Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati.
Francoska režiserka Céline Sciamma je leta 2014 povzročila precejšen vihar v filmskem svetu, ko je posnela film Banda punc. Vihar je bil seveda izključno pozitivne narave – film je izšel ravno ob vzponu vse močnejših prizadevanj za enakopravnost žensk v filmski industriji in v družbi na splošno ter je s svojo zgodbo o imigrantskih dekletih v revnih pariških predmestjih postal nekakšen emblem novih idealov v evropskem filmu. S tega vidika je bil Banda punc eden redkih celovečercev na najvidnejši ravni, ki je uspešno uresničil tezo, da morajo biti filmi ženskih režiserk tudi pripovedno in slogovno drugačni od ustaljenih patriarhalnih vzorcev. Film je namreč bolj kot na klasičnem pripovedovanju slonel na vzpostavljanju občutij in na povzdigovanju protagonistk že skoraj na nivo ikoničnosti, kakršno poznamo v svetu slikarstva.
To izhodišče je zelo pomembno za razumevanje režiserkinega novega filma Portret mladenke v ognju, v katerem spremljamo zgodbo o slikarki, ki se sooča s težavno nalogo upodobitve dekleta, za katero se zdi, da jo je nemogoče zajeti na platno. Céline Sciamma tukaj znova združi moči z igralko Adele Haenel, s katero je prvič sodelovala že leta 2007 pri svojem prvencu Vodne lilije. Podatek, da sta bili režiserka in igralka v tem obdobju tudi v partnerskem razmerju, daje vedeti, da film Portret mladenke v ognju podaja zelo osebno, čustveno razmišljanje o nemogoči upodobitvi ljubezenskih idealov v umetniškem delu. Način podajanja te refleksije je znova izrazito vizualen, pri čemer gre levji delež pripisati direktorici fotografije Claire Maton. Vrsto prizorov v filmu lahko namreč gledamo že skoraj kot slikarska dela sama zase, zato je Portret mladenke v ognju brez pomisleka vizualno najbolj osupljiv film preteklega leta, režiserkino povzdigovanje protagonistke na raven ikoničnosti pa je tu še za korak bolj dovršeno kot v Bandi punc.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati. Zgodbo filma Portret mladenke v ognju vodi motiv nezavednega čustvovanja in ga udejanja na zelo podoben način, kot je to počel Alfred Hitchcock v svoji Vrtoglavici iz leta 1958. Avtorico poigravanje s psihoanalitičnimi motivi v najboljših trenutkih popelje blizu mojstrovin, kot je Mreže popoldneva iz leta 1943 Maye Deren, a se Céline Sciamma nikoli zares ne uspe znebiti svojih vplivov. Portret mladenke v ognju potrjuje tezo, da se je režiserka v preteklem desetletju prebila med najvidnejše evropske filmske ustvarjalke v prvi vrsti zavoljo svoje vidne vloge v spreminjajoči se krajini evropske filmske industrije, ne pa ker bi zares dosegla mojstrstvo na nivoju največjih cineastov. V tem trenutku je čas vsekakor še vedno na strani danes 41-letne režiserke. Če je bilo prejšnje desetletje obdobje preboja, pa v prihodnje čakamo še tisti zadnji korak, ko bo dobre filme, kakršen je Portret mladenke v ognju, uspela nadgraditi v nekaj še za korak bolj samosvojega.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati.
Francoska režiserka Céline Sciamma je leta 2014 povzročila precejšen vihar v filmskem svetu, ko je posnela film Banda punc. Vihar je bil seveda izključno pozitivne narave – film je izšel ravno ob vzponu vse močnejših prizadevanj za enakopravnost žensk v filmski industriji in v družbi na splošno ter je s svojo zgodbo o imigrantskih dekletih v revnih pariških predmestjih postal nekakšen emblem novih idealov v evropskem filmu. S tega vidika je bil Banda punc eden redkih celovečercev na najvidnejši ravni, ki je uspešno uresničil tezo, da morajo biti filmi ženskih režiserk tudi pripovedno in slogovno drugačni od ustaljenih patriarhalnih vzorcev. Film je namreč bolj kot na klasičnem pripovedovanju slonel na vzpostavljanju občutij in na povzdigovanju protagonistk že skoraj na nivo ikoničnosti, kakršno poznamo v svetu slikarstva.
To izhodišče je zelo pomembno za razumevanje režiserkinega novega filma Portret mladenke v ognju, v katerem spremljamo zgodbo o slikarki, ki se sooča s težavno nalogo upodobitve dekleta, za katero se zdi, da jo je nemogoče zajeti na platno. Céline Sciamma tukaj znova združi moči z igralko Adele Haenel, s katero je prvič sodelovala že leta 2007 pri svojem prvencu Vodne lilije. Podatek, da sta bili režiserka in igralka v tem obdobju tudi v partnerskem razmerju, daje vedeti, da film Portret mladenke v ognju podaja zelo osebno, čustveno razmišljanje o nemogoči upodobitvi ljubezenskih idealov v umetniškem delu. Način podajanja te refleksije je znova izrazito vizualen, pri čemer gre levji delež pripisati direktorici fotografije Claire Maton. Vrsto prizorov v filmu lahko namreč gledamo že skoraj kot slikarska dela sama zase, zato je Portret mladenke v ognju brez pomisleka vizualno najbolj osupljiv film preteklega leta, režiserkino povzdigovanje protagonistke na raven ikoničnosti pa je tu še za korak bolj dovršeno kot v Bandi punc.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati. Zgodbo filma Portret mladenke v ognju vodi motiv nezavednega čustvovanja in ga udejanja na zelo podoben način, kot je to počel Alfred Hitchcock v svoji Vrtoglavici iz leta 1958. Avtorico poigravanje s psihoanalitičnimi motivi v najboljših trenutkih popelje blizu mojstrovin, kot je Mreže popoldneva iz leta 1943 Maye Deren, a se Céline Sciamma nikoli zares ne uspe znebiti svojih vplivov. Portret mladenke v ognju potrjuje tezo, da se je režiserka v preteklem desetletju prebila med najvidnejše evropske filmske ustvarjalke v prvi vrsti zavoljo svoje vidne vloge v spreminjajoči se krajini evropske filmske industrije, ne pa ker bi zares dosegla mojstrstvo na nivoju največjih cineastov. V tem trenutku je čas vsekakor še vedno na strani danes 41-letne režiserke. Če je bilo prejšnje desetletje obdobje preboja, pa v prihodnje čakamo še tisti zadnji korak, ko bo dobre filme, kakršen je Portret mladenke v ognju, uspela nadgraditi v nekaj še za korak bolj samosvojega.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov