso videoiger je v zgodbo vpeljal nove like, razširil igralno polje, čisto rahlo spremenil pravila igre in dodal nove, še zahtevnejše naloge, ki jih je treba rešiti, da prideš živ do konca. Vse to seveda skozi besedne dovtipe in humor, ki sicer še vedno niso na kakem zelo visokem nivoju, a jih dokaj uspešno rešuje samoironija, ki jo vnašata predvsem Jack Black in Dwayne Johnson, in pa poglavitno dejstvo, da je v videoigri pač vse mogoče, tudi pogovarjanje s kamelami na primer. Da se film ne jemlje preveč resno, sta poskrbela tudi dva stara komedijantska mačka Danny DeVito in Danny Glover oziroma njuni zelo posrečeni inkarnaciji v svetu videoigre, s čimer so se ustvarjalci – enako rahlo kot prejšnjič družbenih stereotipov – tokrat dotaknili medgeneracijskega prepada. Za končen uspeh je tudi tokrat seveda ključno prav sodelovanje vseh vpletenih, ne glede na njihove telesne značilnosti v resničnem življenju.
Kakor Jumanji: Dobrodošli v džungli tako tudi Jumanji: Naslednja stopnja niti ne poskuša kaj drugega, kot poskrbeti za dobri dve uri sproščene zabave ob napetih komičnih akcijah, a to počne precej dobro, celo boljše od predhodnega filma. Z nekaj pretirano patetičnimi scenami in absolutno predvidljivim koncem, seveda, a kaj več bi od vživetja v povprečno pustolovsko videoigro tudi težko pričakovali.
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov