Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati.
Francoska režiserka Céline Sciamma je leta 2014 povzročila precejšen vihar v filmskem svetu, ko je posnela film Banda punc. Vihar je bil seveda izključno pozitivne narave – film je izšel ravno ob vzponu vse močnejših prizadevanj za enakopravnost žensk v filmski industriji in v družbi na splošno ter je s svojo zgodbo o imigrantskih dekletih v revnih pariških predmestjih postal nekakšen emblem novih idealov v evropskem filmu. S tega vidika je bil Banda punc eden redkih celovečercev na najvidnejši ravni, ki je uspešno uresničil tezo, da morajo biti filmi ženskih režiserk tudi pripovedno in slogovno drugačni od ustaljenih patriarhalnih vzorcev. Film je namreč bolj kot na klasičnem pripovedovanju slonel na vzpostavljanju občutij in na povzdigovanju protagonistk že skoraj na nivo ikoničnosti, kakršno poznamo v svetu slikarstva.
To izhodišče je zelo pomembno za razumevanje režiserkinega novega filma Portret mladenke v ognju, v katerem spremljamo zgodbo o slikarki, ki se sooča s težavno nalogo upodobitve dekleta, za katero se zdi, da jo je nemogoče zajeti na platno. Céline Sciamma tukaj znova združi moči z igralko Adele Haenel, s katero je prvič sodelovala že leta 2007 pri svojem prvencu Vodne lilije. Podatek, da sta bili režiserka in igralka v tem obdobju tudi v partnerskem razmerju, daje vedeti, da film Portret mladenke v ognju podaja zelo osebno, čustveno razmišljanje o nemogoči upodobitvi ljubezenskih idealov v umetniškem delu. Način podajanja te refleksije je znova izrazito vizualen, pri čemer gre levji delež pripisati direktorici fotografije Claire Maton. Vrsto prizorov v filmu lahko namreč gledamo že skoraj kot slikarska dela sama zase, zato je Portret mladenke v ognju brez pomisleka vizualno najbolj osupljiv film preteklega leta, režiserkino povzdigovanje protagonistke na raven ikoničnosti pa je tu še za korak bolj dovršeno kot v Bandi punc.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati. Zgodbo filma Portret mladenke v ognju vodi motiv nezavednega čustvovanja in ga udejanja na zelo podoben način, kot je to počel Alfred Hitchcock v svoji Vrtoglavici iz leta 1958. Avtorico poigravanje s psihoanalitičnimi motivi v najboljših trenutkih popelje blizu mojstrovin, kot je Mreže popoldneva iz leta 1943 Maye Deren, a se Céline Sciamma nikoli zares ne uspe znebiti svojih vplivov. Portret mladenke v ognju potrjuje tezo, da se je režiserka v preteklem desetletju prebila med najvidnejše evropske filmske ustvarjalke v prvi vrsti zavoljo svoje vidne vloge v spreminjajoči se krajini evropske filmske industrije, ne pa ker bi zares dosegla mojstrstvo na nivoju največjih cineastov. V tem trenutku je čas vsekakor še vedno na strani danes 41-letne režiserke. Če je bilo prejšnje desetletje obdobje preboja, pa v prihodnje čakamo še tisti zadnji korak, ko bo dobre filme, kakršen je Portret mladenke v ognju, uspela nadgraditi v nekaj še za korak bolj samosvojega.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati.
Francoska režiserka Céline Sciamma je leta 2014 povzročila precejšen vihar v filmskem svetu, ko je posnela film Banda punc. Vihar je bil seveda izključno pozitivne narave – film je izšel ravno ob vzponu vse močnejših prizadevanj za enakopravnost žensk v filmski industriji in v družbi na splošno ter je s svojo zgodbo o imigrantskih dekletih v revnih pariških predmestjih postal nekakšen emblem novih idealov v evropskem filmu. S tega vidika je bil Banda punc eden redkih celovečercev na najvidnejši ravni, ki je uspešno uresničil tezo, da morajo biti filmi ženskih režiserk tudi pripovedno in slogovno drugačni od ustaljenih patriarhalnih vzorcev. Film je namreč bolj kot na klasičnem pripovedovanju slonel na vzpostavljanju občutij in na povzdigovanju protagonistk že skoraj na nivo ikoničnosti, kakršno poznamo v svetu slikarstva.
To izhodišče je zelo pomembno za razumevanje režiserkinega novega filma Portret mladenke v ognju, v katerem spremljamo zgodbo o slikarki, ki se sooča s težavno nalogo upodobitve dekleta, za katero se zdi, da jo je nemogoče zajeti na platno. Céline Sciamma tukaj znova združi moči z igralko Adele Haenel, s katero je prvič sodelovala že leta 2007 pri svojem prvencu Vodne lilije. Podatek, da sta bili režiserka in igralka v tem obdobju tudi v partnerskem razmerju, daje vedeti, da film Portret mladenke v ognju podaja zelo osebno, čustveno razmišljanje o nemogoči upodobitvi ljubezenskih idealov v umetniškem delu. Način podajanja te refleksije je znova izrazito vizualen, pri čemer gre levji delež pripisati direktorici fotografije Claire Maton. Vrsto prizorov v filmu lahko namreč gledamo že skoraj kot slikarska dela sama zase, zato je Portret mladenke v ognju brez pomisleka vizualno najbolj osupljiv film preteklega leta, režiserkino povzdigovanje protagonistke na raven ikoničnosti pa je tu še za korak bolj dovršeno kot v Bandi punc.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati. Zgodbo filma Portret mladenke v ognju vodi motiv nezavednega čustvovanja in ga udejanja na zelo podoben način, kot je to počel Alfred Hitchcock v svoji Vrtoglavici iz leta 1958. Avtorico poigravanje s psihoanalitičnimi motivi v najboljših trenutkih popelje blizu mojstrovin, kot je Mreže popoldneva iz leta 1943 Maye Deren, a se Céline Sciamma nikoli zares ne uspe znebiti svojih vplivov. Portret mladenke v ognju potrjuje tezo, da se je režiserka v preteklem desetletju prebila med najvidnejše evropske filmske ustvarjalke v prvi vrsti zavoljo svoje vidne vloge v spreminjajoči se krajini evropske filmske industrije, ne pa ker bi zares dosegla mojstrstvo na nivoju največjih cineastov. V tem trenutku je čas vsekakor še vedno na strani danes 41-letne režiserke. Če je bilo prejšnje desetletje obdobje preboja, pa v prihodnje čakamo še tisti zadnji korak, ko bo dobre filme, kakršen je Portret mladenke v ognju, uspela nadgraditi v nekaj še za korak bolj samosvojega.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov