Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati.
Francoska režiserka Céline Sciamma je leta 2014 povzročila precejšen vihar v filmskem svetu, ko je posnela film Banda punc. Vihar je bil seveda izključno pozitivne narave – film je izšel ravno ob vzponu vse močnejših prizadevanj za enakopravnost žensk v filmski industriji in v družbi na splošno ter je s svojo zgodbo o imigrantskih dekletih v revnih pariških predmestjih postal nekakšen emblem novih idealov v evropskem filmu. S tega vidika je bil Banda punc eden redkih celovečercev na najvidnejši ravni, ki je uspešno uresničil tezo, da morajo biti filmi ženskih režiserk tudi pripovedno in slogovno drugačni od ustaljenih patriarhalnih vzorcev. Film je namreč bolj kot na klasičnem pripovedovanju slonel na vzpostavljanju občutij in na povzdigovanju protagonistk že skoraj na nivo ikoničnosti, kakršno poznamo v svetu slikarstva.
To izhodišče je zelo pomembno za razumevanje režiserkinega novega filma Portret mladenke v ognju, v katerem spremljamo zgodbo o slikarki, ki se sooča s težavno nalogo upodobitve dekleta, za katero se zdi, da jo je nemogoče zajeti na platno. Céline Sciamma tukaj znova združi moči z igralko Adele Haenel, s katero je prvič sodelovala že leta 2007 pri svojem prvencu Vodne lilije. Podatek, da sta bili režiserka in igralka v tem obdobju tudi v partnerskem razmerju, daje vedeti, da film Portret mladenke v ognju podaja zelo osebno, čustveno razmišljanje o nemogoči upodobitvi ljubezenskih idealov v umetniškem delu. Način podajanja te refleksije je znova izrazito vizualen, pri čemer gre levji delež pripisati direktorici fotografije Claire Maton. Vrsto prizorov v filmu lahko namreč gledamo že skoraj kot slikarska dela sama zase, zato je Portret mladenke v ognju brez pomisleka vizualno najbolj osupljiv film preteklega leta, režiserkino povzdigovanje protagonistke na raven ikoničnosti pa je tu še za korak bolj dovršeno kot v Bandi punc.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati. Zgodbo filma Portret mladenke v ognju vodi motiv nezavednega čustvovanja in ga udejanja na zelo podoben način, kot je to počel Alfred Hitchcock v svoji Vrtoglavici iz leta 1958. Avtorico poigravanje s psihoanalitičnimi motivi v najboljših trenutkih popelje blizu mojstrovin, kot je Mreže popoldneva iz leta 1943 Maye Deren, a se Céline Sciamma nikoli zares ne uspe znebiti svojih vplivov. Portret mladenke v ognju potrjuje tezo, da se je režiserka v preteklem desetletju prebila med najvidnejše evropske filmske ustvarjalke v prvi vrsti zavoljo svoje vidne vloge v spreminjajoči se krajini evropske filmske industrije, ne pa ker bi zares dosegla mojstrstvo na nivoju največjih cineastov. V tem trenutku je čas vsekakor še vedno na strani danes 41-letne režiserke. Če je bilo prejšnje desetletje obdobje preboja, pa v prihodnje čakamo še tisti zadnji korak, ko bo dobre filme, kakršen je Portret mladenke v ognju, uspela nadgraditi v nekaj še za korak bolj samosvojega.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati.
Francoska režiserka Céline Sciamma je leta 2014 povzročila precejšen vihar v filmskem svetu, ko je posnela film Banda punc. Vihar je bil seveda izključno pozitivne narave – film je izšel ravno ob vzponu vse močnejših prizadevanj za enakopravnost žensk v filmski industriji in v družbi na splošno ter je s svojo zgodbo o imigrantskih dekletih v revnih pariških predmestjih postal nekakšen emblem novih idealov v evropskem filmu. S tega vidika je bil Banda punc eden redkih celovečercev na najvidnejši ravni, ki je uspešno uresničil tezo, da morajo biti filmi ženskih režiserk tudi pripovedno in slogovno drugačni od ustaljenih patriarhalnih vzorcev. Film je namreč bolj kot na klasičnem pripovedovanju slonel na vzpostavljanju občutij in na povzdigovanju protagonistk že skoraj na nivo ikoničnosti, kakršno poznamo v svetu slikarstva.
To izhodišče je zelo pomembno za razumevanje režiserkinega novega filma Portret mladenke v ognju, v katerem spremljamo zgodbo o slikarki, ki se sooča s težavno nalogo upodobitve dekleta, za katero se zdi, da jo je nemogoče zajeti na platno. Céline Sciamma tukaj znova združi moči z igralko Adele Haenel, s katero je prvič sodelovala že leta 2007 pri svojem prvencu Vodne lilije. Podatek, da sta bili režiserka in igralka v tem obdobju tudi v partnerskem razmerju, daje vedeti, da film Portret mladenke v ognju podaja zelo osebno, čustveno razmišljanje o nemogoči upodobitvi ljubezenskih idealov v umetniškem delu. Način podajanja te refleksije je znova izrazito vizualen, pri čemer gre levji delež pripisati direktorici fotografije Claire Maton. Vrsto prizorov v filmu lahko namreč gledamo že skoraj kot slikarska dela sama zase, zato je Portret mladenke v ognju brez pomisleka vizualno najbolj osupljiv film preteklega leta, režiserkino povzdigovanje protagonistke na raven ikoničnosti pa je tu še za korak bolj dovršeno kot v Bandi punc.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati. Zgodbo filma Portret mladenke v ognju vodi motiv nezavednega čustvovanja in ga udejanja na zelo podoben način, kot je to počel Alfred Hitchcock v svoji Vrtoglavici iz leta 1958. Avtorico poigravanje s psihoanalitičnimi motivi v najboljših trenutkih popelje blizu mojstrovin, kot je Mreže popoldneva iz leta 1943 Maye Deren, a se Céline Sciamma nikoli zares ne uspe znebiti svojih vplivov. Portret mladenke v ognju potrjuje tezo, da se je režiserka v preteklem desetletju prebila med najvidnejše evropske filmske ustvarjalke v prvi vrsti zavoljo svoje vidne vloge v spreminjajoči se krajini evropske filmske industrije, ne pa ker bi zares dosegla mojstrstvo na nivoju največjih cineastov. V tem trenutku je čas vsekakor še vedno na strani danes 41-letne režiserke. Če je bilo prejšnje desetletje obdobje preboja, pa v prihodnje čakamo še tisti zadnji korak, ko bo dobre filme, kakršen je Portret mladenke v ognju, uspela nadgraditi v nekaj še za korak bolj samosvojega.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov