Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andraž Polič: Ob robu ceste

13.01.2020

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Andraž Polič, pesnik in avtor besedil glasbene skupine Hamlet Express, v kateri deluje že skoraj dve desetletji, je tanko knjižico pretresljivih pesmi Ob robu ceste posvetil vsem ženskam, ki se nahajajo na robu. Najsi gre za tiste s socialnega roba ali za čustveno neposredne boemke, ki iščejo načine za preživetje v okolju, ki ne odobrava njihove drugačnosti, so to ženske, ki bogatijo naša življenja in ki v vseh pogledih veliko prispevajo k razumevanju aktualne družbe in njenih problemov. Knjiga je izšla v okviru razpisa Sončnice 2019, ki ga revija Poetikon organizira za neobjavljeno pesniško zbirko v slovenščini. Andraž Polič je tako eden od petih avtorjev, ki jih je izbrala žirija v sestavi Ivan Dobnik, Cvetka Bevc, Marcello Potocco, Dejan Koban in Zoran Pevec. Slednji je napisal tudi spremno besedo.

Polič pove veliko že z naslovi pesmi – vsaka je poimenovana z ženskim imenom – včasih iz mitologije, včasih iz erotične filmografije, večinoma pa gre za preprosta slovenska imena iz vsakdanjega življenja. Vse pesmi so napisane v prvi osebi ženskega spola in izpričujejo ves spekter ženskih občutij, od najbolj platonskega hrepenenja do neutolažljive žalosti, jeze in samodestruktivnih čustev. V pesmi Penelopa, ki nas spomni na Odisejevo potovanje, piše:

“Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.”

To so zgodbe o ženskah, ki pišejo dolga pisma neznancem, a jih nikoli ne odpošljejo, in ki se sprašujejo, komu naj zaupajo “svojo skritost v bolečini”. To so izpovedi žensk, ki iščejo srečno ljubezen, a najdejo pribežališče v nesrečni zvezi, ki jim vendarle omogoča izražanje čustev, ustvarjalni zagon in razmah svoje blaznosti. Vsako ime je ključ, šifra, ki nas popelje v nek kotiček ženske enigme. Gabriela sporoča, da je “v molk zapredena kot Sfinga”: “Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.” Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki “odpira liste kot prvi poljub”: “Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.”

Tanja je pretepena, posiljena in osramočena, Beate diši po kostanjih iz otroštva, Elisabeti je počilo srce. Maja je “zlizana in shojena kot beneški kamen”, Samanta se ima za hladno boginjo z nasmehom usode, Emanuelo na koncu niti čakajo pohotni minotavri, Klementino vsakič znova zadene železo žalosti, Lara je premražena in odvržena, Jana pa ima neznano bolezen. Za nekatere ženske lahko dokaj kmalu ugotovimo njihov poklic, saj nam ga avtor med vrsticami zaupa že na začetku, npr. v pesmi Natalija: “Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.”

 Vsem ženskam sta skupna osamljenost in neskončna želja, ki ji ni videti konca. O tem se je sicer Freud že pred stoletjem spraševal “kaj neki ženska hoče”, Polič pa ženskim hrepenenjem in željam dodaja nove, bolj elegantne poetične razsežnosti. Njegov pesniški jezik je preprost, igriv in v precejšnji meri metaforičen. Čudi nas njegova pretanjenost za ženske težave in za izzive, s katerimi se soočajo na obrobju družbe. Z barvnimi kontrasti prikaže eksistencialni kontrast, npr. v pesmi Ceca: “Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.”

 S ponavljanjem besed ustvarja svojevrsten suspenz in občutje, npr. v pesmi Sofija: “Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.” Poličeve pesmi so kot filmski utrinki, fotografije trenutka, v katerih zagledamo specifično žensko v vsej njeni blaznosti in blaženosti obenem. So camera lucida objektiva, usmerjenega v avtorjevo animo, iz katere se porajajo presenetljive vizije ženskega ozvezdja.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andraž Polič: Ob robu ceste

13.01.2020

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Andraž Polič, pesnik in avtor besedil glasbene skupine Hamlet Express, v kateri deluje že skoraj dve desetletji, je tanko knjižico pretresljivih pesmi Ob robu ceste posvetil vsem ženskam, ki se nahajajo na robu. Najsi gre za tiste s socialnega roba ali za čustveno neposredne boemke, ki iščejo načine za preživetje v okolju, ki ne odobrava njihove drugačnosti, so to ženske, ki bogatijo naša življenja in ki v vseh pogledih veliko prispevajo k razumevanju aktualne družbe in njenih problemov. Knjiga je izšla v okviru razpisa Sončnice 2019, ki ga revija Poetikon organizira za neobjavljeno pesniško zbirko v slovenščini. Andraž Polič je tako eden od petih avtorjev, ki jih je izbrala žirija v sestavi Ivan Dobnik, Cvetka Bevc, Marcello Potocco, Dejan Koban in Zoran Pevec. Slednji je napisal tudi spremno besedo.

Polič pove veliko že z naslovi pesmi – vsaka je poimenovana z ženskim imenom – včasih iz mitologije, včasih iz erotične filmografije, večinoma pa gre za preprosta slovenska imena iz vsakdanjega življenja. Vse pesmi so napisane v prvi osebi ženskega spola in izpričujejo ves spekter ženskih občutij, od najbolj platonskega hrepenenja do neutolažljive žalosti, jeze in samodestruktivnih čustev. V pesmi Penelopa, ki nas spomni na Odisejevo potovanje, piše:

“Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.”

To so zgodbe o ženskah, ki pišejo dolga pisma neznancem, a jih nikoli ne odpošljejo, in ki se sprašujejo, komu naj zaupajo “svojo skritost v bolečini”. To so izpovedi žensk, ki iščejo srečno ljubezen, a najdejo pribežališče v nesrečni zvezi, ki jim vendarle omogoča izražanje čustev, ustvarjalni zagon in razmah svoje blaznosti. Vsako ime je ključ, šifra, ki nas popelje v nek kotiček ženske enigme. Gabriela sporoča, da je “v molk zapredena kot Sfinga”: “Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.” Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki “odpira liste kot prvi poljub”: “Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.”

Tanja je pretepena, posiljena in osramočena, Beate diši po kostanjih iz otroštva, Elisabeti je počilo srce. Maja je “zlizana in shojena kot beneški kamen”, Samanta se ima za hladno boginjo z nasmehom usode, Emanuelo na koncu niti čakajo pohotni minotavri, Klementino vsakič znova zadene železo žalosti, Lara je premražena in odvržena, Jana pa ima neznano bolezen. Za nekatere ženske lahko dokaj kmalu ugotovimo njihov poklic, saj nam ga avtor med vrsticami zaupa že na začetku, npr. v pesmi Natalija: “Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.”

 Vsem ženskam sta skupna osamljenost in neskončna želja, ki ji ni videti konca. O tem se je sicer Freud že pred stoletjem spraševal “kaj neki ženska hoče”, Polič pa ženskim hrepenenjem in željam dodaja nove, bolj elegantne poetične razsežnosti. Njegov pesniški jezik je preprost, igriv in v precejšnji meri metaforičen. Čudi nas njegova pretanjenost za ženske težave in za izzive, s katerimi se soočajo na obrobju družbe. Z barvnimi kontrasti prikaže eksistencialni kontrast, npr. v pesmi Ceca: “Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.”

 S ponavljanjem besed ustvarja svojevrsten suspenz in občutje, npr. v pesmi Sofija: “Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.” Poličeve pesmi so kot filmski utrinki, fotografije trenutka, v katerih zagledamo specifično žensko v vsej njeni blaznosti in blaženosti obenem. So camera lucida objektiva, usmerjenega v avtorjevo animo, iz katere se porajajo presenetljive vizije ženskega ozvezdja.


08.07.2022

Lux eterna

Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


Stran 37 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov