Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati.
Francoska režiserka Céline Sciamma je leta 2014 povzročila precejšen vihar v filmskem svetu, ko je posnela film Banda punc. Vihar je bil seveda izključno pozitivne narave – film je izšel ravno ob vzponu vse močnejših prizadevanj za enakopravnost žensk v filmski industriji in v družbi na splošno ter je s svojo zgodbo o imigrantskih dekletih v revnih pariških predmestjih postal nekakšen emblem novih idealov v evropskem filmu. S tega vidika je bil Banda punc eden redkih celovečercev na najvidnejši ravni, ki je uspešno uresničil tezo, da morajo biti filmi ženskih režiserk tudi pripovedno in slogovno drugačni od ustaljenih patriarhalnih vzorcev. Film je namreč bolj kot na klasičnem pripovedovanju slonel na vzpostavljanju občutij in na povzdigovanju protagonistk že skoraj na nivo ikoničnosti, kakršno poznamo v svetu slikarstva.
To izhodišče je zelo pomembno za razumevanje režiserkinega novega filma Portret mladenke v ognju, v katerem spremljamo zgodbo o slikarki, ki se sooča s težavno nalogo upodobitve dekleta, za katero se zdi, da jo je nemogoče zajeti na platno. Céline Sciamma tukaj znova združi moči z igralko Adele Haenel, s katero je prvič sodelovala že leta 2007 pri svojem prvencu Vodne lilije. Podatek, da sta bili režiserka in igralka v tem obdobju tudi v partnerskem razmerju, daje vedeti, da film Portret mladenke v ognju podaja zelo osebno, čustveno razmišljanje o nemogoči upodobitvi ljubezenskih idealov v umetniškem delu. Način podajanja te refleksije je znova izrazito vizualen, pri čemer gre levji delež pripisati direktorici fotografije Claire Maton. Vrsto prizorov v filmu lahko namreč gledamo že skoraj kot slikarska dela sama zase, zato je Portret mladenke v ognju brez pomisleka vizualno najbolj osupljiv film preteklega leta, režiserkino povzdigovanje protagonistke na raven ikoničnosti pa je tu še za korak bolj dovršeno kot v Bandi punc.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati. Zgodbo filma Portret mladenke v ognju vodi motiv nezavednega čustvovanja in ga udejanja na zelo podoben način, kot je to počel Alfred Hitchcock v svoji Vrtoglavici iz leta 1958. Avtorico poigravanje s psihoanalitičnimi motivi v najboljših trenutkih popelje blizu mojstrovin, kot je Mreže popoldneva iz leta 1943 Maye Deren, a se Céline Sciamma nikoli zares ne uspe znebiti svojih vplivov. Portret mladenke v ognju potrjuje tezo, da se je režiserka v preteklem desetletju prebila med najvidnejše evropske filmske ustvarjalke v prvi vrsti zavoljo svoje vidne vloge v spreminjajoči se krajini evropske filmske industrije, ne pa ker bi zares dosegla mojstrstvo na nivoju največjih cineastov. V tem trenutku je čas vsekakor še vedno na strani danes 41-letne režiserke. Če je bilo prejšnje desetletje obdobje preboja, pa v prihodnje čakamo še tisti zadnji korak, ko bo dobre filme, kakršen je Portret mladenke v ognju, uspela nadgraditi v nekaj še za korak bolj samosvojega.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati.
Francoska režiserka Céline Sciamma je leta 2014 povzročila precejšen vihar v filmskem svetu, ko je posnela film Banda punc. Vihar je bil seveda izključno pozitivne narave – film je izšel ravno ob vzponu vse močnejših prizadevanj za enakopravnost žensk v filmski industriji in v družbi na splošno ter je s svojo zgodbo o imigrantskih dekletih v revnih pariških predmestjih postal nekakšen emblem novih idealov v evropskem filmu. S tega vidika je bil Banda punc eden redkih celovečercev na najvidnejši ravni, ki je uspešno uresničil tezo, da morajo biti filmi ženskih režiserk tudi pripovedno in slogovno drugačni od ustaljenih patriarhalnih vzorcev. Film je namreč bolj kot na klasičnem pripovedovanju slonel na vzpostavljanju občutij in na povzdigovanju protagonistk že skoraj na nivo ikoničnosti, kakršno poznamo v svetu slikarstva.
To izhodišče je zelo pomembno za razumevanje režiserkinega novega filma Portret mladenke v ognju, v katerem spremljamo zgodbo o slikarki, ki se sooča s težavno nalogo upodobitve dekleta, za katero se zdi, da jo je nemogoče zajeti na platno. Céline Sciamma tukaj znova združi moči z igralko Adele Haenel, s katero je prvič sodelovala že leta 2007 pri svojem prvencu Vodne lilije. Podatek, da sta bili režiserka in igralka v tem obdobju tudi v partnerskem razmerju, daje vedeti, da film Portret mladenke v ognju podaja zelo osebno, čustveno razmišljanje o nemogoči upodobitvi ljubezenskih idealov v umetniškem delu. Način podajanja te refleksije je znova izrazito vizualen, pri čemer gre levji delež pripisati direktorici fotografije Claire Maton. Vrsto prizorov v filmu lahko namreč gledamo že skoraj kot slikarska dela sama zase, zato je Portret mladenke v ognju brez pomisleka vizualno najbolj osupljiv film preteklega leta, režiserkino povzdigovanje protagonistke na raven ikoničnosti pa je tu še za korak bolj dovršeno kot v Bandi punc.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati. Zgodbo filma Portret mladenke v ognju vodi motiv nezavednega čustvovanja in ga udejanja na zelo podoben način, kot je to počel Alfred Hitchcock v svoji Vrtoglavici iz leta 1958. Avtorico poigravanje s psihoanalitičnimi motivi v najboljših trenutkih popelje blizu mojstrovin, kot je Mreže popoldneva iz leta 1943 Maye Deren, a se Céline Sciamma nikoli zares ne uspe znebiti svojih vplivov. Portret mladenke v ognju potrjuje tezo, da se je režiserka v preteklem desetletju prebila med najvidnejše evropske filmske ustvarjalke v prvi vrsti zavoljo svoje vidne vloge v spreminjajoči se krajini evropske filmske industrije, ne pa ker bi zares dosegla mojstrstvo na nivoju največjih cineastov. V tem trenutku je čas vsekakor še vedno na strani danes 41-letne režiserke. Če je bilo prejšnje desetletje obdobje preboja, pa v prihodnje čakamo še tisti zadnji korak, ko bo dobre filme, kakršen je Portret mladenke v ognju, uspela nadgraditi v nekaj še za korak bolj samosvojega.
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Neveljaven email naslov