Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.

Novo mesto : Goga, 2019

Pisatelj, kolumnist, scenarist, filmski režiser in računalniški strokovnjak Miha Mazzini je v najnovejšem delu Funny večplastno spregovoril o sodobnem potrošništvu in praznoti, ki jima posameznik ne more ubežati, pa četudi se iz tehnološko razčlovečene Evrope odpravi na drugi, pričakovano prvinski konec sveta. Prvi del romana se dogaja v nam domačem okolju, kjer spremljamo enolični vsakdan tričlanske slovenske družine. Odnosi med domačimi so vse prej kot zdravi in vsak od njih si liže rane raznoraznih razočaranj na svoj način. Oče in mož Leon, nekoč uspešen, zdaj brezposeln novinar, živi le še za internetne všečke, mama in žena Karin rešuje splošno otopelost z razprodajanjem osebnih stvari in gledanjem dokumentarnih serij o beguncih, tridesetletni sin, ki ga pomenljivo kličeta kar ‘mali’, pa še vedno živi doma, nenehno modruje in odtujene starše spretno izkorišča. Prazni, poneumljeni in razčlovečeni so tudi ljudje, s katerimi sta se nekoč družila, čeprav Mazzinijevega antijunaka niti to ne moti preveč. Takole razmišlja:

 “Mama Fanika me je svarila pred tistimi, ki imajo odgovor na vse. Rekla je, da jih je prevzel napuh razuma in so kot helijev balon, ki se lahko visoko dvigne, a tovora ne more nositi, zato je njegova pot jalova. Dlje leti, bolj plahni, česar ne opazi niti takrat, ko se že valja po blatu. Pogovori s takimi ljudmi me nezadržno privlačijo; recimo s svojim sinom ali trgovcem s ploščami. Sploh v sedanjem stanju: odkril sem, da obožujem čvek, prazne besede, ki se nikoli ne zgostijo v dejanja. Govorjenje in obljubljanje brez nevarnosti sprememb. Rad imam dolgčas, samo ljudi, ki ga povzročajo, ne prenesem.”

Kot strela z jasnega v mlačnost njihovega bivanja useka novica, da se je žena te igre naveličala in odhaja v Afriko. Tudi sin je nenadoma ne skrbi več, naj že končno odraste in se postavi na svoje noge, pravi. Mož se samovoljno pridruži novemu iskanju smisla njunega življenja, šele v Afriki pa se mu razjasni, da je imela ona čisto svoje potrebe in načrte. Kljub temu tam trmasto vztraja tudi sam, najprej upajoč, da se bo žena spametovala, kasneje iz kljubovanja in še pozneje, ker mu je črna celina prirasla k srcu, ali bolje rečeno – v Afriki mu gre bolje, kot mu je šlo doma. Pravzaprav ni tam nič kaj dosti drugače kot v domovini, le priložnosti so bolj sveže in dosegljive.

Čeprav založnik knjigo oglašuje kot eno najbolj svetlih in duhovitih Mazzinijevih knjig in je celo po avtorjevih besedah zabavna in prežeta z angleškim humorjem, je po mojem mnenju ena njegovih manj posrečenih. Nikakor se, kljub dvakratnemu branju, nisem mogla ogreti zanjo, prav na živce mi je šla. V primerjavi z Mazzinijevimi pronicljivimi kolumnami in slogovno inovativnim, briljantnim Otroštvom je Funny precej moreča pripoved, ki se trudi biti nekakšen sodoben kolaž esejističnih uvidov, eksistencialističnih modrovanj, eksotičnega okolja in satiričnih, za lase privlečenih prigod. Predvsem pa so liki v njej prisiljeni, bolj izrekovalci vlog v naštudirani predstavi kot ljudje iz mesa in krvi, zaradi katerih bi se bralec zamislil ali bi mu bilo mar zanje. Ideji sicer nič ne manjka: iz potrošniško omadeževanega zahodnega sveta pobegniti v nedolžni primitivizem uboge Afrike (ki sploh ni tako nedolžen in ubog) in v njem namesto očiščenja in pozabe odkriti nove, še bolj izprijene možnosti za potrošništvo, na primer ženski spolni turizem in sodobno pridigarstvo.

Čeprav je ta cinična moralka (v njej se spreobrnitev sicer zgodi, le da naredi dvojni salto) tekoče berljiva, je napisana na nadležen način, drugega izraza žal ne najdem. Kot bi si avtor preveč prizadeval, a bi kljub številnim domislicam nekaj manjkalo ali bi bilo česa preveč. Že začne se z nadležno gostobesednim prodajalcem plošč, kateremu nese Leon prodat svojo zbirko, ko se skuša po ženinem zgledu znebiti odvečnih stvari; nadležno je, kako mož rine za ženo v Afriko kot kakšen bebček in kako potem, ko že vidi, za kaj gre, kar ostaja tam; nadležna sta dementna mama Fanika in afriški večni študent; pa razvajeni sin, ki potem, ko sta ga starša zapustila, obogati z aplikacijo, ki pretvarja govor v zvoke prdenja, z doplačilom pa celo v zvoke bruhanja, Leon, ki to novico prebere v časopisu v Afriki, pa je nanj prav nadležno ponosen. Nadležna je celo Funny, ki se pojavi čisto na koncu zgodbe.

Ko sem po res dolgem tuhtanju zapisala tole, pa me je obšlo, da je Mazziniju z romanom Funny vendarle uspelo pošteno razburkati bralca, čeprav bolj kot hahljanje zbuja nelagodje in odpor. Ki se vsekakor vtisneta v spomin.