Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati.
Francoska režiserka Céline Sciamma je leta 2014 povzročila precejšen vihar v filmskem svetu, ko je posnela film Banda punc. Vihar je bil seveda izključno pozitivne narave – film je izšel ravno ob vzponu vse močnejših prizadevanj za enakopravnost žensk v filmski industriji in v družbi na splošno ter je s svojo zgodbo o imigrantskih dekletih v revnih pariških predmestjih postal nekakšen emblem novih idealov v evropskem filmu. S tega vidika je bil Banda punc eden redkih celovečercev na najvidnejši ravni, ki je uspešno uresničil tezo, da morajo biti filmi ženskih režiserk tudi pripovedno in slogovno drugačni od ustaljenih patriarhalnih vzorcev. Film je namreč bolj kot na klasičnem pripovedovanju slonel na vzpostavljanju občutij in na povzdigovanju protagonistk že skoraj na nivo ikoničnosti, kakršno poznamo v svetu slikarstva.
To izhodišče je zelo pomembno za razumevanje režiserkinega novega filma Portret mladenke v ognju, v katerem spremljamo zgodbo o slikarki, ki se sooča s težavno nalogo upodobitve dekleta, za katero se zdi, da jo je nemogoče zajeti na platno. Céline Sciamma tukaj znova združi moči z igralko Adele Haenel, s katero je prvič sodelovala že leta 2007 pri svojem prvencu Vodne lilije. Podatek, da sta bili režiserka in igralka v tem obdobju tudi v partnerskem razmerju, daje vedeti, da film Portret mladenke v ognju podaja zelo osebno, čustveno razmišljanje o nemogoči upodobitvi ljubezenskih idealov v umetniškem delu. Način podajanja te refleksije je znova izrazito vizualen, pri čemer gre levji delež pripisati direktorici fotografije Claire Maton. Vrsto prizorov v filmu lahko namreč gledamo že skoraj kot slikarska dela sama zase, zato je Portret mladenke v ognju brez pomisleka vizualno najbolj osupljiv film preteklega leta, režiserkino povzdigovanje protagonistke na raven ikoničnosti pa je tu še za korak bolj dovršeno kot v Bandi punc.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati. Zgodbo filma Portret mladenke v ognju vodi motiv nezavednega čustvovanja in ga udejanja na zelo podoben način, kot je to počel Alfred Hitchcock v svoji Vrtoglavici iz leta 1958. Avtorico poigravanje s psihoanalitičnimi motivi v najboljših trenutkih popelje blizu mojstrovin, kot je Mreže popoldneva iz leta 1943 Maye Deren, a se Céline Sciamma nikoli zares ne uspe znebiti svojih vplivov. Portret mladenke v ognju potrjuje tezo, da se je režiserka v preteklem desetletju prebila med najvidnejše evropske filmske ustvarjalke v prvi vrsti zavoljo svoje vidne vloge v spreminjajoči se krajini evropske filmske industrije, ne pa ker bi zares dosegla mojstrstvo na nivoju največjih cineastov. V tem trenutku je čas vsekakor še vedno na strani danes 41-letne režiserke. Če je bilo prejšnje desetletje obdobje preboja, pa v prihodnje čakamo še tisti zadnji korak, ko bo dobre filme, kakršen je Portret mladenke v ognju, uspela nadgraditi v nekaj še za korak bolj samosvojega.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati.
Francoska režiserka Céline Sciamma je leta 2014 povzročila precejšen vihar v filmskem svetu, ko je posnela film Banda punc. Vihar je bil seveda izključno pozitivne narave – film je izšel ravno ob vzponu vse močnejših prizadevanj za enakopravnost žensk v filmski industriji in v družbi na splošno ter je s svojo zgodbo o imigrantskih dekletih v revnih pariških predmestjih postal nekakšen emblem novih idealov v evropskem filmu. S tega vidika je bil Banda punc eden redkih celovečercev na najvidnejši ravni, ki je uspešno uresničil tezo, da morajo biti filmi ženskih režiserk tudi pripovedno in slogovno drugačni od ustaljenih patriarhalnih vzorcev. Film je namreč bolj kot na klasičnem pripovedovanju slonel na vzpostavljanju občutij in na povzdigovanju protagonistk že skoraj na nivo ikoničnosti, kakršno poznamo v svetu slikarstva.
To izhodišče je zelo pomembno za razumevanje režiserkinega novega filma Portret mladenke v ognju, v katerem spremljamo zgodbo o slikarki, ki se sooča s težavno nalogo upodobitve dekleta, za katero se zdi, da jo je nemogoče zajeti na platno. Céline Sciamma tukaj znova združi moči z igralko Adele Haenel, s katero je prvič sodelovala že leta 2007 pri svojem prvencu Vodne lilije. Podatek, da sta bili režiserka in igralka v tem obdobju tudi v partnerskem razmerju, daje vedeti, da film Portret mladenke v ognju podaja zelo osebno, čustveno razmišljanje o nemogoči upodobitvi ljubezenskih idealov v umetniškem delu. Način podajanja te refleksije je znova izrazito vizualen, pri čemer gre levji delež pripisati direktorici fotografije Claire Maton. Vrsto prizorov v filmu lahko namreč gledamo že skoraj kot slikarska dela sama zase, zato je Portret mladenke v ognju brez pomisleka vizualno najbolj osupljiv film preteklega leta, režiserkino povzdigovanje protagonistke na raven ikoničnosti pa je tu še za korak bolj dovršeno kot v Bandi punc.
Če je Céline Sciamma v obvladovanju vizualne plati medija nedvomno dosegla mojstrstvo, pa tega nivoja še ne dosega po pripovedni plati. Zgodbo filma Portret mladenke v ognju vodi motiv nezavednega čustvovanja in ga udejanja na zelo podoben način, kot je to počel Alfred Hitchcock v svoji Vrtoglavici iz leta 1958. Avtorico poigravanje s psihoanalitičnimi motivi v najboljših trenutkih popelje blizu mojstrovin, kot je Mreže popoldneva iz leta 1943 Maye Deren, a se Céline Sciamma nikoli zares ne uspe znebiti svojih vplivov. Portret mladenke v ognju potrjuje tezo, da se je režiserka v preteklem desetletju prebila med najvidnejše evropske filmske ustvarjalke v prvi vrsti zavoljo svoje vidne vloge v spreminjajoči se krajini evropske filmske industrije, ne pa ker bi zares dosegla mojstrstvo na nivoju največjih cineastov. V tem trenutku je čas vsekakor še vedno na strani danes 41-letne režiserke. Če je bilo prejšnje desetletje obdobje preboja, pa v prihodnje čakamo še tisti zadnji korak, ko bo dobre filme, kakršen je Portret mladenke v ognju, uspela nadgraditi v nekaj še za korak bolj samosvojega.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Suzana Tratnik: Pontonski most Marjan Pungartnik: Za zvezdno mizo Pajtim Statovci: Moj mačkon Jugoslavija Renata Salecl: Strast do nevednosti Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Jure Franko in Vesna Topolovec.
Avtor recenzije: Robi Šabec Bereta Jure franko in Barbara Zupan.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Simona Kopinšek Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov