Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Miha Mazzini: Funny

23.12.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2019

Pisatelj, kolumnist, scenarist, filmski režiser in računalniški strokovnjak Miha Mazzini je v najnovejšem delu Funny večplastno spregovoril o sodobnem potrošništvu in praznoti, ki jima posameznik ne more ubežati, pa četudi se iz tehnološko razčlovečene Evrope odpravi na drugi, pričakovano prvinski konec sveta. Prvi del romana se dogaja v nam domačem okolju, kjer spremljamo enolični vsakdan tričlanske slovenske družine. Odnosi med domačimi so vse prej kot zdravi in vsak od njih si liže rane raznoraznih razočaranj na svoj način. Oče in mož Leon, nekoč uspešen, zdaj brezposeln novinar, živi le še za internetne všečke, mama in žena Karin rešuje splošno otopelost z razprodajanjem osebnih stvari in gledanjem dokumentarnih serij o beguncih, tridesetletni sin, ki ga pomenljivo kličeta kar ‘mali’, pa še vedno živi doma, nenehno modruje in odtujene starše spretno izkorišča. Prazni, poneumljeni in razčlovečeni so tudi ljudje, s katerimi sta se nekoč družila, čeprav Mazzinijevega antijunaka niti to ne moti preveč. Takole razmišlja:

 “Mama Fanika me je svarila pred tistimi, ki imajo odgovor na vse. Rekla je, da jih je prevzel napuh razuma in so kot helijev balon, ki se lahko visoko dvigne, a tovora ne more nositi, zato je njegova pot jalova. Dlje leti, bolj plahni, česar ne opazi niti takrat, ko se že valja po blatu. Pogovori s takimi ljudmi me nezadržno privlačijo; recimo s svojim sinom ali trgovcem s ploščami. Sploh v sedanjem stanju: odkril sem, da obožujem čvek, prazne besede, ki se nikoli ne zgostijo v dejanja. Govorjenje in obljubljanje brez nevarnosti sprememb. Rad imam dolgčas, samo ljudi, ki ga povzročajo, ne prenesem.”

Kot strela z jasnega v mlačnost njihovega bivanja useka novica, da se je žena te igre naveličala in odhaja v Afriko. Tudi sin je nenadoma ne skrbi več, naj že končno odraste in se postavi na svoje noge, pravi. Mož se samovoljno pridruži novemu iskanju smisla njunega življenja, šele v Afriki pa se mu razjasni, da je imela ona čisto svoje potrebe in načrte. Kljub temu tam trmasto vztraja tudi sam, najprej upajoč, da se bo žena spametovala, kasneje iz kljubovanja in še pozneje, ker mu je črna celina prirasla k srcu, ali bolje rečeno – v Afriki mu gre bolje, kot mu je šlo doma. Pravzaprav ni tam nič kaj dosti drugače kot v domovini, le priložnosti so bolj sveže in dosegljive.

Čeprav založnik knjigo oglašuje kot eno najbolj svetlih in duhovitih Mazzinijevih knjig in je celo po avtorjevih besedah zabavna in prežeta z angleškim humorjem, je po mojem mnenju ena njegovih manj posrečenih. Nikakor se, kljub dvakratnemu branju, nisem mogla ogreti zanjo, prav na živce mi je šla. V primerjavi z Mazzinijevimi pronicljivimi kolumnami in slogovno inovativnim, briljantnim Otroštvom je Funny precej moreča pripoved, ki se trudi biti nekakšen sodoben kolaž esejističnih uvidov, eksistencialističnih modrovanj, eksotičnega okolja in satiričnih, za lase privlečenih prigod. Predvsem pa so liki v njej prisiljeni, bolj izrekovalci vlog v naštudirani predstavi kot ljudje iz mesa in krvi, zaradi katerih bi se bralec zamislil ali bi mu bilo mar zanje. Ideji sicer nič ne manjka: iz potrošniško omadeževanega zahodnega sveta pobegniti v nedolžni primitivizem uboge Afrike (ki sploh ni tako nedolžen in ubog) in v njem namesto očiščenja in pozabe odkriti nove, še bolj izprijene možnosti za potrošništvo, na primer ženski spolni turizem in sodobno pridigarstvo.

Čeprav je ta cinična moralka (v njej se spreobrnitev sicer zgodi, le da naredi dvojni salto) tekoče berljiva, je napisana na nadležen način, drugega izraza žal ne najdem. Kot bi si avtor preveč prizadeval, a bi kljub številnim domislicam nekaj manjkalo ali bi bilo česa preveč. Že začne se z nadležno gostobesednim prodajalcem plošč, kateremu nese Leon prodat svojo zbirko, ko se skuša po ženinem zgledu znebiti odvečnih stvari; nadležno je, kako mož rine za ženo v Afriko kot kakšen bebček in kako potem, ko že vidi, za kaj gre, kar ostaja tam; nadležna sta dementna mama Fanika in afriški večni študent; pa razvajeni sin, ki potem, ko sta ga starša zapustila, obogati z aplikacijo, ki pretvarja govor v zvoke prdenja, z doplačilom pa celo v zvoke bruhanja, Leon, ki to novico prebere v časopisu v Afriki, pa je nanj prav nadležno ponosen. Nadležna je celo Funny, ki se pojavi čisto na koncu zgodbe.

Ko sem po res dolgem tuhtanju zapisala tole, pa me je obšlo, da je Mazziniju z romanom Funny vendarle uspelo pošteno razburkati bralca, čeprav bolj kot hahljanje zbuja nelagodje in odpor. Ki se vsekakor vtisneta v spomin.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Miha Mazzini: Funny

23.12.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2019

Pisatelj, kolumnist, scenarist, filmski režiser in računalniški strokovnjak Miha Mazzini je v najnovejšem delu Funny večplastno spregovoril o sodobnem potrošništvu in praznoti, ki jima posameznik ne more ubežati, pa četudi se iz tehnološko razčlovečene Evrope odpravi na drugi, pričakovano prvinski konec sveta. Prvi del romana se dogaja v nam domačem okolju, kjer spremljamo enolični vsakdan tričlanske slovenske družine. Odnosi med domačimi so vse prej kot zdravi in vsak od njih si liže rane raznoraznih razočaranj na svoj način. Oče in mož Leon, nekoč uspešen, zdaj brezposeln novinar, živi le še za internetne všečke, mama in žena Karin rešuje splošno otopelost z razprodajanjem osebnih stvari in gledanjem dokumentarnih serij o beguncih, tridesetletni sin, ki ga pomenljivo kličeta kar ‘mali’, pa še vedno živi doma, nenehno modruje in odtujene starše spretno izkorišča. Prazni, poneumljeni in razčlovečeni so tudi ljudje, s katerimi sta se nekoč družila, čeprav Mazzinijevega antijunaka niti to ne moti preveč. Takole razmišlja:

 “Mama Fanika me je svarila pred tistimi, ki imajo odgovor na vse. Rekla je, da jih je prevzel napuh razuma in so kot helijev balon, ki se lahko visoko dvigne, a tovora ne more nositi, zato je njegova pot jalova. Dlje leti, bolj plahni, česar ne opazi niti takrat, ko se že valja po blatu. Pogovori s takimi ljudmi me nezadržno privlačijo; recimo s svojim sinom ali trgovcem s ploščami. Sploh v sedanjem stanju: odkril sem, da obožujem čvek, prazne besede, ki se nikoli ne zgostijo v dejanja. Govorjenje in obljubljanje brez nevarnosti sprememb. Rad imam dolgčas, samo ljudi, ki ga povzročajo, ne prenesem.”

Kot strela z jasnega v mlačnost njihovega bivanja useka novica, da se je žena te igre naveličala in odhaja v Afriko. Tudi sin je nenadoma ne skrbi več, naj že končno odraste in se postavi na svoje noge, pravi. Mož se samovoljno pridruži novemu iskanju smisla njunega življenja, šele v Afriki pa se mu razjasni, da je imela ona čisto svoje potrebe in načrte. Kljub temu tam trmasto vztraja tudi sam, najprej upajoč, da se bo žena spametovala, kasneje iz kljubovanja in še pozneje, ker mu je črna celina prirasla k srcu, ali bolje rečeno – v Afriki mu gre bolje, kot mu je šlo doma. Pravzaprav ni tam nič kaj dosti drugače kot v domovini, le priložnosti so bolj sveže in dosegljive.

Čeprav založnik knjigo oglašuje kot eno najbolj svetlih in duhovitih Mazzinijevih knjig in je celo po avtorjevih besedah zabavna in prežeta z angleškim humorjem, je po mojem mnenju ena njegovih manj posrečenih. Nikakor se, kljub dvakratnemu branju, nisem mogla ogreti zanjo, prav na živce mi je šla. V primerjavi z Mazzinijevimi pronicljivimi kolumnami in slogovno inovativnim, briljantnim Otroštvom je Funny precej moreča pripoved, ki se trudi biti nekakšen sodoben kolaž esejističnih uvidov, eksistencialističnih modrovanj, eksotičnega okolja in satiričnih, za lase privlečenih prigod. Predvsem pa so liki v njej prisiljeni, bolj izrekovalci vlog v naštudirani predstavi kot ljudje iz mesa in krvi, zaradi katerih bi se bralec zamislil ali bi mu bilo mar zanje. Ideji sicer nič ne manjka: iz potrošniško omadeževanega zahodnega sveta pobegniti v nedolžni primitivizem uboge Afrike (ki sploh ni tako nedolžen in ubog) in v njem namesto očiščenja in pozabe odkriti nove, še bolj izprijene možnosti za potrošništvo, na primer ženski spolni turizem in sodobno pridigarstvo.

Čeprav je ta cinična moralka (v njej se spreobrnitev sicer zgodi, le da naredi dvojni salto) tekoče berljiva, je napisana na nadležen način, drugega izraza žal ne najdem. Kot bi si avtor preveč prizadeval, a bi kljub številnim domislicam nekaj manjkalo ali bi bilo česa preveč. Že začne se z nadležno gostobesednim prodajalcem plošč, kateremu nese Leon prodat svojo zbirko, ko se skuša po ženinem zgledu znebiti odvečnih stvari; nadležno je, kako mož rine za ženo v Afriko kot kakšen bebček in kako potem, ko že vidi, za kaj gre, kar ostaja tam; nadležna sta dementna mama Fanika in afriški večni študent; pa razvajeni sin, ki potem, ko sta ga starša zapustila, obogati z aplikacijo, ki pretvarja govor v zvoke prdenja, z doplačilom pa celo v zvoke bruhanja, Leon, ki to novico prebere v časopisu v Afriki, pa je nanj prav nadležno ponosen. Nadležna je celo Funny, ki se pojavi čisto na koncu zgodbe.

Ko sem po res dolgem tuhtanju zapisala tole, pa me je obšlo, da je Mazziniju z romanom Funny vendarle uspelo pošteno razburkati bralca, čeprav bolj kot hahljanje zbuja nelagodje in odpor. Ki se vsekakor vtisneta v spomin.


21.01.2022

Tragedija Macbetha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

V Slovenski kinoteki predvajajo filme Chrisa Markerja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2022

Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostori

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Dejan Kaloper.


17.01.2022

Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


10.01.2022

Miklavž Komelj: Goreča knjiga

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja


10.01.2022

Giorgio Agamben: Moč misli

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Maja Moll


07.01.2022

Francoska depeša

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Sladičeva pica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.01.2022

Ne glejte gor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.01.2022

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


03.01.2022

Klemen Pisk: Mamutova oporoka

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


Stran 43 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov